Jedro

V obravnavani zadevi je sporna višina za izračun uporabljene vrednosti spornega predmeta, na katerem temelji obračun opravljenih storitev BPP po posameznih postavkah OT. Tožena stranka je že v izpodbijanem sklepu pojasnila, da se je glede višine spornega predmeta oprla na pravnomočno sodno poravnavo.

Po določbah ZUP in ZBPP ni podlage za to, da bi tožena stranka pri obračunu odvetniške nagrade morala slepo slediti s strani tožnice implicitno zatrjevani višini vrednosti spornega predmeta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka v izreku pod točko 1 priznala tožnici nagrado v višini 468,18 EUR ter materialne stroške v višini 9,27 EUR, oboje povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 582,49 EUR, kar zahteva več, je zavrnila; v izreku pod točko 2 je navedla številko transakcijskega računa tožnice, na katerega se v navedenem roku nakaže omenjeni znesek; v izreku pod točko 3 pa je ugotovila, da je tožnica zavezanka za plačilo DDV, navedla pa je tudi njeno davčno številko.

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bila prosilki A.A. z odločbo tožene stranke, št. Bpp 448/2008 z dne 17. 4. 2008, dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v nepravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod št. N 83/2008, zaradi razdelitve solastnine ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, za izvajanje katere je bila upravičenki določena uvodoma imenovana odvetnica, sedaj tožnica. Slednja je dne 3. 2. 2014 toženki vrnila popolno napotnico Bpp 448/2008 z dne 28. 1. 2014 ter predlagala, da se ji za opravljeno delo priznajo nagrada po priglašenih postavkah in materialni stroški, oboje povečano za 22 % DDV. Vendar toženka tožničinemu predlogu o odmeri nagrade ni v celoti ugodila, ampak ji je odmerila nagrado v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), upoštevajoč vrednost spornega predmeta - pcto 30.000,00 EUR s pp, pri kateri se je oprla na pravnomočno sodno poravnavo, sklenjeno pred Višjim sodiščem v Ljubljani, št. I Cp 2897/2013, Mpr 163/2013 z dne 14. 1. 2014, s katero je bil končan tudi predmetni nepravdni postopek št. N 83/2008. Tako tožnici toženka ni priznala priglašenih 325 točk za pripravljalno vlogo z dne 1. 6. 2010, pač pa ji je priznala 200 točk po tarifni številki 22/1-b v zvezi s tarifno številko 18/1 OT; prav tako ji ni priznala priglašenih 650 točk za naroka z dne 1. 9. 2010 in 19. 10. 2011, pač pa za vsak narok po 400 točk v skladu s tarifno številko 22/2-a) v zvezi s tarifno številko 18/1 OT; v celoti pa ji je priznala dopis z dne 18. 10. 2010, tako da skupna višina priznane nagrade znaša 1020 odvetniških točk x 0,459 EUR, kar je 468,18 EUR. Materialne stroške je toženka tožnici priznala v skladu s 13/3 členom OT v višini 20,2 odvetniških točk x 0,459 EUR, kar je 9,27 EUR, in sicer 2 % do 1000 odvetniških točk in še 1 % nad 1000 odvetniških točk. Na priznani znesek nagrade in materialnih stroškov pa je tožnici toženka priznala tudi 22 % DDV, ob upoštevanju, da je tožnica zavezanka za plačilo DDV.

