Jedro

Prepoved, ki je že prenehala, ne vpliva več na pravni položaj pritožnice, zato pritožnica ne izkazuje pravnega interesa za tožbo na odpravo izpodbijanega akta.

Ker pritožnica po lastni volji ugotovitvenega zahtevka ni postavila, pa bi ga lahko, sodišče pa je tudi ni bilo dolžno pozvati, da tak zahtevek postavi, je neutemeljena pritožbena navedba, da ji je sodišče prve stopnje z zavrženjem tožbe kršilo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi šeste točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tožničino tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za zdravje, št. 187-16/2021/5 z dne 14. 4. 2021, s katero ji je bila na podlagi 38. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (v nadaljevanji ZOUTPI) v poslovni enoti ... Maribor začasno prepovedana prodaja tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov, in sicer v trajanju šest mesecev od dneva vročitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je prepoved prodaje navedenih izdelkov v času odločanja sodišča že prenehala. Tožnici je bila namreč izpodbijana odločba vročena 20. 4. 2021, kar pomeni, da je obravnavani šestmesečni ukrep prenehal veljati 20. 10. 2021. Tožnica si zato z vloženo tožbo glede na tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanega upravnega akta ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj je njen pravni interes prenehal z dnem, ko ji ni bila več prepovedana prodaja izdelkov.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) zoper sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da jo je sodišče prve stopnje prikrajšalo za vsebinsko presojo in odločitev o njenem tožbenem zahtevku, s čimer je kršilo njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Trdi, da ji izpodbijana odločitev nalaga breme izkaza procesne predpostavke tudi v času odločanja sodišča, pri čemer ji čas odločanja sodišča ni znan in gre za popolnoma nepredvidljivo okoliščino, neodvisno od njenih ravnanj in zaznanj, takšno ravnanje sodišča pa je v nasprotju z načeli predvidljivosti in pravne varnosti. S sklicevanjem na sodno prakso ESČP trdi, da ji je bila kršena tudi pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče v primeru, da njenim stališčem ne sledi, prekine postopek odločanja in Sodišču Evropske unije zastavi predhodno vprašanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev vseh stroškov postopka skupaj z zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

**K I. točki izreka**

6. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

7. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je pritožnica s tožbo zahtevala odpravo odločbe o začasni prepovedi prodaje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov. Ker ni sporno, da je ta prepoved trajala le do 20. 10. 2021 in je torej prenehala preden je sodišče prve stopnje 28. 11. 2022 odločilo o tožbi, se Vrhovno sodišče strinja s presojo, da pritožnica ne izkazuje pravnega interesa za tako tožbo. Svojega pravnega položaja si namreč z njo ne more izboljšati, saj glede na dejanske in pravne okoliščine primera odprava izpodbijane odločbe ne bi mogla voditi do izboljšanja pritožničinega pravnega položaja, saj prepoved, ki je že prenehala, ne vpliva več na njen pravni položaj.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je zavrženje tožbe v obravnavani zadevi v nasprotju z načeli predvidljivosti in pravne varnosti, ker naj pritožnica ne bi vedela, kdaj bo sodišče odločalo o tožbi. Pritožnica je namreč za obdobje učinkovanja prepovedi iz izpodbijane odločbe (to je šest mesecev od njene vročitve pritožnici) vedela že od dneva, ko ji je bila ta vročena, to je 20. 4. 2021. Pritožnica bi torej v tožbi postavljen zahtevek lahko prilagodila oziroma ga spremenila v ugotovitvenega od nastanka spremenjenih okoliščin (to je od prenehanja prepovedi iz izpodbijane odločbe) do odločitve sodišča prve stopnje o tožbi. To jasno izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča, ki je bila poznana tudi že v času navedene spremembe okoliščin.1 Da tožbenega zahtevka ni prilagodila oziroma ustrezno spremenila, je okoliščina na strani pritožnice in ne odgovornost sodišča prve stopnje.

9. Vrhovno sodišče še dodaja, da je na podlagi prvega odstavka 31. člena ZUS-1 sodišče dolžno pozvati stranko le, da odpravi formalne pomanjkljivosti tožbe (nepopolnost, nejasnost). Ni pa dolžno pozivati strank na dopolnitve, ki zadevajo področje ustreznosti oziroma utemeljenosti tožbe ali tožbenega predloga oziroma zahtevka. Sodišče tako tožnice ni dolžno pozvati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sama zahtevala.2

10. Ker pritožnica po lastni volji ugotovitvenega zahtevka ni postavila, pa bi ga lahko, sodišče pa je tudi ni bilo dolžno pozvati, da tak zahtevek postavi, je neutemeljena pritožbena navedba, da ji je sodišče prve stopnje z zavrženjem tožbe kršilo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Prav tako je bila pritožnici zagotovljena pravica do dostopa do sodišča, zato izpodbijani sklep ni v nasprotju s stališči Evropskega sodišča za človekove pravice glede pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

11. Vrhovno sodišče tudi ni sledilo pritožničinemu predlogu za postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske Unije.3 Pritožnica namreč predlog gradi na stališču, da je bila glede izkazovanja pravnega interesa v negotovem položaju, to stališče pa ni relevantno za obravnavani primer. Kot že navedeno je namreč pritožnica že na podlagi vročitve izpodbijane odločbe vedela, kdaj preneha njen pravni interes za tožbo, s katero je zahtevala odpravo izpodbijanega upravnega akta. Poleg tega pa iz podatkov spisa izhaja tudi, da ji je sodišče prve stopnje na podlagi njene urgence z dne 1. 9. 2022 že 6. 9. 2022 odgovorilo, da bo o njeni tožbi odločalo predvidoma v prvi polovici leta 2023. 12. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, poleg tega pa niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

13. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 O tem izrecno Vrhovno sodišče v sklepu I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016. 2 Glej sklepe Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, I Up 33/2019 z dne 22. 5. 2019, I Up 36/2020 z dne 7. 1. 2020. 3 Pritožnica je predlagala postavitev naslednjega vprašanja: „Ali pravo Evropske unije, zlasti načelo učinkovitosti v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena listine EU o temeljnih pravicah, nasprotuje nacionalni ureditvi ter sodni praksi, ki izkaz pravnega interesa za upravni spor v negotovem ter tožniku neznanem trenutku odločanja sodišča, brez poziva k spremembi tožbenega zahtevka ali utemeljitvi pravnega interesa, opredeljuje kot procesno predpostavko za odločanje sodišča?“