Jedro

Rok dveh let, v katerem se lahko izvrši kazen zapora z delom v splošno korist, je zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv; vendar pa v primerih, ko razlogi za neizvršitev dela niso v sferi obsojenca, neizvršitve dela ni dopustno sankcionirati s spremembo v zaporno kazen.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Vrhniki je s sklepom I K 58911/2011 z dne 5. 2. 2016 sklenilo, da se kazen desetih mesecev zapora, ki je bila obsojenemu D. M. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki I K 58911/2011 z dne 2. 7. 2013, ki je postala pravnomočna dne 4. 9. 2013, in se je izvrševala z opravo dela v splošno korist, izvrši v obsegu neopravljenega dela, tako, da je obsojeni dolžan prestati še 211,25 dni kazni zapora. Z istim sklepom je zavrnilo prošnjo obsojenega z dne 12. 10. 2015 za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 58911/2011 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona (določb 86. člena Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1), bistvene kršitve določb kazenskega postopka (2., 3., 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP) ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji za odločanje v zahtevi za varstvo zakonitosti v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP, saj o dopustnosti podaljšanja roka, v katerem mora obsojenec izvršiti delo v splošno korist, s katerim se nadomesti kazen zapora, ni enotne sodne prakse, enako velja glede razlogov, ki jih pri tem sodišče (lahko) upošteva. Navaja, da je obsojenec redno opravljal obveznosti v zvezi z delom v splošno korist, vendar pa zaradi zdravstvenega stanja, omejenih kapacitet izvajalca ter prestajanja kazni hišnega zapora v drugi kazenski zadevi, torej iz razlogov, ki niso posledica njegovega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog ali navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti, dela v splošno korist ni mogel (v celoti) v roku izpolniti. Primera ni mogoče obravnavati po enajstem odstavku 86. člena KZ-1 in na tej podlagi odločiti, da se izrečena zaporna kazen izvrši v obsegu neopravljenega dela, niti zakon ne vsebuje določbe, da roka za opravo dela v splošno korist ne bi bilo mogoče podaljšati v primeru utemeljenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da obsojenemu omogoči, da do konca opravi delo v splošno korist oziroma podredno izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, soglaša s stališčem zahteve, da je od odločitve v tej zadevi pričakovati rešitev, ki je pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoj prava preko sodne prakse in da so zato izpolnjeni pogoji za odločanje o zahtevi, kot izhaja iz prvega odstavka 420. člena ZKP.

O dopustnosti podaljšanja roka, v katerem mora obsojenec izvršiti dela v splošno korist, s katerim se nadomesti kazen zapora, ni enotne in trdne sodne prakse. Enako velja glede razlogov, ki jih sodišče pri tem (lahko) upošteva.

Po vsebini zahteva uveljavlja kršitev določb 86. člena KZ-1 (smiselno enajstega odstavka) in sicer glede obstoja zakonskega pogoja za spremembo načina izvršitve kazni (v obsegu neopravljenega dela) z vidika razlogov zaradi katerih „obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v splošno korist“ oziroma „drugače krši obveznosti z dela v splošno korist“.

Sodišče prve stopnje (točka 7 obrazložitve) zakon razlaga na način, da „ni pravno odločilno iz kakršnih razlogov obsojeni v vsem dovoljenem obdobju dela ni uspel opraviti oziroma kakšen je bil njegov odnos do dela in do pristojnih služb“. S tem smiselno dopušča možnost, da ni šlo za primer neizpolnjevanja nalog iz subjektivnih razlogov, pač pa le za (objektivno) ugotovitev, da delo ni bilo opravljeno v najdaljšem možnem zakonskem trajanju.

