Jedro

S prvostopenjsko sodbo je tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb zavrnjen z utemeljitvijo, da je tožena stranka ugotovila tožničinega pravega delodajalca in da je to dejstvo pravnomočno ugotovljeno že v davčnem inšpekcijskem postopku. Postavilo se je na stališče, da bi tožnica ugovore lahko uveljavlja v davčno postopku, v katerem se je ugotavljalo navidezno poslovanje. S predhodno navedeno utemeljitvijo pa prvostopenjsko sodišče ni moglo pravilno presoditi zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov, kot utemeljeno poudarja pritožba. Ne samo, ker tožnica ni bila stranka davčno inšpicirane gospodarske družbe in v njem zato ni imela možnosti izjave, temveč tudi zato, ker ji ta pravica ni bila zagotovljena niti v obravnavanem predsodnem postopku. Izpodbijani odločbi je tožena stranka izdala le na podlagi obvestila FURS-a, ne da bi dala tožnici možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter s tem prekršila načelo zaslišanja strank iz 9. člena ZUP. V ustavno sodnih presojah je bilo že večkrat poudarjeno, da se v upravnem postopku pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS zagotavlja preko načela zaslišanja stranke. Bistvo tega procesnega načela je, da je treba pred izdajo upravne odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Ker ta možnost tožnici ni bila zagotovljena, je prišlo do bistvene kršitve postopka iz 3. točke 2. odst. 237. člena ZUP-a, kar ima za posledico, da sta izpodbijani upravni odločbi nezakoniti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Odločbi št. ... z dne 12. 6. 2015 in ista št. z dne 13. 11. 2015 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožnici v 15 dneh povrniti 342,15 EUR stroškov sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožena stranka je dolžna tožnici v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 214,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo v izreku te sodbe citiranih upravnih odločb in ugotovitev, da ima tožnica lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri A. d. o. o., B., C. od 9. 12. 2009 do 31. 3. 2011 s polnim zavarovalnim časom 40 ur na teden. Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta, po katerih ima tožnica lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri A. d. o. o. od 9. 12. 2009 do 5. 5. 2010, od 6. 5. 2010 do 31. 3. 2011 pa pri D., d. o. o., v stečaju, za polni zavarovalni čas 40 ur na teden, pravilni in zakoniti.

2. Zoper sodbo je tožnica po pooblaščeni odvetniški pisarni vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predloga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Ker je sodišče sodbo oprlo na odločbo FURS-a ter 80. člen ZMEPIZ-1, ne da bi samo ugotavljalo dejanskega stanja, je kršilo načelo kontradiktornosti. Pravica do izjave zagotavlja, da je vsakomur omogočeno priti do besede v postopku, ki se nanaša na njegove pravice in pravne interese, in da je subjekt, ne pa objekt postopka. Stranka mora imeti možnost, da se udeleži glavne obravnave in se na njej izjavi. O davčnem postopku in upravnem sporu ni bila obveščena, zato tudi v teh postopkih ni imela možnosti izjave, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. Sodišče sodbe nebi smelo opreti na odločbo davčnega organa, temveč bi moralo samo izvesti dokazni postopek.

Ne strinja se s stališčem sodišča, da odločitev o zavezancu za plačilo prispevkov ne vpliva na pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj se pravice odmerjajo glede na višino plačanih prispevkov. Odločitev o tem, kdo je zavezanec za plačilo ter njegova plačilna zmožnost vpliva na pravice iz pokojninskega zavarovanja. Ker je D. v stečaju, nima več možnosti terjati plačila prispevkov, saj je rok za prijavo terjatev v stečajnem postopku do izdaje izpodbijanih odločb že potekel. Zaradi zavrnitve dokaza z njenim zaslišanjem ter utemeljitve sodbe le z odločbo FURS-a je prišlo do bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Prilaga sodbo Delovnega sodišča v Mariboru Pd 26/2015 z dne 30. 10. 2015, po kateri je prispevke in davke dolžna plačati A. d. o. o. za čas od maja 2010 do marca 2011. Glede na definicijo delovnega razmerja iz 4. člena ZDR po mnenju pritožnice ni bistveno, kdo delavcu izplačuje plačo. 3. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožnice, meni da je dokaz s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru prekludiran, vztraja pri izpodbijanih upravnih aktih, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pred sodiščem prve stopnje prišlo do zatrjevane bistvene kršitve iz 8. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, ker ni bil izveden dokaz z zaslišanjem tožnice glede trditve, da v delu spornega obdobja ni bila v delovnem razmerju z delodajalcem, pri katerem je v predsodnem postopku ugotovljena lastnost zavarovanke. Vendar pa navedena procesna kršitev sama po sebi ni odločilna za pritožbeno rešitev zadeve. Bistveno je, da sta tudi izpodbijana upravna akta obremenjena s takšno procesno napako, da že zaradi nje nista pravilna, ne zakonita. Tožbeni zahtevek na njuno odpravo je neutemeljeno zavrnjen iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Z drugostopenjsko upravno odločbo je ugotovljeno, da ima tožnica lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri A. d. o. o. od 9. 12. 2009 do 5. 5. 2010 na podlagi 1. odst. 13. člena ZPIZ-1 za polni delovni čas 40 ur na teden in iz naslova delovnega razmerja pri D. d. o. o., v stečaju od 6. 5. 2010 do 31. 3. 2011 za polni delovni čas 40 ur na teden (1. tč izreka). S prvostopenjsko odločbo je še izrečeno, da tožnica nima lastnosti zavarovanke iz naslova delovnega razmerja pri A. d. o. o., od 6. 5. 2010 do 31. 3. 2011 (2. tč. izreka). Upravni odločbi sta izdani po uradni dolžnosti ob uporabi 80. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja2 (ZMEPIZ-1) upoštevajoč le obvestilo Finančne uprave RS št. ... z dne 31. 3. 2015 "D. d. o. o.- delovnopravni status zaposlenih in ugotovitve lastnosti zavarovancev".

