Jedro

Tožena stranka mora na podlagi 37. člena ZDoh-2 in 144. člena ZPIZ-2 od bruto zneska denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 obračunati in odvesti predpisane dajatve, nato pa tožnici izplačati ustrezen neto znesek tega denarnega povračila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno spremeni v IV. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v višini 3.319,06 EUR, od navedenega zneska odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek, pod izvršbo, kar zahteva tožeča stranka več iz tega naslova pa se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe, ki ni pod pritožbo, ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu „učiteljica v oddelku podaljšanega bivanja“, s krajšim delovnim časom 16 ur tedensko. V II. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 31. 8. 2013 ni zakonito prenehalo in traja do dneva 23. 1. 2014, ko se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo in toženo stranko, sodno razveže. Višji zahtevek (obstoj delovnega razmerja za naprej) je zavrnilo. V III. točki izreka, ki tudi ni pod pritožbo, je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici do 23. 1. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače v znesku 553,18 EUR bruto mesečno, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. v mesecu pa izplačati tožnici v roku 8 dni in pod izvršbo. Višji zahtevek (priznanje pravic iz delovnega razmerja za naprej) je zavrnilo. V ugodilnem delu IV. točki izreka, zoper katerega se pritožuje tožena stranka, je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici v roku 8 dni izplačati denarno povračilo v višini 3.319,06 EUR pod izvršbo, višji zahtevek (še za plačilo 1.659,56 EUR) pa je zavrnilo. Zoper zavrnitev višjega zahtevka tožnica pritožbe ni vložila. V V. točki izreka, zoper katerega se prav tako pritožuje tožena stranka, je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti 567,50 EUR stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo.

Zoper ugodilni del IV. točke izreka izpodbijane sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo odločanje oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnici dosodi nižje denarno povračilo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje vseh kriterijev, ki jih določa 118. člen ZDR-1, pri določitvi denarnega povračila tožnici ni upoštevalo, oziroma je upoštevalo določene kriterije, ki jih ne bi smelo upoštevati. Tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena šele od leta 2009 dalje do 31. 8. 2013. V tem času je delala pri toženi stranki za krajši delovni čas od polnega, zaradi česar je dobila ustrezno nižjo plačo. Tožnica tudi ni izkazala, da bi iskala službo izven šolskega sistema, za 60 % delovnega časa pa bi tožnica lahko iskala drugo zaposlitev. Sodišče prve stopnje je dalo preveliko težo socialnemu kriteriju (tožnica ima dva mladoletna otroka, ena hčerka je že šoloobvezna, druga bo pričela obiskovati šolo septembra, partner prejema nizke dohodke). Po stališču tožene stranke socialni kriterij ne more biti eden izmed pomembnejših kriterijev za določitev višine denarnega nadomestila. Prav tako sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je upoštevalo prejemanje denarnega nadomestila tožnice v času brezposelnosti. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo previsoko denarno nadomestilo (v višini šest bruto plač za krajši delovni čas 16 ur tedensko) tako, da bistveno odstopa od sedaj določenega denarnega povračila (odškodnine), ki ga je oblikovala sodna praksa. Iz tega razloga je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne uveljavlja) ni storilo, pri čemer pa je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo (v delu, ki se nanaša na odvod predpisanih dajatev od prisojenega zneska iz naslova denarnega povračila).

V izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka s tožnico sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z določbama 54. in 55. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), saj ni šlo za začasno povečan obseg dela, prekoračena pa je bila tudi časovna omejitev dveh let za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo (člen 55/2 ZDR-1). Glede na to je na podlagi 56. člena ZDR-1 štelo, da je tožnica sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 240/2012 z dne 15. 4. 2013 je na predlog tožene stranke na podlagi 118. člena ZDR-1 ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do odločitve sodišča prve stopnje, ji za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače in ji na podlagi prvega oziroma drugega odstavka 118. člena ZDR-1 prisodilo tudi denarno povračilo v višini šestih bruto plač, ki jih je tožnica prejela v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Med strankama ni bilo sporno, da je znašala povprečna mesečna bruto plača tožnice v tem obdobju za 16 ur tedensko opravljenega dela 553,18 EUR bruto.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri določitvi višine denarnega povračila upoštevalo kriterije, ki so navedeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, pri čemer je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Ugotovilo je, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena skoraj štiri leta, da ima v tekočem letu (kljub izkazanim prijavam na razpisana prosta delovna mesta v različnih vzgojno izobraževalnih ustanovah) malo možnosti za zaposlitev, poleg tega pa je v težkem socialnem položaju (ima dva majhna otroka; partner, ki je zaposlen le za določen čas, prejema minimalno plačo). Vsa ta ugotovljena dejstva je štelo v prid tožnici v zvezi z ugotavljanjem primerne višine denarnega povračila. Po drugi strani pa je ugotovilo tudi, da je tožnica mlada (njena starost je 33 let), da je visoko izobražena in da ima nekaj delovnih izkušenj v svoji stroki (kar vse bo povečalo njene možnosti za pridobitev druge zaposlitve), da je prejemala nadomestilo med brezposelnostjo (v znesku 553,77 EUR neto v obdobju od septembra 2013 do novembra 2013) in da bo na podlagi prvostopenjske sodbe prejemala tudi plačo za čas od 1. 9. 2013 do 23. 1. 2014. Glede na zgoraj ugotovljena dejstva je zaključilo, da je tožnica upravičena do denarnega povračila v višini njenih šestih bruto plač (tožnica je v postopku predlagala, da ji sodišče prisodi denarno povračilo v višini devetih njenih bruto plač).