Višje sodišče v svojem sklepu s tem v zvezi navaja, da dvoletni rok sicer ni prekluziven in ga je v določenih primerih možno preseči, če razlogi za nedokončanje dela niso na strani obsojenca. V nadaljevanju se pri svoji odločitvi opira na izjavo obsojenca na CSD Radovljica z dne 14. 10. 2015, da zaradi bolezni in invalidnosti dela ni več zmožen opravljati in ga tudi ni več pripravljen opravljati. Pri tem pa spregleda, da je že pred navedenim razgovorom in sicer s sklepom z dne 24. 9. 2015 sodišče zavrnilo predlog CSD Radovljica za podaljšanje roka za opravljanje obsojenčevega dela v splošno korist, z obrazložitvijo, da obdobja po izteku dveh let od izvršljivosti sodbe ni mogoče podaljšati (list. št. 279 spisa). Enako izhaja tudi iz prošnje, ki jo je obsojenec naslovil na sodišče dne 12. 10. 2015 za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom. V tej prošnji je izrecno predlagal le, nadomestitev zapora s hišnim zaporom ter pri tem navedel, da ni več sposoben opravljati zahtevanega dela v taki meri, da bi bilo zanj varno.

Vendar pa zahteva utemeljeno opozarja, da je obsojenec že v pritožbi z dne 5. 3. 2016 (list. št. 369 spisa) izrecno navedel „če bi sedaj imel možnost, bi rade volje oddelal še preostale 411,5 ur, če bi mi ponovno dali tovrstno priložnost“. Res je, da je obsojenec hkrati predlagal tudi, da se mu preostali zapor „v celoti ukine“ oziroma, da se mu odloži. O navedenem (o možnosti „oddelati“) pa se, kot pravilno opozarja zahteva, višje sodišče sploh ni opredelilo, zato se utemeljeno uveljavlja absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Pravilno zahteva tudi opozarja, da zakon ne vsebuje izrecne določbe, da roka za opravo dela v splošno korist ne bi bilo mogoče podaljšati, kadar so za to podani utemeljeni razlogi. Kolikor bi sodišče štelo (kot v sklepu izdanem na prvi stopnji), da zakon take možnosti ne dopušča, se pokaže kot utemeljeno opozorilo v zahtevi, da je taka razlaga v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami, kot jih določa Ustava, čeprav zahteva podrobneje te trditve ni utemeljila.

Ob dejstvu, da je glede navedenega vprašanja zakonska ureditev „podnormirana“ in glede na okoliščine, podane na strani obsojenca (invalidnost v razmerju do izvrševanja kazni zapora na najstrožji način, ob tem, ko so nadomestne možnosti formalnopravno zaprte) bi se lahko zastavilo ustavnopravno vprašanje skladnosti načina razlage zakona s prepovedjo mučenja (18. člen Ustave RS) ter varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave RS), pa tudi (ne)sorazmernosti ureditve, ki na načelni ravni želi doseči, da se ob pripravljenosti obsojenca kazen zapora izvrši na milejši, bolj human način, hkrati pa s togimi časovnimi omejitvami to pravico onemogoča. Glede na navedeno predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Obsojenčev zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca, ki mu je bil vročen dne 30. 9. 2016, ni izjavil. Obsojencu je bil odgovor vrhovnega državnega tožilca poslan na naslov, na katerem ima prijavljeno stalno bivališče dne 4. 10. 2016, dne 24. 10. 2016 in dne 26. 11. 2012, vendar se je pisanje vsakič vrnilo z oznako „ni dvignil“.

B - 1. 5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti po končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

6. Izpodbijani pravnomočni sklep (sklep s katerim je sodišče odločilo, da se zaporna kazen, izrečena s pravnomočno sodbo izvrši v obsegu neopravljenega dela) ni odločba, s katero bi bil kazenski postopek končan. Gre za drugo odločbo iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki se lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija le, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP, torej če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Zato je Vrhovno sodišče moralo najprej preizkusiti ali obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti izpolnjuje pogoje citiranega prvega odstavka 420. člena ZKP.

7. O dopustnosti podaljšanja roka, v katerem mora obsojenec izvršiti delo v splošno korist, s katerim se nadomesti kazen zapora, se Vrhovno sodišče v svojih odločbah še ni izreklo. Gre za vprašanje, ki presega pomen konkretne kazenske zadeve, saj je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati enotno uporabo prava preko sodne prakse. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti glede tega vprašanja sprejelo v obravnavo.

