Jedro

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da je štelo, da je tožena stranka prekludirana glede predložitve sklepa o razporeditvi. Sodišče je sicer zmotno uporabilo določbo 4. odstavka 286. člena ZPP, ko ni dopustilo izvedbo dokaza z listino, ki jo je tožena stranka kot dokaz predlagala že v odgovoru na tožbo, vendar pa navedeno lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa komisije za pritožbe tožene stranke opr. št. 6/4-49/49-00 z dne 22.3.2000 in za ugotovitev, da sklep predsednika uprave tožene stranke, opr. št. 6/1-134/148-99 z dne 16.12.199 ni dokončen (prvi odstavek izreka). Razveljavilo je sklep komisije za pritožbe tožene stranke opr. št. 6/4-49/94-00 z dne 22.3.2000 in sklep predsednika uprave tožene stranke opr. št. 6/1-134/148-00 z dne 16.12.1999 (drugi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna razliko v plači v višini 2.000.701,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov (tretji odstavek izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik iz naslova razlik v plači zahteval več (četrti odstavek izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku v 8 dneh povrne stroške postopka v znesku 90.235,00 SIT, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (peti odstvek izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002), pritožuje tožena stranka. Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik sklep o razporeditvi prejel 1.2.2000, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz obvestil družbe S. d.o.o. in izpovedbe vročevalca naj bi bilo razvidno, da je ta dne 6.1.2000 sklep o razporeditvi tožnika pustil v tožnikovem poštnem nabiralniku šele potem, ko je tožnik ali član njegovega gospodinjstva zavrnil sprejem pisemske pošiljke. Sodišče prve stopnje teh odločilnih dejstev sploh ni presojalo, saj se je omejilo zgolj na neskladja v obvestilih z dne 5.1.2000 in 6.1.2000 ter na vprašanje, ali je bil tožnik takrat sploh doma. Te okoliščine pa so nepomembne, saj je bila vročitev opravljena po 144. členu ZPP, v tem primeru pa zadostuje, da vročitev odkloni kateri od članov naslovnikovega gospodinjstva. Zavrnitev sprejema pošiljke naj bi izhajala tako iz listin v spisu, kot iz izpovedbe kot priče zaslišanega vročevalca. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 285 in 286/II ZPP ter 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zaradi eventualne maksime zavrnilo dokaz s kopijo izpodbijanega sklepa o razporeditvi, na kateri je bil uradni zaznamek z dne 1.2.2000. Tožena stranka je izvedbo tega dokaza predlagala že v odgovoru na tožbo, zato z njegovo izvedbo ni mogla biti prekludirana, ko je listino ponudila v spis na obravnavi, na kateri se je ugotovilo, da te listine v resnici v spisu ni. Tožena stranka se glede odnosa med materialnim procesnim vodstom in prekluzijo dokazov sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 233/2001. Sodišče prve stopnje bi v okviru procesnega vodstva toženo stranko moralo vsaj opozoriti, da listine, ki jo je predlagala in predložila kot dokaz že v odgovoru na tožbo, ni v spisu. Očitno je, da je tožnik sklep o razporeditvi prejel že 6.1.2000, saj je tožbi priložil izvod, ki ga je takrat prejel in izvod, ki mu je bil ponovno vročen 1.2.2000, saj bi sicer na v spis vloženem izvodu moral biti uradni zaznamek. Sodišče prve stopnje naj bi spregledalo, da je bil tožnik s sklepom uprave tožene stranke, opr. št. 456 z dne 16.12.1999, razrešen s funkcije direktorja sektorja. Za delavce na individualni pogodbi naj bi se smiselno uporabljala določba 13. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. RS št. 60/89, 42/90), ki delodajalcu nalaga, da takšnega delavca razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Za takšno razporeditev pa zakon ne predpisuje pogojev iz drugega odstavka 17. člena ZTPDR. Sicer pa sodišče prve stopnje nujnih potreb sploh ni ugotavljalo, saj ni zaslišalo predlagane priče J. D., ki bi lahko pojasnil nujne potrebe za razporeditev tožnika v poslovno enoto Trbovlje. Okoliščina, da je bila leto dni kasneje služba v Trbovljah ukinjena, ne more vplivati na zakonitost in pravilnost tožnikove razporeditve, zmotna naj bi bila tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi šlo pri razporeditvi tožnika iz Ljubljane v Trbovlje za razporeditev iz kraja v kraj v smislu 14. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD - Ur. l. RS št. 40/97). Sodišče ni opravilo nobenih uradnih poizvedb o trajanju vožnje, temveč je slepo sledilo tožnikovi izpovedbi. V resnici vožnja v obe smeri z uporabo vlaka in avtobusa traja največ dve uri in pol. Neresnična naj bi bila trditev, da se na lokalni avtobus v Trbovljah čaka 15 do 20 minut, saj bi se z ustreznimi poizvedbami na avtobusni postaji lahko preverilo, da je vozni red lokalnega avtobusa prilagojen prihodom vlaka. Tožena stranka je pritožbi priložila zemljevid Ljubljane z oznako Štihove ulice in železniške postaje za ponazoritev neresničnosti tožnikovih trditev o desetminutni hoji od doma do železniške postaje. Sodišče prve stopnje bi pri presoji tožnikovih navedb moralo upoštevati splošna znana dejstva o razdaljah, kot izhajajo iz zemljevida Ljubljane. Neresnična naj bi bila tudi tožnikova navedba, da z avtobusne postaje do poslovne enote tožene stranke potrebuje 5 minut, saj se poslovna enota v Trbovljah nahaja neposredno ob tožnikovi izstopni postaji, samo na drugi strani ceste. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožnik imel v uporabi osebni avtomobil tožene stranke vse do aprila 2000. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo (v ugodilnem delu) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da je štelo, da je tožena stranka prekludirana glede predložitve sklepa o razporeditvi, ki se je nahajal v spisu pri toženi stranki in na katerem je bil uradni zaznamek priče D. V.. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno uporabilo določbo četrtega odstavka 286. člena ZPP, ko ni dopustilo izvedbe dokaza z listino, ki jo je tožena stranka kot dokaz predlagala že v odgovoru na tožbo. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da gre za zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Navedeno pomeni, da je ta kršitev podana predvsem takrat, kadar stranka šele iz sodbe razbere, da je ta nastala brez njene udeležbe. Tako je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP podana, kadar je bilo stranki vabilo za narok vročeno tako pozno, da se ga ta zaradi tega ne more udeležiti, če ji vabilo sploh ni vročeno, ali pa, če je vročeno lažnemu zastopniku. Prav tako je ta kršitev podana, če je bil stranki postavljen zastopnik brez zakonite podlage, če je bila stranka na nezakonit način odstranjena z obravnave, ali pa, če ni bila povabljena na narok za izvedbo dokazov pred zaprošenim sodnikom.

Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da predlaga izvedbo dokaza s kopijo sklepa z dne 16.12.1999 z uradnim zaznamkom z dne 1.2.2000 in je vsebino te listine v odgovoru na tožbo tudi opisala. Zaradi navedenega bi sodišče prve stopnje v okviru procesnega vodstva toženo stranko moralo opozoriti, da v nasprotju z navedbo v odgovoru na tožbo te listine ni predložila, vendar pa navedeno lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, ki pa se upošteva le, če bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Odgovor na vprašanje, kakšno kopijo sklepa o razporeditvi je priča D. V. 1.2.2000 vročila tožniku, pa ne more vplivati na drugačno odločitev v tem sporu, ne glede na to, da je sodišče priči sicer verjelo. Bistveno namreč je, ali je vročevalec I. B., direktor družbe S. d.o.o., 6.1.2000 pravilno opravil vročitev sklepa o razporeditvi. Tožena stranka se pri tem zmotno sklicuje zgolj na določbo 144. člena ZPP o tem, kako se vročitev opravi, kadar naslovnik oziroma odrasel član njegovega gospodinjstva brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanja, saj je v konkretnem primeru potrebno upoštevati tudi določbe 142. člena ZPP o osebnem vročanju. Tožniku je vročevalec družbe S. d.o.o. vročal sklep o razporeditvi, zoper katerega je dovoljena pritožba na Komisijo za pritožbe tožene stranke, zato bi vročevalec v skladu s 103. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) v zvezi s 142. členom ZPP moral opraviti osebno vročitev. Citirana določba ZDR namreč določa, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcih (za način vročanja in podobno) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Za postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči veljajo določbe ZPP, prvi odstavek 142. člena pa določa, da se tožba in sodne odločbe, zoper katere je dovoljena posebna pritožba, vročajo osebno stranki. Zoper sklep o razporeditvi je dovoljena posebna pritožba, zato je ob smiselni uporabi določb ZPP potrebno opraviti osebno vročitev. Glede na to, da iz izpovedbe vročevalca izhaja, da tožnika ob prvem obisku ni našel doma, bi vročevalec v skladu s tretjim odstavkom 142. člena ZPP moral poizvedeti, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel in mu pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v prvem in drugem odstavku 140. člena, pustiti pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju, da sprejme pisanje. Šele če vročevalec niti potem ne bi našel tožnika, bi mu pisanje lahko vročil po 140. oz. 141. členu ZPP. V spisu ni izkazano, da bi vročevalec tožniku po prvem obisku pustil kakšno sporočilo in tega tudi sam, zaslišan kot priča, ni zatrjeval, zato eventualne vročitve po 144. členu ZPP ni mogoče šteti za zakonito. Iz pritožbenih navedb, da ni pomembno, ali je bil tožnik v času vročanja doma in v kontaktu z vročevalcem, ker je vročitev po 144. členu ZPP opravljena tudi, če pisanja noče sprejeti odrasel član gospodinjstva, je namreč razvidno, da se tudi tožena stranka zaveda, da bi v konkretnem primeru lahko šteli za dokazano zgolj to, da je sprejem pisanja odklonil odrasel član tožnikovega gospodinjstva, ne pa tudi tega, da je to storil tožnik. Vročevalec tožnika ni poznal, ocenil pa je, da je šlo za glas odraslega moškega. Vročitve po 144. členu ZPP pa v primeru, da sprejem pošiljke, ki mora biti osebno vročena, odkloni član naslovnikovega gospodinjstva, ni mogoče zakonito opraviti, če ni bil predhodno opravljen postopek po tretjem odstavku 142. člena ZPP. Šele potem, ko je naslovnik obveščen o tem, da naj bo določenega dne ob določeni uri v stanovanju, da sprejme pisanje, vročevalec sploh lahko zahteva od odraslega člana gospodinjstva, da sprejme takšno pisanje. Navedeno pomeni, da zmotna uporaba določb ZPP o eventualni maksimi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj ni mogoče šteti, da je bila vročitev zakonito opravljena po 144. členu ZPP.