Tožnica v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1-A4), uveljavlja tožbene ugovore napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnici prizna nagrado tudi v zavrnjenem delu, oziroma podredno, da sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek, v obeh primerih pa obenem zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Toženki očita, da je glede zavrnilnega dela navedla, da je upoštevala vrednost spornega predmeta, od katerega se odmerja odvetniška nagrada v višini, ki je bila določena s sodno poravnavo, sklenjeno pred Višjim sodiščem v Ljubljani, št. I Cp 2897/2013, Mpr 163/2013 z dne 14. 1. 2014, in ne vrednosti spornega predmeta v višini 100.000,00 EUR, ki je bila določena v nepravdnem postopku št. N 83/2008, v zvezi s katerim je bila odobrena brezplačna pravna pomoč glede celotnega stanovanja, ki je bil predmet delitve. Tožnica poudarja, da omenjena sodna poravnava ni bila sklenjena v nepravdnem postopku št. N 83/2008, pač pa v pravdnem postopku št. P 2273/2011-I, kjer je bila vrednost spornega predmeta dejansko 30.000,00 EUR, a je šlo za drug sodni postopek, v katerem je imenovana upravičenka A.A. vtoževala ugotovitev višjega solastniškega deleža na omenjenem spornem stanovanju. Le-ta je bil ocenjen na 30.000,00 EUR, medtem ko je bila v nepravdnem postopku št. N 83/2008 vrednost določena glede na vrednost celotnega stanovanja, ki je bil predmet delitve. Zato po mnenju tožnice ni razloga, da bi tožena stranka lahko pri odmeri odvetniške nagrade upoštevala sodno poravnavo v drugem postopku, četudi je v 8. točki v omenjeni sodni poravnavi sicer navedeno, da stranki zaključujeta nepravdni postopek št. N 83/2008 tako, da B.B. umika predlog, nasprotna stranka A.A. pa se z umikom strinja ter je bil v posledici tega izdan sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. N 83/2008 z dne 27. 1. 2014, s katerim je bil postopek ustavljen, iz česar sledi, da sta se pravdni stranki v navedeni mediaciji pod opr. št. Mpr 163/2013 dogovorili, da bosta nepravdni postopek zaključili z umikom in s sodno poravnavo, o kateri implicitno govori tožena stranka. Vendar tožnica poudarja, da ta implicirana predpostavka toženke, da se je nepravdni postopek št. N 83/2008 zaključil s poravnavo, ne drži. Toženki še očita, da je mimo pravil iz 3. odstavka 44. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) odločila, da se vrednost spornega predmeta v nepravdnem postopku zniža, kar je po stališču tožnice nezakonito, ker da ni v pristojnosti toženke presojanje o (ne)primernosti določitve višine spornega predmeta, ki da ni predmet prostega spreminjanja brez ustreznega sklepa v drugem postopku.

