Jedro

Sodišče prve stopnje je v izreku odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati regres za letni dopust v bruto in v neto znesku. Dajatve se izplačajo na dan, ko bo tožena stranka izvršila plačilo. Zato mora sodišče odločiti glede izplačila regresa le v bruto znesku z obračunom ustreznih dajatev in izplačilom neto zneska, ker je neto znesek lahko ob izplačilu drugačen kot na dan odločanja sodišča.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba v II. točki spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku za leto 2011 in leto 2012 obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 748,10 EUR bruto in za leto 2012 v znesku 763,06 EUR bruto, od teh zneskov plačati akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska regresa za leto 2011 od 2. 7. 2011 dalje do plačila in od neto zneska regresa za leto 2012 od 2. 7. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za mesec marec 2013 obračunati plačo v neto znesku 829,90 EUR ter plačati vse obračunane prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine zanj, znesek 929,10 EUR pa plačati tožniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 4. 2013 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 748,10 EUR bruto in za leto 2012 v znesku 763,06 EUR bruto, od teh zneskov plačati akontacijo dohodnine, neto zneska 628,41 EUR in 640,97 EUR pa ji plačati z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 628,41 EUR od dne 2. 7. 2011 dalje do plačila in od zneska 640,97 EUR od dne 2. 7. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 218,38 EUR v 15-ih dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

Tožena stranka je vložila laično pritožbo zoper zamudno sodbo, v kateri navaja, da ji tožba ni bila vročena. Sicer pa je tudi sodba zmotna, ker temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, kajti kot delodajalec tožniku ni dolžna ničesar več izplačati. Plača za mesec marec 2013 je bila zadržana po dogovoru s tožnikom in sicer do dne, ko naj bi ta vrnil zaupano opremo in orodje. Zmotna je tudi navedba v zvezi z izplačilom regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012. Tako z njim kot z ostalimi zaposlenimi je bil sklenjen sporazum, podpisan obojestransko, da se zapadle in neplačane najemnine pobota z neizplačanimi regresi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je upoštevalo, da se zamudna sodba na podlagi 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba v našem pravnem sistemu je zasnovana na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva navedena v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava, kar pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožena stranka pritožuje zlasti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tako glede izplačila plač, za katere zatrjuje, da so bile zadržane do dne, ko bo tožnik vrnil opremo in orodje, kot glede izplačila regresa za letni dopust za leto 2011 in leto 2012, za katerega navaja, da so se dogovorili s sporazumom, da se neplačane najemnine pobota s neizplačanimi regresi. Vendar kot že navedeno, zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti glede uporabe materialnega prava pri odločitvi glede izplačila regresa za letni dopust ugotavlja, da je sodišče v izreku pod točko II. odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati regres za letni dopust in to tako v bruto kot v neto znesku. Navedena odločitev ni pravilna, kajti družbene dajatve se izplačajo na dan, ko bo tožena stranka izvršila plačilo, tako je edino pravilno, da sodišče odloči glede izplačila regresa le v bruto znesku z obračunom ustreznih družbenih dajatev in izplačilom neto, saj je neto znesek lahko ob izplačilu drugačen kot na dan odločanja sodišča. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe. Pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, kajti gre le za neznaten uspeh v pravdi.