Jedro

Če vtoževana in v pobot uveljavljena terjatev po materialnem pravu nista pobotljivi, je treba ugovor pobotanja v pravdi zavrniti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II.3., II.4., II.5. in II.6. tč. izreka spremeni tako, da se pobotni ugovor zavrne, v delu II.7. tč. izreka, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka glede varovanja in oskrbovanja otroka tožencev do višine 782,92 EUR s pripadki zoper toženko in do višine 782,92 EUR s pripadki zoper toženca, spremeni tako, da sta toženka in toženec dolžna v 15 dneh tožnici plačati vsak 782,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2007 dalje do plačila, v delu II.7. tč. izreka, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka glede varovanja in oskrbovanja otroka tožencev preko 782,92 EUR s pripadki zoper toženko in preko 782,92 EUR s pripadki zoper toženca, v zadnji (pravilno II.9.) tč. izreka ter v I.3. tč. izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba se v ostalem delu zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (del II.7. tč. izreka, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka glede povrnitve stroškov bivanja otroka tožencev v višini 2.775,00 EUR s pripadki) potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj tožničinih terjatev do toženke (990,05 EUR; II.1. tč. izreka) in toženca (990,05 EUR; II.2. tč. izreka), nadalje obstoj nasprotne toženkine (1.118,73 EUR; II.3. tč. izreka) in toženčeve terjatve (1.118,73 EUR; II.4. tč. izreka), jih medsebojno pobotalo v višini 990,05 EUR, presežek pobotnega ugovora pa je zavrnilo (II.5. in II.6. tč. izreka). Zavrnilo je tudi presežek 1. tč. tožbenega zahtevka (II.7. tč. izreka) ter celotno 2. tč. tožbenega zahtevka (II.8. tč. izreka). V izreku je še zapisalo, da sta obračuna obresti in koristi sestavna dela sodbe (zadnja, torej II.9. tč. izreka, v izpodbijani sodbi očitno napačno označena kot ponovna II.8. tč. izreka). S sklepom je dopustilo spremembo tožbe z dne 19. 1. 2009 (I.1. tč. izreka) ter delno ugodilo toženčevemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 17. 9. 2007, ki ga je razveljavilo v tč. 4/I. izreka, v ostalem delu pa ga je obdržalo v veljavi (I.2. tč. izreka). S sklepom (pravilno: s sodbo) je končno odločilo še o pravdnih stroških (I.3. tč. izreka).

(2) Zoper navedeno sodbo (ne pa tudi sklep o spremembi tožbe ter začasni odredbi) se v delu, ki se nanaša na varovanje in oskrbovanje otroka tožencev, na bivanje istega otroka v tožničinem stanovanju ter na pravdne stroške, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša stroške. Navaja, da je tožnica, ki je otroka tožencev sama varovala, upravičena do povrnitve stroškov zasebnega varstva in ne le do stroškov vrtca. Toženca sta se zavedala, da se na ta način neupravičeno okoriščata na račun tožnice; s tem, ko sta otroka pustila v njenemu varstvu, sta pristala tudi na morebitne finančne posledice. Ne glede na to je postopanje sodišča napačno tudi zato, ker ni ugotavljalo zneska oskrbnine, ki bi ga za varstvo v vrtcu plačala otrokova prava starša (toženka in toženec), pač pa je ta znesek ugotavljalo za toženko in njenega bivšega moža (tožničinega sina), ki ni pravi oče otroka. Pravilnega zneska oskrbnine zato tudi ne zmanjšuje dejstvo, da sta imela toženka in njen bivši mož v vrtcu starejšo hčerko toženke, ki pa je njuna skupna hčerka. Opozarja še, da je tožničina terjatev oskrbnine nečista in bi se morala ugotavljati po cenah ob izdaji sodbe. V nadaljevanju pritožbe tožnica obravnava zahtevek glede bivanja otroka tožencev v njenem stanovanju, ki je bil zavrnjen, ker ni dokazala, da bi v spornem obdobju isto stanovanje oddajala v najem. Meni, da je njen zahtevek za povrnitev stroškov preživljanja otroka neodvisen od navedenih razlogov sodišča prve stopnje, saj temelji na določbi 133. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami; od tu ZZZDR), ki tovrstnih okoliščin ne predvideva. Kot protispisno označuje navedbo sodišča, da je priznala pobotni ugovor tožencev, saj je to storila le glede njegove višine, temelju ugovora pa je ves čas izrecno in v celoti nasprotovala. V zvezi s tem dodaja, da toženca nista izkazala, da so se vlaganja odrazila v njunem prikrajšanju in tožničini koristi. V pobot so namreč uveljavljeni le stroški za material in delo, ki so nastali z vlaganji, ti pa sami po sebi ne pomenijo, da ima tožnica od njih kakšno korist v obliki povečanja vrednosti stanovanja, še posebej, ker sta toženka in njen bivši mož svoja vlaganja z bivanjem v istem stanovanju izkoriščala in izrabljala do te mere, da so bila ob odhodu toženke iz stanovanja že popolnoma amortizirana. Opozarja tudi, da v pobot uveljavljena terjatev sodi v skupno premoženje toženke in njenega bivšega moža, zato bi morala toženka izkazati, da je bilo skupno premoženje že razdeljeno in da je ob delitvi tega premoženja prejela pravico do uveljavljanja vlaganj zoper tožnico. Sodišču očita tudi, da je tožencema za isto terjatev neutemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od 8. 6. 2007 dalje, saj sta jih zahtevala šele z vlogo z dne 12. 2. 2009, poleg tega pa nista izkazala, da je tožnica morebitno korist pridobila nepošteno.