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču predložila predmetne upravne spise v zadevi Bpp 448/2008 in Bpp 2382/2010, skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem vztraja pri odločitvi in razlogih, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. V zvezi s stališčem tožnice, da bi morala biti višina spornega predmeta upoštevana v znesku 100.000,00 EUR in ne 30.000,00 EUR, ki jo je upoštevala toženka, le-ta pojasnjuje, da je bil nepravdni postopek št. N 83/2008 dne 4. 11. 2011 prekinjen, prosilka pa napotena na pravdo, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodila pod št. I P 2273/2011 in se je končala s sodno poravnavo pred Višjim sodiščem v Ljubljani št. I Cp 2897/2013, Mpr 163/2013 z dne 14. 1. 2014, ki pod točko 8 poravnave navaja, da sta pravdni stranki izrazili soglasje, „da je s to sodno poravnavo urejeno tudi medsebojno razmerje, ki je predmet nepravdnega postopka, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. N 83/2008, tožena stranka B.B. umika predlog za nepravdni postopek pod zgornjo opravilno številko in pooblašča višjo sodnico iz tega spisa, da kopijo poravnave z umikom predloga dostavi v nepravdni spis N 83/2008.“ Tako ni dvoma, da je bil v vsebinskem smislu tudi predmetni nepravdni postopek št. N 83/2008 končan z navedeno sodno poravnavo, ki je pomenila le še formalni vidik zaključka nepravdne zadeve. Nenazadnje je sama tožnica je v spremnem dopisu k predložitvi napotnice z dne 3. 2. 2014 pojasnila, da se je predmetni nepravdni postopek zaključil s sodno poravnavo, št. I Cp 2897/2013, Mpr 163/2013 z dne 14. 1. 2014, ter da se dokazilo o sklenjeni poravnavi najde v spisu Bpp 2382/2010, šele v tožbi v upravnem sporu pa je spremenila svoje stališče. Vendar pa, ker je imenovana upravičenka v pravdi, kjer jo je zastopala ista pooblaščenka, kot tožeča stranka opredelila višino spornega zneska na 30.000,00 EUR, je toženka prepričana, da je tudi sama upravičeno uporabila to višino pri določitvi vrednosti spornega predmeta v nepravdni zadevi, ki se je nanašala na delitev istega premoženja in da je v izpodbijanem sklepu to zadostno obrazložila. To pa zato, ker ne glede na to, ali znaša 99/100 stanovanja, kolikor je imenovana prosilka vtoževala, ali 6/10, na kolikor se je poravnala, 30.000,00 EUR, ni mogoč zaključek, da je potem celotno stanovanje vredno 100.000,00 EUR. Iz povedanega je namreč jasno, da sta oba navedena postopka docela povezana, tako formalno – ker je v pravdi sklenjena poravnava zajela tudi nepravdni postopek, kot tudi vsebinsko, ker se oba navedena postopka nanašata na isto stanovanje obeh strank. V zvezi s tožbenim očitkom, da je v svojem sklepu Bpp 448/2008 z dne 15. 9. 2008 upoštevala vrednost spornega predmeta 100.000,00 EUR, pa toženka pojasnjuje, da se je tedaj oprla na takratne podatke v spisu, medtem ko je pri izdaji izpodbijanega sklepa že razpolagala z listinami, na katere se je sklicevala tudi sama tožnica ob vrnitvi napotnice v spis Bpp 448/2002 dne 3. 2. 2014, in sicer z listinami iz pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani št. I P 2273/2011, ki so bile vložene v spis Bpp 2382/2010 dne 16. 1. 2014. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbi ob dejstvu, da je bila vrednost spornega predmeta določena v višini 100.000,00 EUR v nepravdnem postopku št. N 83/2008 in ni bila nikoli znižana, pač pa je bila od začetka postopka do končnega sklepa ves čas enaka. Prav ob upoštevanju te vrednosti spornega predmeta – 100.000,00 EUR in določb OT je tožnica priglasila tudi nagrado, na katero naj ne bi mogel vplivati njen spremni dopis z dne 3. 2. 2014 v postopku Bpp 448/2008. Četudi je tožnica v pravdi št. I P 2273/2011 sicer opredelila znesek 30.000,00 EUR kot višino spornega predmeta, pojasnjuje, da je to bilo le iz razloga, ker višina spornega predmeta v pravdi ni imela nobenega vpliva na nadaljevanje postopka, niti na pristojnost sodišča. Tožnica se strinja, da je bila res bistveno prenizko ocenjena glede na podatke GURS, po katerih je vrednost spornega stanovanja vsaj 88.892,00 EUR, zato tudi meni, da je očitno pravilna vrednost spornega stanovanja v višini 100.000,00 EUR. Večkrat ponovljeno stališče, da sta postopka št. N 83/208 in I P 2273/2011 vsebinsko povezana, po stališču tožnice ne predstavlja utemeljenega razloga za določitev vrednosti spornega stanovanja, češ da bi zgolj sklep o znižanju vrednosti spornega predmeta v spisu N 83/2008, če bi obstajal, bil lahko podlaga za spremembo vrednosti spornega predmeta.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica kot odvetnica – izvajalka bpp upravičena do višje nagrade, kot ji je bila odmerjena z izpodbijanim sklepom po posameznih postavkah, ki med strankama same po sebi – kar se tiče posameznih opravljenih storitev pravne pomoči niti niso sporne, pač pa je sporna višina za izračun uporabljene vrednosti spornega predmeta, na katerem temelji obračun opravljenih storitev bpp po posameznih postavkah OT in posledično v tudi sumarnem znesku kot celoti.

