Jedro

Pritožba zoper sklep, izdan v upravnem sporu, je po prvem odstavku 82. člena ZUS-1 dovoljena le, če to določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 23. člena ZUstS, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pa pritožba ni dovoljena na podlagi drugega odstavka istega člena zakona, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek. Prekinjeni postopek se bo namreč nadaljeval takoj, ko bo prenehal razlog za prekinitev, torej, ko bo Ustavno sodišče odločilo o zahtevi za oceno ustavnosti (tretji odstavek 208. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Tudi pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva (25. člen Ustave) je treba razumeti tako, da se način njenega uresničevanja določa različno za različne stopnje sodstva, saj le-te pomenijo tudi različno stopnjo strokovnega znanja in usposobljenosti sodnikov, ki v zadevi odločajo. Če je o razlogih za prekinitev postopka že odločilo Upravno sodišče, ki ima položaj višjega sodišča, potem ni nobenega ustavno zahtevanega razloga, da bi se moralo zoper to odločitev omogočati še pritožbeni preizkus (celo) na Vrhovnem sodišču. Poleg tega pa je sklep o prekinitvi postopka (le) vmesni procesni sklep, ki ne predstavlja vsebinske odločitve o kakšni pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravici v smislu 25. člena Ustave.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek upravnega spora, začetega na podlagi tožnikove tožbe zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-116070/2017-1 z dne 28. 8. 2017, in sicer do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) o zahtevi za oceno ustavnosti 148. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je prvostopenjski davčni organ z izpodbijanim sklepom odločil, da se zoper tožnika kot poroka na podlagi 148. člena ZDavP-2 opravi davčna izvršba za dolg davčnega dolžnika A. A. - v osebnem stečaju v višini 286.093,74 EUR. Ker je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 399/2016 vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 148. člena ZDavP-2, je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na tretji odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), postopek prekinilo.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je njegov glavni tožbeni očitek, da je tožena stranka pri svoji odločitvi uporabila določbo 148. člena ZDavP-2 retroaktivno, za obdobje, ko ta še sploh ni veljala. Zato meni, da za odločitev v tem upravnem sporu ni bistveno, ali bo Ustavno sodišče to določbo razveljavilo oziroma ugotovilo njeno neustavnost. Dodaja, da prekinitev postopka ni utemeljena tudi iz razloga, ker se kljub prekinitvi postopka opravlja izvršba na njegovih denarnih sredstvih pri bankah, ki otežuje njegovo poslovanje. Zato bi moralo sodišče, če bo čakalo na odločitev Ustavnega sodišča, davčno izvršbo zadržati najmanj za čas prekinitve postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, sodišče pa naj meritorno odloči v zadevi. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijanega sklepa navedlo, da je zoper izpodbijani sklep dovoljena pritožba, ki se lahko vloži v roku 3 dni od vročitve sklepa. Takšen pravni pouk je napačen, saj niso izpolnjeni zakonski pogoji za dovoljenost pritožbe po ZUS-1. 6. Po prvem odstavku 82. člena ZUS-1 se lahko sklep izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon.1 Po določbi drugega odstavka istega člena pa je zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim se onemogoči nadaljnji postopek, dovoljena posebna pritožba, če ta zakon ne določa drugače. 7. Pritožba zoper sklep, izdan v upravnem sporu, je torej po prvem odstavku 82. člena ZUS-1 dovoljena le, če to določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon.2 Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo (npr. določb Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače).3 Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 23. člena ZUstS, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pa pritožba ni dovoljena na podlagi drugega odstavka istega člena zakona, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek. Prekinjeni postopek se bo namreč nadaljeval takoj, ko bo prenehal razlog za prekinitev, torej, ko bo Ustavno sodišče odločilo o zahtevi za oceno ustavnosti (tretji odstavek 208. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

8. Do takšnega razumevanja 82. člena ZUS-1 vodi tako jezikovna razlaga, iz katere izhaja, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kot tudi teleološka in sistemska razlaga ZUS-1, po katerih je zakon omejil pravna sredstva na Vrhovno sodišče tako, da se najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava) tudi v upravnem sporu ne obremenjuje z zadevami, ki ne ustrezajo njegovi temeljni funkciji. S tega vidika je tudi omejitev pravnih sredstev zoper sklepe Upravnega sodišča razumno in ustavno dopustno omejena. Tudi pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva (25. člen Ustave)4 je treba razumeti tako, da se način njenega uresničevanja določa različno za različne stopnje sodstva, saj le-te pomenijo tudi različno stopnjo strokovnega znanja in usposobljenosti sodnikov, ki v zadevi odločajo. Če je o razlogih za prekinitev postopka že odločilo Upravno sodišče, ki ima položaj višjega sodišča, potem ni nobenega ustavno zahtevanega razloga, da bi se moralo zoper to odločitev omogočati še pritožbeni preizkus (celo) na Vrhovnem sodišču. Poleg tega pa je sklep o prekinitvi postopka (le) vmesni procesni sklep, ki ne predstavlja vsebinske odločitve o kakšni pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravici v smislu 25. člena Ustave.

9. Pritožba torej ni dovoljena, ne glede na pravni pouk v izpodbijanem sklepu. Ker stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti več pravic, kot ji gre po 82. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče nedovoljene pritožbe ne more vsebinsko obravnavati.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in 82. členom ZUS-1. **K II. točki izreka:**

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Taka pritožba je na primer predvidena v primeru nedovoljene vrnitve v prejšnje stanje (sedmi odstavek 24. člena ZUS-1) in v primeru sklepa o izdaji začasne odredbe (šesti odstavek 32. člena ZUS-1). 2 Ustavno sodišče je v odločbi Up-593/13-14 z dne 7. 2. 2019 sicer zavzelo stališče, da se 82. člen ZUS- 1 nanaša le na sklepe, ki jih sodišče izda v upravnem sporu, ko odloča na podlagi ZUS-1, ne pa tudi na sklepe, ki temeljijo na drugih pravnih podlagah (npr. ZPP), vendar pa je treba upoštevati, da je bilo to stališče sprejeto v zvezi z vprašanjem dopustnosti pritožbe zoper sklep o kaznovanju, ki ga je Vrhovno sodišče izdalo na podlagi 109. člena ZPP. V tem primeru je namreč bilo, drugače kot v obravnavanem, s sklepom odločeno o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih stranke (obveznost ločena od glavnega postopka) v smislu 25. člena Ustave, zato je bilo treba pritožniku glede na okoliščine primera v skladu z načelom instančnosti (in ustavnoskladno razlago zakona) zagotoviti pritožbo. 3 Tako tudi na primer sklepa Vrhovnega sodišča I Up 179/2020 z dne 13. 1. 2021 in I Up 52/2018 z dne 20. 6. 2018. 4 Ta določa: Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.