Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V času izdaje spornega gradbenega dovoljenja oziroma odločanja v prvotnem postopku na prvi stopnji (1. 7. 2002) namreč SZ-1 še ni veljal. Tudi po presoji revizijskega sodišča je zato pravilno stališče, da je treba pri odločanju v tej zadevi uporabiti Stanovanjski zakon – SZ (Ur. l. SRS, št. 18/91 in nadaljnji).
Navedeni SZ je v 12. členu določal, da so skupni prostori, deli, objekti in naprave v večstanovanjski hiši ter funkcionalno zemljišče v solastnini vseh etažnih lastnikov. Skupni deli in naprave večstanovanjske hiše pa so v skladu z drugim odstavkom 8. člena SZ temelji, nosilni zidovi, stropovi, streha, fasada, dimniki in svetlobni jaški, dvigala, električno in kanalizacijsko ter vodovodno in telefonsko omrežje, plinska in toplovodna napeljava in naprava za ogrevanje in podobno. Kot to pravilno navajata tožena stranka in sodišče prve stopnje, je glede na izrecno določbo drugega odstavka 8. člena SZ skupni del večstanovanjske hiše tudi fasada in je zato glede na 12. člen SZ v solastnini vseh etažnih lastnikov. SZ je v 31. členu določal, da je za odločitve, ki presegajo upravljanje, potrebno soglasje vseh solastnikov. Glede upravljanja 24. člen SZ določa, da le-to obsega stanovanjske storitve, vzdrževanje, obratovanje stanovanjske hiše, vzdrževanje funkcionalnega in skupnega funkcionalnega zemljišča, skrb za varstvo bivalnega okolja ter vse storitve v zvezi s tem. Za odločitve, ki presegajo navedeno upravljanje, je bilo torej potrebno soglasje vseh lastnikov, tako kot sta pravilno presodila tožena stranka in sodišče prve stopnje.
Ker je bilo v predhodnem postopku ugotovljeno, da revidentka ni pridobila soglasij vseh lastnikov, tudi po mnenju revizijskega sodišča ni izkazala, da ima pravico graditi oziroma rekonstruirati objekt, kot to določa Zakon o graditvi objektov, ki je veljal v času izdaje prvega dovoljenja z dne 1. 7. 2002 oziroma v času prvega odločanja. Zato ji je bila izdaja gradbenega dovoljenja utemeljeno zavrnjena.
I. Revizija se zavrne.
II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentke) zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 1. 2006. Tožena stranka je z navedeno odločbo odpravila odločbo Upravne enote Trebnje z dne 14. 6. 2006 v delu, s katerim je bilo razveljavljeno gradbeno dovoljenje z dne 1. 7. 2002 in nadomeščeno z novim, ter zavrnila revidentkin zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo poslovnih prostorov v poslovno stanovanjskem objektu na parc. št. ... k. o. ...
2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in razlogi za njeno odločitev. Sklicuje se na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, na določbe 8., 12., 31. in 24. člena Stanovanjskega zakona iz leta 1991 (v nadaljevanju SZ) ter na Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR).
3. Revidentka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila revizijo (prej pritožbo) zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da A.A., pritožnik iz upravnega postopka, ni vpisan v zemljiško knjigo kot solastnik obravnavanih nepremičnin, zato nima nobenih upravičenj v upravnem postopku. O etažni lastnini ni mogoče govoriti. Odločitve se opirajo na materialni predpis, ki ne velja več. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji (prej pritožbi) ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje. Zaznamuje tudi stroške.
4. Tožena stranka in stranka z interesom (A.A., pritožnik v upravnem postopku) na revizijo (prej pritožbo) nista odgovorili.
5. Revizija ni utemeljena.
K I. točki izreka:
6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.
8. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje in na katerega je Vrhovno sodišče vezano (glede na določbe drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni pristojno presojati njegove pravilnosti), materialno pravo pravilno uporabljeno.
9. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev tožene stranke glede zakonitosti izdaje gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo objekta, izdanega v obnovljenem postopku. Obnova postopka (260. in nadaljnji členi Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP) je izredno pravno sredstvo. Podlaga za odločanje v obnovljenem postopku so materialni predpisi, ki so veljali v času izdaje prvotne odločbe, ter dejansko stanje oziroma dejstva, ki so obstajala v času prvega odločanja. Zato so tudi po presoji revizijskega sodišča neutemeljeni ugovori, v katerih revident uveljavlja uporabo določb Stanovanjskega zakona (SZ-1), ki velja od 14. 10. 2003. V času izdaje spornega gradbenega dovoljenja oziroma odločanja v prvotnem postopku na prvi stopnji (1. 7. 2002) namreč SZ-1 še ni veljal. Tudi po presoji revizijskega sodišča je zato pravilno stališče, da je treba pri odločanju v tej zadevi uporabiti Stanovanjski zakon (Ur. l. SRS, št. 18/91 in nadaljnji).
10. Navedeni SZ je v 12. členu določal, da so skupni prostori, deli, objekti in naprave v večstanovanjski hiši ter funkcionalno zemljišče v solastnini vseh etažnih lastnikov. Skupni deli in naprave večstanovanjske hiše pa so v skladu z drugim odstavkom 8. člena SZ temelji, nosilni zidovi, stropovi, streha, fasada, dimniki in svetlobni jaški, dvigala, električno in kanalizacijsko ter vodovodno in telefonsko omrežje, plinska in toplovodna napeljava in naprava za ogrevanje in podobno. Kot to pravilno navajata tožena stranka in sodišče prve stopnje, je glede na izrecno določbo drugega odstavka 8. člena SZ skupni del večstanovanjske hiše tudi fasada in je zato glede na 12. člen SZ v solastnini vseh etažnih lastnikov. SZ je v 31. členu določal, da je za odločitve, ki presegajo upravljanje, potrebno soglasje vseh solastnikov. Glede upravljanja 24. člen SZ določa, da le-to obsega stanovanjske storitve, vzdrževanje, obratovanje stanovanjske hiše, vzdrževanje funkcionalnega in skupnega funkcionalnega zemljišča, skrb za varstvo bivalnega okolja ter vse storitve v zvezi s tem. Za odločitve, ki presegajo navedeno upravljanje, je bilo torej potrebno soglasje vseh lastnikov, tako kot sta pravilno presodila tožena stranka in sodišče prve stopnje.
11. Ker je bilo v predhodnem postopku ugotovljeno, da revidentka ni pridobila soglasij vseh lastnikov, tudi po mnenju revizijskega sodišča ni izkazala, da ima pravico graditi oziroma rekonstruirati objekt, kot to določa Zakon o graditvi objektov (ZGO), ki je veljal v času izdaje prvega dovoljenja z dne 1. 7. 2002 oziroma v času prvega odločanja. Zato ji je bila izdaja gradbenega dovoljenja utemeljeno zavrnjena.
12. Po presoji revizijskega sodišča niso utemeljeni revidentkini ugovori glede lastništva oziroma etažne lastnine. Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje, so v zemljiški knjigi vpisani res samo nekateri (so)lastniki tega objekta, vendar je dejstvo, da je v objektu več stanovanj. Stanovalci oziroma dejanski lastniki so svoje lastništvo izkazali s pogodbami in so bili vključeni v upravni postopek kot stranke oziroma stranski udeleženci kot pravni nasledniki prejšnjih lastnikov. Prav od njih je revidentka kot investitorka na poziv upravnega organa k dopolnitvi vloge za izdajo gradbenega dovoljenja tudi pridobivala soglasja.
13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.
K II. točki izreka:
14. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.