(3) Na pritožbo toženca nista odgovorila.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) V tej pravdi tožnica od pravih staršev otroka zahteva povrnitev izdatkov, ki jih je imela zaradi varovanja in oskrbovanja (4.050,00 EUR) ter omogočanja bivanja njunega otroka v svojem stanovanju (2.775,00 EUR), saj je ves čas zmotno mislila, da je ta otrok njena vnukinja. Stroški iz tega naslova znašajo skupno 6.825,00 EUR, od vsakega starša pa zahteva polovico teh stroškov (3.412,50 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Od toženke, ki je tudi bivala v njenem stanovanju kot žena tožničinega sina (sedaj pa sta že razvezana), dodatno vtožuje uporabnino v znesku 6.920,72 EUR. Toženca sta podala ugovor procesnega pobotanja s terjatvijo za povrnitev polovice vlaganj v tožničino stanovanje, ki sta jih toženka in njen bivši mož opravila v času trajanja njune zakonske zveze (toženka je polovico te terjatve v višini 890,00 EUR cedirala na toženca). Deli izpodbijane sodbe, ki obsegajo ugotovitev obstoja tožničinih terjatev zoper toženko in toženca (II.1. in II.2. tč. izreka) ter zavrnitev zahtevka za plačilo uporabnine za toženkino bivanje v tožničinem stanovanju (II.8. tč. izreka), s pritožbo niso bili napadeni, zato so že pravnomočni. Pri tem je opozoriti, da je sodišče prve stopnje v ugotovljeni višini tožničinih terjatev (990,05 EUR) očitno zaradi potreb pobotanja zajelo glavnico (782,92 EUR) in zakonske zamudne obresti, ki so se natekle od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

(6) Tožničin zahtevek glede stroškov varovanja, oskrbovanja ter bivanja mladoletnega otroka, za katerega se je kasneje izkazalo, da ni otrok njenega sina, je poseben verzijski zahtevek, urejen v določbi 133. čl. ZZZDR. Skladno s pravkar citiranim predpisom sme tisti, ki je imel izdatke s preživljanjem kakšne osebe, s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Pritožbeno sodišče sprejema logično oceno sodišča prve stopnje, da je bilo zasebno varstvo otroka potrebno le do njegovega prvega dopolnjenega leta starosti (torej prve tri mesece varstva s strani tožnice, ki je otroka varovala od devetega meseca starosti). Sodišče je posledično utemeljeno zaključilo, da gre tožnici celotni zahtevani znesek (150,00 EUR mesečno) le v tem obdobju, ne pa tudi kasneje, ko bi otroka že lahko sprejeli v vrtec. Na pravilnost ocene o nepotrebnosti zahtevanih stroškov varovanja in oskrbovanja, ki za obdobje po dopolnjenem prvem letu starosti otroka presegajo stroške vrtca (mimogrede, vrtec je takrat že obiskovala toženkina starejša hčerka), pritožbene navedbe ne vplivajo. Potrebnost presežnih stroškov bi za obravnavano obdobje namreč morala izkazati tožnica, pritožbenih navedb v tej smeri pa ni podala.