7. S prvostopenjsko sodbo je tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb zavrnjen z utemeljitvijo, da je tožena stranka ugotovila tožničinega pravega delodajalca in da je to dejstvo pravnomočno ugotovljeno že v davčnem inšpekcijskem postopku, zaključenim s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 351/2013 z dne 11. 12. 2014. Postavilo se je na stališče, da bi tožnica ugovore lahko uveljavlja v davčno postopku, v katerem se je ugotavljalo navidezno poslovanje.

8. S predhodno navedeno utemeljitvijo pa prvostopenjsko sodišče ni moglo pravilno presoditi zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov, kot utemeljeno poudarja pritožba. Ne samo, ker tožnica ni bila stranka davčno inšpicirane gospodarske družbe in v njem zato ni imela možnosti izjave, temveč tudi zato, ker ji ta pravica ni bila zagotovljena niti v obravnavanem predsodnem postopku. Izpodbijani odločbi je tožena stranka izdala le na podlagi obvestila FURS-a, ne da bi dala tožnici možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter s tem prekršila načelo zaslišanja strank iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku3 (ZUP). V ustavno sodnih presojah je bilo že večkrat poudarjeno, da se v upravnem postopku pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS zagotavlja preko načela zaslišanja stranke. Bistvo tega procesnega načela je, da je treba pred izdajo upravne odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Ker ta možnost tožnici ni bila zagotovljena, je prišlo do bistvene kršitve postopka iz 3. točke 2. odst. 237. člena ZUP-a, kar ima samo po sebi za posledico, da sta izpodbijani upravni odločbi nezakoniti.

9. Nadalje je potrebno pritrditi pritožnici, da izpodbijana upravna akta ne bi smela biti oprta izključno na obvestilo Finančne uprave republike Slovenije o rezultatu inšpekcijskega postopka, v katerem je bilo sicer ugotovljeno, da je zavezanec za davek fizičnih oseb, ki so bile formalno zaposlene pri drugem delodajalcu, izplačeval le neto plače in da je pri delodajalcu, s katerim so imelo delavci sklenjene pogodbe o zaposlitvi in od njega prejeli obračunske liste plač, šlo za fiktivno delovno razmerje. Davčnega organa nima stvarne pristojnosti, da v inšpekcijskem postopku razrešuje vprašanje, kdo je dejanski delodajalec zaposlenim delavcem. Tudi če ob kršitvah davčnih obveznosti zaradi neplačila davkov in prispevkov na temelju 74. člena Zakona o davčnem postopku4 (ZDavP-2), po katerem navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčevanje in je merodajen prikrit pravni posel, če navidezen prikriva drug pravni posel, ugotovi "fiktivnost" zaposlitve pri delodajalcu, s katerim imajo delavci sklenjene pogodbe o zaposlitvi, velja lahko takšna ugotovitev izključno za davčni postopek. Ne more imeti nobenega učinka na obstoj ali neobstoj delovnega razmerja z delodajalcem, s katerim imajo delavci sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Morebitna fiktivnost obstoječega pravnega razmerja bi lahko bila kvečjemu predmet nadzora delovne inšpekcije ali na zahtevo prizadetih delavcev razreševana v individualnem delovnem sporu pred delovnim sodiščem.

Tako kot po 159. členu veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju5 (ZPIZ-2) ki davčno upravo pooblašča le za pobiranje prispevkov v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek in davčno službo, je bila Davčna uprava Republike Slovenije tudi ob uvedbi davčnega inšpekcijskega nadzora v času, ko je še veljal in se uporabljal 228. člen ZPIZ-1 pooblaščena le za nadzor nad obračunavanjem, plačevanjem, pobiranjem in izterjavo prispevkov zavezancev in ne za odločanje, kdo je pravi delodajalec zaposlenim delavcem.

