Jedro

V primeru finančnega leasinga, za čas izvrševanja pogodbe, nosi obveznosti v zvezi z uporabo vozila kot tudi nevarnosti poškodovanja stvari pri njeni uporabi leasingojemalec kot ekonomski „lastnik“ in ne leasingodajalec kot pravni lastnik vozila.

Vsebina zavarovalne police, poravnave med zavarovalnico in toženo stranko ter ugotovitve v zvezi s tem, koga bremeni dolžnost plačila premije po zavarovalni pogodbi in vštevanju zapadlih pa neplačanih zneskov leasingojemalca po pogodbi o finančnem leasingu, so pomembne le za razmerje med toženo stranko in leasingojemalcem, ne morejo pa vplivati na tožečo stranko kot podjemnika iz podjemne pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 180043/2010 z dne 10. 12. 2010 razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 487,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 180043/2010 z dne 10. 12. 2010, v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka ter da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 270,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, zahtevek tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa naloži, naj toženi stranki povrne vse njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Skladno s 1. odstavkom 344. člena ZPP je bila pritožba tožeči stranki vročena v odgovor, vendar ga ta ni podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obravnavani gospodarski spor je spor majhne vrednosti, zato se sme s pritožbo sodba sodišča prve stopnje izpodbijati le iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka odpravila škodo na predmetu leasinga, vozilu AUDI A4. Na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, ki jo je v spis vložila tožena stranka (priloga B1 do B3), je ugotovilo, da je tožena stranka kot leasingodajalka lastnica popravljenega vozila. Sodna praksa se je večkrat izrekla o tem, da v primeru finančnega leasinga, za čas izvrševanja pogodbe, nosi obveznosti v zvezi z uporabo vozila kot tudi nevarnosti poškodovanja stvari pri njeni uporabi leasingojemalec kot ekonomski „lastnik“ in ne leasingodajalec kot pravni lastnik vozila (1). Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, zato ker je lastnica vozila, obogatena. Če pa njej niso nastale koristi z odpravo škode na vozilu, tožeča stranka zoper njo nima zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve (2. odstavek 190. člena OZ).

7. Ni se mogoče strinjati z razlogi sodišča prve stopnje, da če k plačilu del ne obveže leasingodajalca kot lastnika, podjemnik na noben drug način ne more priti do plačila za opravljeno delo na predmetu leasinga. Tožeča stranka lahko terja plačilo za opravljeno storitev popravila poškodovanega vozila od naročnika, ki se je zavezal storitev plačati (619. člen OZ). Ker je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila tudi na pogodbi o delu (trdila je, da je za toženo stranko opravila ličarske storitve na vozilu AUDI A4, kar naj bi izhajalo iz zapisnika o ogledu poškodovanega vozila št. 42-42-2009-008960/001(6)), je v obravnavani zadevi bistveno zgolj dejstvo, kdo je v konkretnem primeru naročnik v smislu določbe 619. člena OZ. Pravno lastništvo osebnega vozila, ki je predmet leasinga, ni odločilno (2).

8. Tožeča stranka ni trdila niti ni dokazala, da se je tožena stranka njej zavezala plačati popravilo. Trdila je, da je sestavni del zavarovalnega zapisnika pisni dogovor z dne 29. 4. 2010, sklenjen med tožencem in leasingojemalcem, na podlagi katerega se je toženec zavezal znesek 3.041,44 EUR izplačati družbi P., d.o.o., ter da je P., d.o.o., izvedel kleparska dela, ličarska dela pa toženec. Tudi iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja ugotovitev, da je tožena stranka ličarske storitve tožeči stranki naročila in se jih zavezala plačati, pač pa dejstvo, da se je z zavarovalnico poravnala za celoten nastali znesek škode. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravni zaključek, da bi tožena stranka ravnala pravilno, v kolikor bi storitev popravila tožeči stranki tudi plačala, ne pa da jo prevali na leasingojemalca.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da zaključki prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na zavarovalno pogodbo (ki kot dokaz ni bila niti predlagana in v zvezi s katero je sodišče prve stopnje napravilo napačne zaključke, na kar utemeljeno opozarja pritožnica) in presojo upravičenosti do zavarovalnine po poravnavi z dne 6. 5. 2010, sklenjeni med Zavarovalnico X., d.d., in V., d.o.o. kot zavarovancem, za pogodbeno razmerje med pravdnima strankama niso pravno relevantni.

10. Vsebina zavarovalne police, poravnave med zavarovalnico in toženo stranko z dne 6. 5. 2010 ter ugotovitve v zvezi s tem, koga bremeni dolžnost plačila premije po zavarovalni pogodbi in vštevanju zapadlih pa neplačanih zneskov leasingojemalca po pogodbi o finančnem leasingu, so pomembne le za razmerje med toženo stranko in leasingojemalcem, ne morejo pa vplivati na tožečo stranko kot podjemnika iz podjemne pogodbe. Zato pritožnica pravilno opozarja, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da se obveznosti leasingojemalca ne bi smele pobotati z zavarovalnino, za odločitev o obveznosti tožene stranke, da kot naročnik plača tožniku opravljeno delo, niso materialnopravno relevantne.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da podjemna pogodba ustvarja učinke inter partes ter, da omenjeno pomeni, da učinkov te pogodbe ni mogoče širiti na tretje osebe ob odsotnosti ustreznih pravnih institutov, ki to omogočajo, ki pa jih v konkretnem primeru tožeča stranka ni zatrjevala in jih posledično tudi sodišče ne more samo ugotoviti. Pravilno se sklicuje tudi na dejstvo, da je v postopku na prvi stopnji opozorila, da se enostranska izjava leasingojemalca, da se zavarovalnina nakaže P., d.o.o., lahko nanaša le na to stranko, ne pa na tožečo stranko. S tem se je trditveno in dokazno breme, da navede vrsto razmerja s to pravno osebo, prevalilo na tožečo stranko, ki pa mu ni zadostila.

12. Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko zavrnilo (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

13. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

14. Skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 72,80 EUR nagrade za postopek (nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine se namreč všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine), 67,20 EUR nagrade za narok, pavšalni znesek za izdelavo ter izročitev dokumentov v višini 10,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR ter 20 % DDV, skupno torej 204,00 EUR. Po prištetju 40,00 EUR sodne takse tako znašajo stroški tožene stranke 244,00 EUR.

15. Toženi stranki pa gredo tudi stroški pritožbenega postopka, ker je s pritožbo uspela, in sicer nagrada v višini 89,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 17,90 EUR, 20 % DDV ter sodna taksa v višini 114,00 EUR. Pritožbeni stroški tožene stranke tako skupno znašajo 243,00 EUR.

16. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer morebitne zamude tudi zahtevane zakonske zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

(1) Sodba II Ips 237/2008. (2) VSL sodba I Cpg 651/99.