Tožena stranka namreč v konkretnem primeru ni v celoti sledila predlogu tožnice o odmeri nagrade po priglašenih postavkah ter materialne stroške, oboje povečano za 22% DDV, temelječe na vrednosti spornega predmeta 100.000,00 EUR, ampak je tožnici odmerila nagrado po priglašenih postavkah glede na vrednost spornega predmeta 30.000,00 EUR, izhajajočo iz pravnomočne sodne poravnave, sklenjene pred Višjim sodiščem v Ljubljani št. I Cp 2897/2013, Mpr 163/2013 z dne 14. 1. 2014, s katero je bil končan tudi predmetni nepravdni postopek. Po presoji sodišča je takšno stališče tožene stranke, ob upoštevanju podatkov v spisih, pravilno iz razlogov, ki bodo podrobneje pojasnjeni v nadaljevanju.

Obračun in izplačilo nagrade in stroškov za nudenje storitev pravne pomoči odvetniku, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, je zakonodajalec uredil z določili Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 in nadaljnji). Tako je z določilom 2. odstavka 11. člena ZBPP opredelil, kaj zajema dodeljena bpp, z določilom 6. odstavka 30. člena ZBPP pa je določil, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu odobrene bpp; kakršnikoli dogovori med upravičencem do bpp in odvetnikom za višje plačilo ali dogovori za plačilo v odstotku ali pavšalnem znesku od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki, in ki nadomeščajo plačilo po odvetniški ali notarski tarifi so nični (7. odstavek); odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči in ga navesti na ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (8. odstavek). Napotnica mora, med drugim, vsebovati obliko in obseg odobrene bpp, vrsto, obseg in datum opravljenih dejanj pravne pomoči in osebo ali organ, ki jo je izvajal s prilogami, skupni znesek stroškov, ki so bili porabljeni za nudenje pravne pomoči, obračun stroškov in posamezne zneske, ki jih je potrebno izplačati oziroma vrniti (4. odstavek 39. člena ZBPP).

Izvajalec bpp je v skladu z določili 40. člena ZBPP dolžan napotnico po končani opravi storitev pravne pomoči predložiti strokovni službi za bpp. Zaradi obračuna stroškov je dolžan k napotnici priložiti stroškovnik za opravljena dejanja pravne pomoči v izvirniku oziroma mora biti priloženo originalno potrdilo sodišča oziroma drugega organa ali osebe o oprostitvi plačila stroškov postopka oziroma mora biti predložen zapisnik o prvem pravnem nasvetu. Po določilu 4. odstavka 39. člena ZBPP mora napotnica vsebovati tudi vrsto, obseg in datum opravljenih dejanj pravne pomoči in osebo ali organ, ki jo je izvajal, s prilogami. Iz navedenih določb sicer tako ne izhaja, da bi moral izvajalec bpp obvezno k napotnici priložiti tudi kopije vseh vlog, ki jih je poslal sodišču v zadevi, v kateri je izvajal bpp.

V skladu z določbo 2. odstavka 34. člena ZBPP pristojni organ pri reševanju zadev bpp postopa po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (Zakon o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), če ZBPP ne določa drugače. Navedeno pomeni, da je zakonodajalec pristojnemu organu pri reševanju zadev bpp zapovedal subsidiarno uporabo določil ZUP, razen v primeru, če materialni predpis (ZBPP) glede posameznih procesnih določil, institutov ali rokov izrecno določa kako drugače. ZUP med drugim določa, da mora organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (138. člen ZUP). V ta namen uradna oseba, ki vodi postopek, odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve (2. odstavek 139. člena ZUP). Po določbi 140. člena ZUP mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. Če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva od nje to uradna oseba, ki vodi postopek. Ne glede na to pa ZUP v 2. odstavku 140. člena pristojnemu organu nalaga dolžnost, da si sam priskrbi potrebne dokaze, kolikor jih lahko lažje in hitreje priskrbi organ, ki vodi postopek. Z drugimi besedami navedeno pomeni, da lahko tožena stranka kot pristojni organ za bpp razjasni vsa dejstva, ki so pravno pomembna za odločitev, če si pridobi in vpogleda sodni spis zadeve, v kateri se je izvajala bpp.