(7) Sodišče prve stopnje je tako v konkretnem primeru utemeljenost zahtevka iz naslova varovanja in oskrbovanja otroka po dopolnjenem prvem letu starosti pravilno omejilo na stroške vrtca. Vendar pa pri tem ni upoštevalo, da je verzijski zahtevek iz določbe 133. čl. ZZZDR utemeljen le zoper preživninskega zavezanca in do višine, ki skladno z zakonom (glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca, 129. čl. ZZZDR) ustreza njegovi preživninski obveznosti. Ker so preživninski zavezanci mladoletnih otrok njegovi (pravi) starši (123. čl. ZZZDR), pritožnica v zvezi z izračunom stroškov vrtca utemeljeno meni, da podlage za njihov pravilen izračun (poleg dohodkov toženke) ne predstavljajo dohodki njenega bivšega moža, temveč dohodki resničnega otrokovega očeta, torej toženca. Drugačno stališče sodišča prve stopnje ni utemeljeno, kar pa še ne pomeni, da je bil od potrebnih stroškov napačno odštet znesek subvencije za drugega otroka. Tudi ob pravilnem izhodišču, ki upošteva položaj pravih staršev (torej ne toženkinega bivšega moža, temveč toženca), ni jasno, čemu se ta subvencija ne bi obračunala, saj je toženka (prava) mati obeh otrok. Ob tem ni odveč pojasniti, da gre pri tu obravnavanem stališču, na katerega se je sklicevala tožnica, za pravno naziranje, ki ni podvrženo določbam o prekluziji (286. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP), kot je napačno zapisalo sodišče prve stopnje. Ker se je torej izkazalo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo treba glede na naravo stvari ter okoliščine primera pritožbi v tem delu ugoditi, izpodbijano sodbo v tem delu (II.7. tč. izreka glede varovanja in oskrbovanja otroka preko 782,92 EUR zoper vsakega od tožencev ter zadnja, torej II.9. tč. izreka, ki je v izpodbijani sodbi očitno napačno označena kot ponovna II.8. tč. izreka) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo pri odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti upoštevati, da verzijska terjatev iz naslova zalaganja preživninske obveznosti nima značaja čiste denarne obveznosti, kar pa ne pomeni, da se tudi obseg potrebnih izdatkov za vtoževano (preteklo) obdobje presoja po razmerah v času odločanja sodišča prve stopnje. Kot je bilo pojasnjeno, bo obseg potrebnih izdatkov odvisen od premoženjskih razmer obeh (pravih) staršev in otrokovih potreb v času, za katerega tožnica uveljavlja svoj zahtevek, njihova vrednost (višina) pa se bo presojala po času, ko bo terjatev opredeljena kot čista denarna terjatev. Na tem mestu ni odveč ponoviti, da je ugotovitev tožničine terjatve v znesku 782,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2007 zoper toženko ter v isti višini zoper toženca že pravnomočna, zato bo sodišče v ponovljenem sojenju ugotavljalo le, ali je ob pravilni uporabi materialnega prava tožencema utemeljeno naložiti v plačilo še morebitno višjo tožničino terjatev (glej tudi spodaj, tč. 9).

