Jedro

Tožnica je toženo stranko preko vodje obvestila, da gre k zdravniku in da ne more priti na delo, ker še ni zdrava. Ker jo je s tem obvestila o svoji odsotnosti in razlogih zanjo, očitek, da je z dela izostala in da o razlogih za izostanek delodajalca ni obvestila, v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2011 nezakonita, tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delovno mesto čistilke v skladu s pogodbo o zaposlitvi ter jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialno zavarovanje ter ji za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto mesečna nadomestila plače, plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati mesečna neto nadomestila plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 514,78 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba se z odločitvijo, zaključki ter razlogi sodbe sodišča prve stopnje ne strinja. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti oziroma ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2011 je tožena stranka očitala tožnici, da je s kršitvijo delovnih obveznosti pričela 27. 5. 2011, in da na delo ni prišla 30. 5., 31. 5. vse do 8. 6., kar predstavlja več kot 5 zaporednih delovnih dni, ter da delodajalca ni obvestila o razlogih za odsotnost, čeprav bi to morala in mogla storiti. Iz zaslišanja tožnice na glavni obravnavi dne 26. 3. 2012 izhaja, da je dne 27. 5. 2011 toženi stranki sporočila, da je bila pri zdravniku, da je dobila injekcijo in da jo je dežurni zdravnik napotil k osebnemu zdravniku. Kar je tožnica dne 27. 5. 2011 sporočila toženi stranki, nikakor ni moč zaključiti, da je tožnica tudi naprej v bolniškem staležu do nadaljnjega oziroma, da tožnice ne bo na delo do 8. 6., posebej, ker je bila v bolniškem staležu že od 1. 5. 2011. Obvestilo 27. 5. je lahko pomenilo zgolj to, da tožnice, ki je bila napotena k osebnemu zdravniku, ne bo na delo v soboto ter še prvi naslednji delovni dan, to je v ponedeljek 30. 5. 2011. Tožnica tožene stranke o odsotnosti v delovnih dnevih od 31. 5. do 8. 6. ter razlogih za odsotnost ni obveščala. Pritožba ne ugovarja stališču sodišča prve stopnje, da pri odpovednem razlogu po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni relevantna upravičenost oziroma neupravičenost izostanka z dela, temveč da je pomembno zgolj, ali je delavec obveščal delodajalca o odsotnosti ter razlogih za izostanek. Ažurno in sprotno posredovanje informacij o morebitni odsotnosti z dela, do katerih ima delavec lažji pristop od delodajalca in so obenem pomembni za delovni proces oziroma za organizacijo dela, so zato ena ključnih dolžnosti delavca do delodajalca. Pri slednjem je potrebno upoštevati tudi, da morajo pogodbene stranke ravnati v dobri veri in pošteno ter da pri izvrševanju pravic in obveznosti teh ne zlorabljajo. Določilo 34. člena ZDR je potrebno razlagati na način, da delavec obvešča delodajalca o odsotnosti in razlogih, da ga je dolžan obvestiti tudi o dneh oziroma o predvidenem času, ko ga ne bo na delo. Sporočil, ki ne vsebujejo jasne časovne opredelitve odsotnosti oziroma jasnega razloga, ki določa tudi njegovo trajanje, ni mogoče šteti kot izpolnitev obveznosti delavca po 34. členu ZDR. Glede na navedeno so zaključki izpodbijane sodbe napačni. Tožnica bi morala skladno s 34. členom ZDR obvestiti toženo stranko tudi o tem, da je šele 31. 5. prišla do osebnega zdravnika ter da jo je ta napotil k imenovanemu zdravniku in da je ne bo na delo. Sodba takšnih ugotovitev ne vsebuje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na tožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Tožnica je toženo stranko pravočasno in pravilno obveščalo vsakokrat, kot so to narekovale okoliščine. Neutemeljeno je navajanje pritožbe, da bi morala tožnica toženo stranko obveščati prav vsak dan posebej, da je za delo nezmožna. Poudarja, da je do zapletov v zvezi s priznanjem bolniške v obdobju od 28. 5. 2011 do 7. 6. 2011 prišlo ravno zaradi ravnanja tretje osebe lečečega zdravnika, ki je za tožnico podal predlog na ZZZS za priznanje začasne nezmožnosti za delo od 28. 5. 2011 dalje, vloga pa je bila zavržena, vendar ne zaradi njenih opustitev oziroma napak. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ker je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: V skladu s 3. alineo 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Ta določba, ki je prišla v spremenjeni in dopolnjen tekst zakona z novelo ZDR-A (Ur. l. RS, št. 103/2007) na pobudo in opozorila delodajalcev, ne vsebuje presoje o neupravičeni odsotnosti delavca z dela. Določba 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR pomeni le izpeljavo delavčeve dolžnosti, obveščanja delodajalca, ki je načeloma določena v 1. odstavku 34. člena ZDR. Po tej določbi mora delavec delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Tudi posredovanje informacije o morebitni odsotnosti z dela in o drugih podatkih, ki so obenem pomembni za delovni proces, je zato ena ključnih dolžnosti delavca do delodajalca.

Torej dejstvo upravičene ali neupravičene odsotnosti pri obstoju razloga po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni pomembno in iz zakonskega teksta ne izhaja. Zakonska določba je jasna in ne zahteva posebne razlage. Odločilno je le, da delavec o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca ob tem, da njegova odsotnost traja najmanj 5 dni zaporedoma kljub temu, da bi o razlogih svoje odsotnosti delodajalca lahko obvestil. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožnica obvestila delodajalca preko vodje A.A. dne 27. 5. 2011 o slabem zdravstvenem stanju. Tožnica je torej toženo stranko obvestila o razlogih za izostanek, zato tožena stranka ni imela podlage, da tožnici izredno odpove pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi obvestilo tožnice 27. 5. 2011 lahko pomenilo zgolj to, da tožnice ne bo na delo do pregleda pri osebnem zdravniku (dne 30. 5. 2011), ne pa da bo izostala z dela do 8. 6. 2011. V skladu z določbo 34. člena ZDR mora delavec delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Tožnica je bila od 13. 4. 2011 do 27. 5. 2011 začasno nezmožna za delo, 27. 5. 2011 pa je zaradi slabega zdravstvenega stanja ponovno poiskala zdravniško pomoč in istega dne klicala vodjo A.A. in ji sporočila, da ne more priti na delo, ker še ni zdrava. Iz izpovedi priče A.A. izhaja, da jo je tožnica obvestila, da gre zdravniku in da še ne pride delati. Glede na izpoved priče in tožnice je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnica zadostila obveznosti iz 34. člena ZDR in toženo stranko pravočasno obvestila o razlogu za odsotnost z dela, kar pa ne pomeni, kot to zatrjuje pritožba, da bi jo morala obveščati o razlogu za odsotnost vsak dan posebej.

Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, pravilna.

Na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP ne odgovarja.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ne le zato, ker s pritožbo ni uspela, temveč tudi glede na določilo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Odgovor na pritožbo tožnice pa ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožnica sama nosi svoje stroške postopka (154. in 155. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).