Razen tega okoliščina, da naj bi priča D. V. tožniku 1.2.2000 vročila sklep o razporeditvi, na katerem je njen zaznamek in da je tožnik 6.4.2000 v spis vložil sklep o razporeditvi, ki tega zaznamka ne vsebuje, nikakor ne dokazuje, da je tožnik izpodbijani sklep prejel že 6.1.2000. Nenazadnje je že iz samega sklepa razvidno, da ne drži trditev priče D. V., da je bil sklep napisan le v dveh izvodih, saj je na njem odredba, da je dva izvoda potrebno vročiti PE Trbovlje, po en izvod pa tudi kadrovski službi in obračunu plač.

Sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ko je štelo, da ni dokazano, da bi bil sklep o razporeditvi tožniku pravilno in zakonito vročen že 6.1.2000. Prvostopenjsko sodišče namreč ni trdilo, da priči B. ne verjame, da je pisanje pustil v tožnikovem poštnem nabiralniku potem, ko mu je moški glas iz tožnikovega stanovanja odklonil sprejem pisanja. Sodišče prve stopnje je to izpovedbo očitno sprejelo kot verodostojno, ocenilo pa je, da ni dokazano, da je bil tožnik takrat doma oz. komu je pripadal ta glas, zaradi česar je pravilno zaključilo, da ni izkazano, da bi bila vročitev pravilno opravljena po 144. členu ZPP.

Iz razlogov, ki so že navedeni zgoraj, sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da vročitev, kakršno je opisala priča I. B., ne pomeni pravilne in zakonite vročitve po 144. členu ZPP.

Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela v smislu določbe 17. člena ZTPDR. Okoliščina, da je bila delavka, ki je opravljala delo vodje službe za gospodarske zadeve v poslovni enoti Trbovlje, premeščena v Ljubljano in da je tožnik ustrezal zahtevam tega delovnega mesta, ki ga je bilo potrebno zasesti, prav gotovo lahko pomeni nujno potrebo delovnega procesa in organizacije dela, zaradi katere je tožena stranka tožnika lahko razporedila na to delovno mesto. Zlasti še ob dejstvu, da je bil tožnik s sklepom uprave z dne 16.12.1999 (priloga B7) razrešen s funkcije direktorja sektorja za računovodske zadeve, ki ga je dejansko zasedal. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 7.8.1998 je očitno, da je tožnik bil delavec s posebnimi pooblastili, zato ga je tožena stranka bila dolžna razporediti na drugo delovno mesto. Zmotno je sicer stališče tožene stranke, da pri takšni razporeditvi ni potrebno upoštevati splošne določbe 17. člena ZTPDR.

Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna, saj je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo, ko je ugotovilo, da tožnikova vožnja z javnimi prevoznimi sredstvi v obe smeri traja več kot tri ure. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi s poizvedbami pri prevoznikih morala preverjati tožnikove trditve. Sodišče dokazov ne izvaja po uradni dolžnosti, zato bi tožena stranka, v kolikor je štela, da so tožnikove navedbe netočne, morala sama predlagati izvedbo takega dokaza. Res je sicer, da je tožnik šele na zadnjem naroku, ko je bil zaslišan kot stranka, uveljavljal, da vožnja traja dlje kot tri ure, vendar bi tožena stranka tudi takrat tem navedbam lahko ugovarjala in predlagala izvedbo ustreznih dokazov. Zlasti še, ker je tožnik že v zahtevi za varstvo pravic (priloga A5) navajal, da vožnja z javnimi prevoznimi sredstvi na delo v Trbovlje traja več kot tri ure, zaradi česar je sklep o razporeditvi nezakonit. Tožnikove navedbe o času, ki ga porabi za pot, niso v nasprotju s splošno znanimi dejstvi, kar velja tudi glede časa, potrebnega za pot od Štihove ulice do ljubljanske železniške postaje. Tožnik je bil iz Ljubljane razporejen v Trbovlje, kar pomeni, da gre za razporejanje iz kraja v kraj. V skladu s prvim odstavkom 14. člena SKPgd delavca ni mogoče razporediti iz kraja v kraj brez njegove privolitve, če traja pot na delo in iz dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot tri ure. Ob ugotovitvi, da tožnikova pot na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi traja več kot tri ure, je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep o razporeditvi in sklep pritožbenega organa moralo razveljaviti. Navedeno pa pomeni, da je tožnik upravičen do razlike med v času razporeditve prejeto plačo, pri čemer mu je sodišče dosodilo samo razlike za čas od januarja 2000 do avgusta 2000 in plačo, kakršna mu je šla na prejšnjem delovnem mestu. Tožena stranka izračunu, kakršnega je opravil tožnik, ni ugovarjala, prav tako tudi ne izračunu neto razlik, ki ga je opravilo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vtoževana razlika izhaja iz listin v spisu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.