B - 2. 8. Pravno podlago oziroma pogoje za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist vsebuje 86. člen KZ-1, ki v osmem odstavku določa, da se kazen zapora do dveh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. Obseg dela se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Organ, pristojen za izvrševanje, določi vrsto dela tako, da ustreza strokovnosti in sposobnosti obsojenca in ga razporedi tako, da ne moti njegovih družinskih, poklicnih in izobraževanjih obveznosti. Delo v splošno korist se opravlja brez nadomestila. V devetem odstavku istega člena je določeno, da sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora na način iz prejšnjega odstavka upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. V enajstem odstavku istega člena pa je določeno, da v primeru, če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali v pomembnem delu ne izpolnjuje navodil v okviru varstvenega nadzorstva ali se izmika stiku s svetovalcem ali kako drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela.

9. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 5. 2. 2016 (točka 7 obrazložitve) določbo osmega odstavka 86. člena KZ-1 razlagalo na način, da zakonsko določenega dvoletnega roka ni mogoče podaljšati, zato ni pravno odločilno, iz kakšnih razlogov obsojenec v vsem dovoljenem obdobju dela ni uspel opraviti oziroma kakšen je bil njegov odnos do dela in do pristojnih služb. 10. Višje sodišče v izpodbijanem sklepu nasprotno temu razlaga, da dvoletni rok sicer ni prekluziven in ga je v določenih primerih možno preseči, če razlogi za nedokončanje dela niso na strani obsojenca. S tem dopušča možnost, da je neizvršitev dela v splošno korist možno sankcionirati s spremembo v zaporno kazen le v primerih, ko so razlogi za neizvršitev v sferi obsojenca, ne pa tudi, če niso posledica njegovega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti dela v splošno korist. V nadaljevanju pa se višje sodišče pri svoji odločitvi opira na izjavo obsojenca na CSD Radovljica z dne 14. 10. 2015, da zaradi bolezni in invalidnosti dela ni več zmožen opravljati in ga tudi ni več pripravljen opravljati, kar pomeni, da za izvršitev kazni z delom v splošno korist ni več objektivnih pogojev. Pri tem pa se višje sodišče kot pravilno izpostavlja zahteva za varstvo zakonitosti ni opredelilo do obsojenčevih poznejših navedb, da je pripravljen oddelati preostali del dela v splošno korist. 11. Rok dveh let, v katerem se lahko izvrši kazen zapora z delom v splošno korist (rok iz osmega odstavka 86. člena KZ-1) je zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv. KZ-1 namreč ne vsebuje izrecne določbe, po kateri bi bilo mogoče rok za opravo dela v splošno korist podaljšati, tudi v primeru, če bi bili za to podani utemeljeni razlogi. Razlaga višjega sodišča v izpodbijanem sklepu, da je v določenih primerih dvoletni rok podaljšljiv, če niso razlogi za nedokončanje dela na strani obsojenca, če torej obsojenec ne nosi nobene krivde, se tako izkaže za pravno napačno.

12. Pritrditi je zahtevi za varstvo zakonitosti, da mora država zagotavljati pogoje, da obsojenec lahko delo v splošno korist izvrši v roku ter da neizvršitev dela v splošno korist v roku, ki ga dopušča zakon ni mogoče sankcionirati s spremembo v zaporno kazen v primerih, ko razlogi za neizvršitev dela niso v sferi obsojenca, torej, če niso posledica njegovega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti v splošno korist. Drugačna razlaga določb 86. člena KZ-1 bi bila v nasprotju z namenom ureditve, ki želi doseči, da se ob pripravljenosti obsojenca kazen zapora izvrši na bolj human način.

13. V obravnavanem primeru obsojencu dela v splošno korist ni uspelo opraviti v zakonsko določenem roku. Sodišče prve stopnje je po objektivni ugotovitvi, da delo ni bilo opravljeno v najkrajšem možnem trajanju, neizvršitev sankcioniralo s spremembo v zaporno kazen, ne da bi ugotavljalo razloge za neizvršitev, torej ali gre za razloge v sferi obsojenca ali ne, kar bo moralo storiti v novem postopku. Pri svoji odločitvi pa bo moralo upoštevati tudi, da je obsojenec, ki je na CSD-ju 14. 10. 2015 navajal, da zaradi bolezni in invalidnosti, dela ni več pripravljen opraviti, v pritožbi z dne 5. 3. 2016 izrecno navedel, da je pripravljen oddelati pretežni del dela v splošno korist. 14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.