(8) Pritožnica ima nadalje prav, da je priznala le višino pobotnega ugovora, pri čemer je izrecno nasprotovala njegovemu temelju. Da je njen pomislek utemeljen, izhaja že iz nespornih trditev, da v pobot uveljavljena terjatev predstavlja polovico terjatve, ki sodi v skupno premoženje toženke in njenega bivšega moža. Do delitve je namreč za skupno premoženje bistvenega pomena skupen, nerazdelen način pripadnosti premoženjskih (stvarnih in obligacijskih) pravic obema (bivšima) zakoncema. Skupno terjatev sme dolžnik (konkretno tožnica) plačati samo vsem upnikom skupaj (Cigoj: Teorija obligacij, Uradni list SRS, Ljubljana 1980, str. 71). Zakoncu ZZZDR celo izrecno onemogoča, da bi (razen z oporoko) razpolagal s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju (54. čl. ZZZDR). Navedeni položaj zakoncev se v civilnem procesnem pravu odraža tako, da sta v sporih, ki zadevajo njuno skupno premoženje, nujna enotna sospornika. Ker po ustaljeni sodni praksi posameznih nujnih sospornikov kot upnikov ni mogoče siliti k vložitvi tožbe, morajo biti v pravdi udeleženi kot toženci (smiselno sodba VSS II Ips 564/2004 z dne 18. 1. 2007, II Ips 267/2006 z dne 20. 3. 2008). Že iz pravkar navedenih razlogov sledi, da toženka ne more doseči prenehanja tožničine terjatve zoper njo na način, da ji zoperstavi ugovor pobotanja glede svojega nedoločenega deleža na skupni terjatvi, ki jo imata zoper tožnico toženka in njen bivši mož, ki v isti pravdi ne sodeluje (ne na aktivni ne na pasivni strani). Da bi za takšno razpolaganje z delom skupne terjatve (kot udi za njeno delno cediranje na toženca) imela soglasje svojega bivšega moža oziroma da bi bilo njuno skupno premoženje na ustrezen način že razdeljeno, toženka ni trdila. Poleg navedenih pomanjkljivosti stvarne legitimacije, ki jih zgolj z ugovorom pobota v pravdi ni mogoče premostiti, narava skupnega premoženja nasprotuje tudi drugim materialnopravnim pogojem za pobot. Nasproti stoječima terjatvama v konkretnem primeru ni mogoče priznati vzajemnosti (311. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ), saj se tožničina terjatev ne razteza na preostalega imetnika nasprotne skupne terjatve (toženkinega bivšega moža). Še drugače: dolg toženke do tožnice se drugega udeleženca njune skupne terjatve sploh ne tiče. Že prej opisane nedoločenosti in negotovosti glede v pobot uveljavljene terjatve slednji končno onemogočajo doseganje kriterija likvidnosti, s katerim pobot v določenih primerih pogojuje teorija in sodna praksa (sklep VSS III Ips 109/2003 z dne 28. 12. 2004).

(9) V položaju, ko vtoževana in v pobot uveljavljena terjatev po materialnem pravu nista pobotljivi, je treba ugovor pobotanja v pravdi zavrniti. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo v tistem izpodbijanem (pa še nerazveljavljenem) delu, ki se nanaša na pobotni ugovor (II.3., II.4., II.5. in II.6. tč. izreka). Ker je z zavrnitvijo pobotnega ugovora odpadel materialnopravni razlog zavrnitve zahtevka za plačilo tožničine terjatve v že pravnomočno ugotovljenem delu, je bilo treba v tem smislu spremeniti tudi na pobotu temelječi del II.7. tč. izreka in v tem delu ugoditi tožbenemu zahtevku. Da ne bi prišlo do prekoračitve tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče pri tem ustrezno upoštevalo višino glavnice obeh tožničinih terjatev in nanju obračunalo zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, kot je to utemeljeno zahtevala tožnica (2. odst. 299. čl. OZ). Toženka in toženec sta tako iz tega naslova dolžna tožnici plačati vsak 782,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2007 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje bo tako v ponovljenem sojenju odločalo le še o razveljavljenem delu II.7. tč. izreka, ki se nanaša na preostali tožbeni zahtevek v zvezi s povrnitvijo stroškov varovanja in oskrbovanja otroka (preko 782,92 EUR zoper vsakega od tožencev; glej zgoraj. tč. 7).

(10) Pritožnici pa ne koristi, da je podlaga njenega zahtevka tudi v delu, ki se nanaša na bivanje otroka tožencev, v določbi 133. čl. ZZZDR. Ne glede na to, da je v citirani določbi že vgrajen element okoriščenja preživninskega zavezanca, je utemeljenost verzijskega zahtevka pogojena z izkazovanjem prikrajšanja na strani upnika. Pritožnica ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica stanovanja ni imela namena oddajati ter da zaradi razporeditve prostorov tega celo ne bi mogla storiti niti v primeru, če toženka in njena mlajša hči tam ne bi stanovali, saj sta v istem stanovanju takrat živela tudi tožničin sin in njegova (prava) hči, ki jo ima s toženko. Iz navedenih neizpodbijanih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da (pri)tožnica z bivanjem otroka v njenem stanovanju ni bila prikrajšana oziroma ni imela potrebnih izdatkov, zato je njen zahtevek s tem v zvezi (zoper toženko v višini 1.387,50 EUR ter zoper toženca v isti višini, skupno torej 2.775,00 EUR) pravilno zavrnilo. Ker drugih pritožbenih očitkov glede pravkar obravnavanega dela izpodbijane sodbe ni bilo, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa v istem obsegu potrditi (353. člen ZPP).

(11) Zaradi razveljavitve dela sodbe, ki se nanaša na glavni zahtevek, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi izpodbijano stroškovno odločitev (I.3. tč. izreka) ter odločilo, da bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).