Jedro

Dejanja v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice niso bila izvedena po vrstnem redu, kot ga predvideva ZDR/2002 v členih od 83 do 87, saj je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi preden je opravila razgovor z njo in preden je pridobila mnenje sindikata, vendar to glede na okoliščine konkretne zadeve (ki so do sedaj znane) še ne predstavlja nezakonitosti postopka oz. odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlagano začasno odredbo, s katero je tožnica zahtevala zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi, saj tožnica ni izkazala verjetnosti vtoževane terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, po kateri se zadrži učinkovanje odločbe tožene stranke z dne 7.1.2003 o izredni odpovedi in prenehanju pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu pevke z dne 24.12.1997 tožnici. Ugotovilo je, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, kakršno predlaga tožnica.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da samo izda oz. dovoli predlagano začasno odredbo oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sta do uveljavitve novega Zakona o delovnih razmerjih (Ur.list RS št. 42/2002) primere in pogoje za izdajo začasne odredbe določala Zakon o delovnih in socialnih sodiščih v 19. členu in Zakon o izvršbi in zavarovanju v določbah 270. do 273. člena. Že po navedenem zakonu so podani pogoji za izdajo začasne odredbe, ker tožena stranka z njeno izdajo ne bi utrpela nobenih, najmanj pa hujših neugodnih posledic, saj bi tožnica delala in imela pravico do plače, kar ne predstavlja posledic za toženo stranko. Sklicuje se na določbo 3. odst. 85. člena ZDR/2002, kjer je določeno, da lahko delavec v sodnem postopku, kjer izpodbija zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predlaga izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi in sicer najkasneje ob vložitvi tožbe. Navedeno določilo je bistveno različno od določila 273. člena ZIZ, kjer sodišče naloži plačevanje nadomestila plače, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, dočim v prvem primeru delavec dela in ustvarja plačo. Tožena stranka je ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršila določbe ZDR/2002 in sicer 83. in 84. člen, saj je podala odpoved pred zaslišanjem tožnice in mnenjem sindikata. Opozarja na mnenje sindikata z dne 13.1.2003, da razlogi za odpoved niso zakoniti in utemeljeni. Tudi iz razlogov odpovedi je razvidno, da gre za samovoljo direktorja tožene stranke. Razlog za odpoved pogodbe je pismo tožnice z dne 24.5.2002 Ministrstvu v zvezi z razpisom delovnega mesta direktorja tožene stranke, v katerem opozarja na vrsto nezakonitosti pri toženi stranki. Tožnica pa je tudi zoper direktorja vložila tožbo zaradi žalitve in obrekovanja. Tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja, da predstavlja ravnanje tožnice v zvezi s pismom kaznivo dejanje. Pismo tožnice ni niti žaljivo, niti ni v njem nobenih elementov zaničevanja, tožnica ne trdi ničesar, kar bi bilo neresnično in bi imelo lahko znake kaznivega dejanja. Podatki o plačah delavcev pri toženi stranki, ki naj bi jih tožnica razširjala in kar naj bi predstavljalo kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov po 154. členu KZ so podatki, ki so javnosti dostopni. Tožnica se sklicuje tudi na določbo 2. odst. 110. člena ZDR/2002, po katerem lahko delodajalec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo odpoved in najkasneje od nastanka razloga, ta rok pa je glede na pismo iz maja 2002 že potekel. Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu zadeve v skladu s 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.list RS št. 26/99, 96/2002) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo utemeljeno zavrnilo in da v postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Po določbi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.list RS št. 19/94) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. V navedeni določbi zakona so torej podani pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti. Na predlog stranke pa izda sodišče začasne odredbe po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.list RS št. 51/98). Po 272. čl. ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve le, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora izkazati poleg tega še vsaj enega od nadaljnjih pogojev, predpisanih v 2. odst. istega člena zakona.

Iz listinske dokumentacije v sodnem spisu izhaja, da je tožena stranka dne 7.1.2003 izdala tožnici odločbo, s katero ji izredno odpoveduje pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Delodajalec po določbi 110. člena ZDR/2002 delavcu le izredno odpove pogodbo o zaposlitvi - torej v tem primeru ne govorimo več o odločbi. Kljub temu zgolj napačno poimenovanje nima posledic, saj je jasno, da je prišlo do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Z istim dnem je tožena stranka sama zadržala učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi, dokler sindikat ne poda svojega mnenja in najdalj do izdaje začasne odredbe sodišča, če bo sprožen sodni postopek.

Predpogoj za izdajo vsake začasne odredbe je, glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja, verjetno izkazan obstoj terjatve. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana. S takšnim stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče, upoštevajoč do sedaj znani vsebinski in postopkovni aspekt izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v konkretni zadevi.

Dejanja v postopku izredne odpovedi sicer niso bila izvedena po vrstnem redu, kot ga predvideva ZDR/2002 v členih 83 do 87, ker je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi preden je opravila razgovor z njo in preden je pridobila mnenje sindikata, vendar to glede na okoliščine konkretne zadeve (ki so do sedaj znane) še ne predstavlja nezakonitosti postopka oz. odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zlasti je pomembno, da iz dosedanjega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnici izdala odpoved v prekluzivnem 15-dnevnem roku, določenim v 2. odst. 110. čl. ZDR/2002. Ob navedenem pritožbeno sodišče poudarja tudi, da gre v sporni zadevi za specifičen primer, saj naj bi razlog za odpoved nastopil v maju 2002, za ta razlog pa naj bi tožena stranka izvedela šele 25.12.2002, torej neposredno pred božičnimi in novoletnimi prazniki in celo nekaj dni pred začetkom veljavnosti novega ZDR. Po tem je tožena stranka nemudoma odreagirala in tožnico pozvala tudi na razgovor, ki pa ga pred potekom prekluzivnega roka za izredno odpoved ni mogla izvesti zaradi opravičila tožnice. Glede na to in dejstvo, da je istočasno tožena stranka sama še zadržala odpoved zaradi zagovora tožnice in pridobitve mnenja sindikata, njenega postopanja (glede na do sedaj znane podatke) ni mogoče šteti kot nezakonitega.

Tudi iz vsebinskega aspekta še ni mogoče zaključiti, da je verjetnost terjatve izkazana, saj tožnica ni predložila pisma z dne 24.5.2002, ki je bil razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica navedenega pisma ni predložila kot dokaza, zato sodišče ni moglo preveriti, ali trditve tožnice o tem, da v tem pismu ni znakov kaznivega dejanja sploh držijo.

Iz navedenega izhaja, da verjetnost obstoja terjatve zaenkrat še ni izkazana.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da že ZDR/2002 v 3. odst. 85. člena določa, da lahko delavec v sodnem postopku predlaga izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, vendar pa navedeni člen ne določa razlogov za izdajo začasne odredbe. Ti se presojajo po ZIZ-u. Ker torej v predmetni zadevi ni verjetno izkazan obstoj terjatve, tudi zatrjevanje nenadomestljive škode zaradi izpada plače, kot edinega vira preživljanja, ne more biti odločilno. Sklicevanje na nenadomestljivo škodo ali težko nadomestljivo škodo, itd. bi bilo namreč relevantno le ob verjetni izkazanosti terjatve. Pritožbene navedbe, da bo tožnici oteženo lastno preživljanje kažejo le na težji socialno-ekonomski položaj tožnice, kar pa ni pravno odločilno za predlagano začasno odredbo. Te pritožbene navedbe sicer tudi niso dovolj konkretne, saj tožnica ne konkretizira svojih premoženjskih in družinskih razmer.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišče prve stopnje.