Četudi je ob upoštevanju določila 1. odstavka 140. člena ZUP trditveno in dokazno breme res na strani stranke, vendar po drugi strani, upoštevaje določilo 2. odstavka 140. člena ZUP, organ od stranke ne more zahtevati predložitve dokazov, ki jih lahko hitreje in lažje priskrbi sam.

Tako je tožena stranka že v izpodbijanem sklepu pojasnila, da je se je glede višine spornega predmeta (pcto. 30.000,00 EUR s pp), ki je relevantna v konkretnem primeru, po presoji sodišča pravilno, oprla na pravnomočno sodno poravnavo, sklenjeno pred Višjim sodiščem v Ljubljani št. I Cp 2897/2013, Mpr 163/2013 z dne 14. 1. 2014, s katero je bil končan tudi predmetni nepravdni postopek št. N 83/2008. Temu stališču v prid namreč kažejo v predhodnih točkah te sodbe izpostavljene določbe ZUP ter temeljna načela ZUP iz 6. člena (načelo zakonitosti) in 8. člena (načelo materialne resnice), po katerih mora pristojni organ ob upoštevanju zlasti 1. in 2. odstavka 140. člena ZUP izvesti oziroma odrediti izvedbo vseh dokazov, ki so potrebni za pravilno in zakonito odločitev o zahtevku stranke.

Na pravilnost takšne razlage kaže nenazadnje stališče Vrhovnega sodišča, izraženo v sklepu št. II Ips 705/2004 z dne 11. 4. 2005, v zadevi, v kateri je Vrhovno sodišče zavrnilo stališče pritožbenega sodišča, da je za vrednost spornega predmeta odločilno, kako je svoj interes v pravdi ovrednotil tožnik, rekoč: “Sodišče ima /…/ pooblastilo, da po uradni dolžnosti preveri pravilnost navedene vrednosti spornega predmeta. To pooblastilo ima celo tedaj, ko vrednosti ni mogoče ugotoviti po objektivnih merilih /.../.“ Enako stališče se je ustalilo tudi v pravni teoriji, kot med drugim izhaja iz dela Pravdni postopek, zakon s komentarjem, ur. Ude, L., GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 231, ki med drugim navaja: „Ker se na vrednost spornega predmeta navezuje uporaba določb o pristojnosti, pravici do revizije in o postopku v sporih majhne vrednosti, te določbe pa so kogentne, tožnik z navedbo vrednosti spornega predmeta ne more (povsem) prosto disponirati.“ Zato sodišče pritrjuje stališču tožene stranke v izpodbijanem sklepu, kar se tiče uporabljene višine spornega predmeta (pcto. 30.000,00 EUR s pp), pri ugotovitvi katere se je oprla na pravnomočno sodno poravnavo, sklenjeno pred Višjim sodiščem v Ljubljani št. I Cp 2897/2013, Mpr 163/2013 z dne 14. 1. 2014 (s katero sta se pravdni stranki v celoti poravnali o zahtevkih obeh strank iz več sodnih zadev, vključno z zadevo N 83/2008), saj po citiranih določbah ZUP in ZBPP ni podlage za to, da bi pri obračunu odvetniške nagrade morala slepo slediti s strani tožnice implicitno zatrjevani višini vrednosti spornega predmeta v znesku 100.000,00 EUR, ki ga je za izplačilo nagrade v konkretnem primeru uveljavljala tožnica.

Ker je po povedanem tožba neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni našlo, je tožbo na podlagi določila 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je presodilo, da je sporna odločitev tožene stranke v zavrnilnem delu izpodbijanega sklepa pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki 2: Izrek o stroških upravnega spora temelji na podlagi določila 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.