Jedro

Če je bil namen strank pri sklenitvi prodajnih pogodb poplačilo terjatev tožene stranke z blagom, ne pa prevzem obveznosti, značilnih za prodajno pogodbo, potem je šlo za navidezno (prodajno) pogodbo, s katero se je hotelo prekriti pravi namen strank, ki je bil v nadomestni izpolnitvi (1. odst. 308. člena ZOR). Ta bi bila izpodbojna po določbah 125. člena ZPPSL. Vnaprejšnji dogovor o pobotu bi gotovo kazal na takšen namen pogodbenih strank. Na podlagi spisovnih podatkov pa nanj ni mogoče sklepati s samoumevnostjo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pravno dejanje tožeče stranke - sklenitev prodajnih pogodb z dne 19.5.1997 ter pobot z dne 27.5.1997 - brez pravnega učinka proti stečajni masi A. d.o.o. - v stečaju. Nadalje je odločilo, da mora tožena stranka v 8 dneh v stečajno maso vrniti 33.347.504,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.5.1997 dalje ter da mora tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da višje sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma ne ugodi tožbenemu zahtevku in naloži plačilo stroškov tožeči stranki, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. V pritožbi najprej navaja, da bi moralo prvostopno sodišče tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj zavreči kot prepozno, saj je bila vložena dne 24.12.1997, torej po preteku 6-mesečnega roka od začetka stečajnega postopka. Nadalje pritožnik navaja, da je ne glede na to, kako se pravno pojmuje med strankama sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju, nesporno, da je tožena stranka tožeči dobavljala repromaterial, le-ta pa toženi končne izdelke, pobotane terjatve pa izvirajo prav iz tega njunega razmerja. Opozarja, da je pobotal le zapadle obroke in sicer le pet od dvajsetih, dva pa je prijavil v stečajno maso. Vztraja, da ne gre za nadomestno izpolnitev, temveč za pobot, ki je po njegovem mnenju danes tudi najbolj razširjen in običajen način poravnavanja medsebojnih obveznosti. V pritožbi znova poudarja, da ni vedel za slab ekonomski položaj tožeče stranke. Prav nasprotno, saj je februarja in marca 1997 tožeči stranki preko sestrskega računa A. d.o.o. nakazal dvakrat po 15.000.000,00 SIT avansa, kar dokazuje, da ni vedel za slab položaj tožeče stranke. V zvezi s tem dodaja, da je bilo nakazovanje avansov na žiro račun A. povsem običajen način njunega medsebojnega poslovanja.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožniku ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči kot prepozno. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93- 52/99, v nadaljevanju: ZPPSL) v 1. odst. 129. člena postavlja 6-mesečni rok za vložitev izpodbojne tožbe, ki teče od dne objave začetka stečajnega postopka v Uradnem listu RS (in ne od samega začetka stečajnega postopka). Stečajni postopek nad tožnikom je bil začet dne 17.6.1997, objavljen pa je bil (šele) dne 30.6.1997. Ker je bila tožba vložena dne 24.12.1997, je očitno, da je pravočasna.

Prvostopenjsko sodišče je prodajne pogodbe, ki sta jih sklenili pravdni stranki na podlagi naročila tožene stranke z dne 19.5.1997, in pobot tako nastalih terjatev tožeče stranke (plačilo kupnine) s terjatvami tožene stranke do tožeče iz obdobja od januarja do aprila 1997, štelo za "enotno in nedeljivo pravno razmerje, katerega pravna narava je, ne glede na zunanjo formalno obliko, ki sta jo pogodbeni stranki poslu dali, nadomestna izpolnitev v smislu 1. odst. 308. člena ZOR." Do take pravne opredelitve spornega razmerja je prišlo na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka pobot v celoti sprejela, da je obstajal že ob sklenitvi prodajnih pogodb sočasen dogovor o pobotu terjatev, bilo pa je tudi, kot pravi prvostopenjsko sodišče "že v času sklenitve prodajne pogodbe jasno, da je namen strank takšen, da tožena stranka kot kupec svojih obveznosti ne bo izpolnila z izplačilom kupnine." Dejansko stanje, iz katerega je izhajalo prvostopenjsko sodišče, gotovo opravičuje zgoraj opisano pravno kvalifikacijo pravnega razmerja. Oporo zanjo je najti tudi v pravnem mnenju, sprejetem na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 17.10.1995. Vendar pa prvostopenjska sodba o delu dejanskega stanja nima razlogov. Ne pove namreč, na podlagi česa je sklepati, da sta se pravdni stranki dogovorili o pobotu.

Obstoj dogovora o pobotu je gotovo ključnega pomena pri presojanju narave sklenjenega pravnega posla. Če je bil namen strank pri sklenitvi prodajnih pogodb poplačilo terjatev tožene stranke z blagom, ne pa prevzem obveznosti, značilnih za prodajno pogodbo, potem je šlo za navidezno (prodajno) pogodbo, s katero se je hotelo prekriti pravi namen strank, ki je bil v nadomestni izpolnitvi (1. odst. 308. člena ZOR). Ta bi bila izpodbojna po določbah 125. člena ZPPSL. Vnaprejšnji dogovor o pobotu bi gotovo kazal na takšen namen pogodbenih strank. Na podlagi spisovnih podatkov pa nanj ni mogoče sklepati s samoumevnostjo. V spisu je le pobotna izjava, ki jo je podala tožena stranka (dokazilo A 15). Gre za enostransko izjavo, ki ne potrebuje soglasja nasprotne stranke (1. odst. 337. člena ZOR). Zato ni jasno, odkod sklepanje prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožeča stranka v celoti sprejela pobot, še manj, zakaj je štelo, da sta se stranki o pobotu dogovorili že vnaprej.

Prvostopenjsko sodišče se je preveč osredotočilo na ravnanje tožene stranke in na njen očitno ugodnejši položaj, ker so bile medsebojne terjatve pravdnih strank pobotane. Zaradi tega je zanemarilo vlogo tožeče stranke, ki pa je bistvenega pomena. Po določbi 1. odst. 125. člena ZPPSL se namreč izpodbijajo pravna dejanja dolžnika (tožeče stranke) in ne upnika (tožene stranke). Zato je treba ugotoviti predvsem, kakšna je bila njena volja pri sklepanju prodajnih pogodb.

Prvostopenjsko sodišče je v 2. odstavku izreka naložilo toženi stranki, da mora v 8 dneh v stečajno maso vrniti 33.347.504,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.5.1997 dalje do plačila. V skladu z 2. odstavkom 130. člena ZPPSL je oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje storjeno, dolžna vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila zaradi izpodbitega pravnega dejanja, po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega. Omenjena splošna pravila vsebuje Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89, v nadaljevanju ZOR) v 210. členu, ki primarno zahteva vrnitev neupravičeno pridobljenega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ker je tožena stranka ob sklenitvi spornih prodajnih pogodb prevzela blago, bi se izrek moral primarno glasiti na vrnitev tega blaga, če je to mogoče, prvostopno sodišče pa je kar preskočilo to fazo in toženi stranki naložilo vrnitev dosežene denarne koristi. O tem, zakaj je tako ravnalo, ni v obrazložitvi sodbe nobenih razlogov.

Po zgoraj povedanem se pokaže, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, potrebnih za odločitev o tožbenem zahtevku. Ker je zato ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku se naj osredotoči na pogodbeno voljo tožeče stranke, poda pa naj, če bo zopet ugodilo izpodbojnemu zahtevku, tudi razloge v zvezi z obogatitvenim zahtevkom.

V skladu z določbo 3. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče še sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pridrži za končno odločbo.