10. Zaradi nerazčiščevanja dejanskega stanja v obravnavanem predsodnem upravnem postopku, ni mogoč niti preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Po 80. členu ZMEPIZ-1 se obstoj zavarovalnega razmerja oz. lastnost zavarovanca ugotavlja, če: ni vložena prijava v zavarovanje pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje na podlagi katerega nastane zavarovalno razmerje; ni vložena odjava iz zavarovanja, pa se ugotovi, da je prenehalo pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje; je pristojni organ odklonil sprejem prijave v zavarovanje; je oz. je bil zavarovanec prijavljen v obvezno zavarovanje v nasprotju z določbami, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje; v primeru, da je s pravnomočno sodbo, sodbo, s sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja; če drug pristojni organ ugotovi obstoj okoliščin iz katerih izhaja, da je bila prijava v zavarovanje podana v nasprotju z dejansko ugotovljenim zavarovalnim razmerjem.

Seveda je 6. alinejo 80. člena ZMEPIZ-1 mogoče pravilno razlagati in uporabljati v povezavi z ostalimi določbami zakona. Tako je zavarovalno razmerje po ZMEPIZ-1 opredeljeno kot razmerje med fizično osebo, vključeno v obvezno zavarovanje na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zavodom (74. člen), glede lastnosti zavarovanca pa določeno, da jo ima vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje in je prijavljena v obvezno zavarovanje (75. člen). Sicer je matična evidenca uradna evidenca in imajo v njo vpisani podatki značaj javne listine (87. člen).

11. Glede na citirane določbe ZMEPIZ-1 se v okoliščinah konkretnega primera zastavlja celo vprašanje, katera dejstva matične evidence je potrebno ali sploh mogoče spreminjati. Podatki iz upravnega spisa namreč kažejo, da je že pred izdajo izpodbijanih odločb obstajalo zavarovalno razmerje med tožnico in toženim zavodom in da je tožnica že imela lastnost zavarovanke na temelju delovnega razmerja. Sporen bi torej lahko bil kvečjemu subjekt, zavezan za plačevanje prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vendar pa ta okoliščina, v kolikor bi jo bilo potrebno spremeniti, ne vpliva na obstoječe zavarovalno razmerje med tožnico in zavodom, niti ne narekuje spreminjanja lastnosti zavarovanke o evidentirani zavarovalni podlagi na temelju delovnega razmerja. Ob takšnem pravnem izhodišču tudi ni jasno, zakaj je bilo z delom drugostopenjske odločbe sploh odločano o lastnosti zavarovanke od 9. 12. 2009 do 5. 5. 2010. Vprašanje, ali je potrebno poseči oz. spremeniti vpisani subjekt delodajalca pa bi morala tožena stranka kot predhodno vprašanje sama razčistiti. Vsekakor bi morala tožnici dati možnost izjasnitve o delovnem razmerju pri D. d. o. o., v stečaju.

12. Zaradi predhodno izpostavljenih pomanjkljivosti predsodnega upravnega postopka in bistvene kršitve ZUP-a, bi moralo sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi na temelju 1. alineje 1. odst. 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1), kot nezakoniti odpraviti in zadevo vrniti v ponovno predsodno upravno odločanje. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena v zvezi z 2. odst. 351. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

13. V ponovljenem postopku bo tožena stranka dopolnila postopek v skladu z materialnopravnimi in procesnimi stališči pritožbenega sodišča. Ob upoštevanju 9. člena ZUP-a bo morala dati tožnici možnost izjasnitve in izvesti njeno zaslišanjem glede vprašanja, s katero gospodarsko družbo je bila v spornem obdobju v delovnem razmerju. Dokazno bo morala oceniti pomen predloženih pogodb o zaposlitvi ter vpliv ugotovitev davčnega organa o zavezanosti D. d. o. o. v stečaju k plačilu prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na obstoječo lastnost zavarovanke. Z revizorjem bo razčistila, ali je bila odločba davčnega organa sploh realizirana in ali je bil uveden postopek izterjave, če obveznosti niso bile prostovoljno poravnane, oz. ali je bila morebiti izvršena pravnomočna sodba delovnega sodišča, s katero je tožničin delodajalec prav tako zavezan k plačilu prispevkov. Šele ko bo dopolnila dokazni postopek v nakazani smer in izvedla morebitne druge dokaze, pomembne za spreminjanje dejstev, vpisanih v uradni matični evidenci, bo lahko v zadevi ponovno odločala, ali pa glede na ugotovljeno dejansko stanje prenehala z vodenjem postopka po uradni dolžnosti.

14. Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela, je v skladu s 154. členom ZPP upravičena do povračila stroškov sodnega postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Tožena stranka ji je dolžna plačati 342,15 EUR, odmerjenih v skladu z Odvetniško tarifo v višini 300 točk za tožbo, 300 točk za udeležbo pooblaščenca na glavni obravnavi in 11. točk za materialne stroške, povečanih za 22 % DDV. V povračilo ni mogoče naložiti priglašenih 250 točk za redno pravno sredstvo, uveljavljano v predsodnem upravnem postopku, saj ne gre za strošek sodnega postopka v smislu 151. člena ZPP.

15. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 214,50 EUR stroškov, nastalih z vloženo pritožbo (375 tč. za tožbo + 8 tč. za materialne stroške + 22 % DDV), kot je razvidno iz II. točke izreka te sodne odločbe.

1 Ur. l. RS št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS, št. 111/13 in 97/14. 3 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 13/11 - uradno prečiščeno besedilo s poznejšimi spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.