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je prisojeno denarno povračilo v višini šestih tožničinih bruto plač primerno glede na ugotovljena dejstva o izpolnjevanju posameznih kriterijev iz člena 118/2 ZDR-1. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena šele od leta 2009, saj je to dejstvo sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe kot enega od kriterijev, ki je vplival na odmerjeno višino denarnega povračila. Ob tem ni bistveno, da je tožnica pri toženi stranki delala krajši čas od polnega, saj se je prav zaradi tega znižala osnova za izračun višine denarnega povračila v primerjavi z osnovo za izračun tega povračila, do katerega bi bila upravičena, če bi delala pri toženi stranki polni delovni čas. Pritožbena navedba tožene stranke, da bi si lahko tožnica iskala zaposlitev tudi izven šolskega sistema, je novota, ki jo pritožbeno sodišče glede na člen 337/1 ZPP ni upoštevalo. Ob tem je potrebno dodati, da je tožnica po poklicu profesorica razrednega pouka, oseba s tovrstnim poklicem pa po oceni pritožbenega sodišča izven šolskega sistema nima veliko možnosti za zaposlitev (ob tem, da tožena stranka sicer v pritožbi niti ne pojasni, kje je oziroma kje bi obstajala možnost za zaposlitev tožnice izven šolskega sistema). V kolikor pa želi tožena stranka s to pritožbeno navedbo očitati tožnici premajhno aktivnost pri iskanju zaposlitve, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pritožbena navedba najmanj nekorektna. Tožnica je namreč vložila v spis večje število prijav na razpisana prosta delovna mesta (A19 - A30, A34, A35), kjer pa ni bila uspešna.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri določitvi višine denarnega povračila dalo preveliko težo socialnemu kriteriju, ki ga 118. člen ZDR-1 niti ne omenja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je znesek, ki ga je dolžna plačati tožena stranka tožnici na podlagi prvega in drugega odstavka 118. člena ZDR-1 primeren tudi neupoštevaje socialni položaj tožnice. To denarno povračilo predstavlja odmeno tožnici za to, da je kljub temu, da bi se lahko vrnila na delo k toženi stranki (kjer bi bila zaposlena za nedoločen čas) to pravico z izpodbijano sodbo izgubila. Glede na navedeno je po zaključku pritožbenega sodišča tožnici denarno povračilo prisojeno v povsem primerni višini in ne odstopa bistveno od dosedaj prisojenih odškodnin v zadevah, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi (tudi upoštevaje dejstvo, da bo tožnica dobila izplačan le neto znesek denarnega povračila). Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares ni izrecno pojasnilo, kako je upoštevalo nadomestilo, ki ga je tožnica prejela iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (A15), vendar pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe vseeno razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini denarnega povračila upoštevalo tudi prejem tega nadomestila in da je to vplivalo na znižanje vtoževanega denarnega povračila.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri odločanju o tem denarnem povračilu ni upoštevalo določbe 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) oziroma določbe 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj), na podlagi katerih mora tožena stranka od bruto zneska denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 obračunati in odvesti predpisane dajatve, nato pa tožnici izplačati ustrezen neto znesek tega denarnega povračila (podobno sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 253/2013 z dne 13. 5. 2014). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da od prisojenega bruto zneska denarnega povračila odvede predpisane davke in prispevke, tožnici pa izplača ustrezen neto znesek v 8 dneh in pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče o zakonskih zamudnih obresti od neto zneska, ki tožnici pripada, ni odločalo, ker jih ta v postopku ni uveljavljala.

Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijanega dela sodbe uspeh tožnice v tem individualnem delovnem sporu le neznatno zmanjšal, pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožnici. Glede na to je zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke v delu, ki se je nanašala na ponovno odmero pravdnih stroškov v tem individualnem delovnem sporu.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj glede tega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 353. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe (člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ker odgovor tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške v zvezi s tem odgovorom (člen 155/1 ZPP).