Jedro

Obravnavano je bilo pravno vprašanje: ali bi morala tožena stranka že leta 1997 ustrezno reagirati in tožnico prerazporediti na drugo delovno mesto oziroma ali je tožena stranka upravičeno čakala na odločitev delovnega in socialnega sodišča in je bila šele takrat dolžna reagirati.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnici za nepremoženjsko škodo zaradi poklicne bolezni prisodilo 7.000 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbeni sodišče je ob upoštevanju dejstva uvedbe stečaja nad toženo stranko izrek prvostopenjske sodbe preoblikovalo v skladu z določbo 21. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ter (1) ugotovilo obstoj terjatve tožnice kot stečajne upnice proti toženki kot stečajni dolžnici v znesku 10.728,56 EUR iz naslova nepremoženjske škode zaradi poklicne bolezni in 10.728,56 EUR iz naslova glavničnih zakonskih zamudnih obresti, (2) višji primarni zahtevek zavrnilo, (3) v ostalem pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in (4) odločilo o pravdnih stroških.

3. Odločitvi sodišč prve in druge stopnje temeljita na bistvenih ugotovitvah, da je bila tožnica pri toženi stranki kot šivilja zaposlena od leta 1985; da so se po nekaj letih pričele njene zdravstvene težave – koža na rokah ji je pogosto popokala, trpela je bolečine; da je bila v letu 1997 hospitalizirana zaradi preiskav, v sklopu katerih je bila testirana na alergije, izvidi pa so potrdili kontaktno preobčutljivost na snovi, s katerimi je prihajala v stik na delovnem mestu (na primer na volnena blaga); da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi teh izvidov v letu 1998 zavrnil, ker zdravljenje še ni bilo zaključeno, takšna odločitev pa je bila v letu 1999 na drugi stopnji potrjena; da je delovno in socialno sodišče tožnici s sodbo z dne 9. 7. 2004 priznalo III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 25. 9. 1997 dalje in ji priznalo od tega dne dalje tudi pravico do zaposlitve na drugem delovnem mestu (brez stika z alergeni); da tožena stranka tožnice ni prerazporedila skladno z navedeno sodbo in je ta od 1. 11. 2004 doma.

4. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije v zvezi s temeljem svoje odškodninske odgovornosti in sicer glede vprašanja, ali bi morala tožena stranka že leta 1997 ustrezno reagirati in tožnico prerazporediti na drugo delovno mesto oziroma ali je tožena stranka upravičeno čakala na odločitev delovnega in socialnega sodišča in je bila šele takrat dolžna reagirati. Meni, da je izpodbijana sodba materialnopravno zmotna in v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah VIII Ips 197/97 in VIII Ips 148/2005 ter s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 561/2012. Dopustitev revizije predlaga tudi glede vprašanja pravilnosti stališča o prekluziji toženkinega šele v pritožbi podanega ugovora o 50 % sokrivdi tožnice.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Stališče sodišč prve in druge stopnje je bilo, da bi morala tožena stranka reagirati s prerazporeditvijo tožnice na drugo delovno mesto že v letu 1997, potem, ko je bila potrjena njena alergija na snovi, s katerimi je prihajala v stik na delovnem mestu. Tožena stranka je prepričana, da taka njena dolžnost ni nastopila prej, preden je o pravicah toženke odločilo delovno in socialno sodišče. Vendar takšne sodne prakse in odstopa od nje ni izkazala: bistvo odločitev, na katere se sklicuje je, da je delodajalec za škodo zaradi poklicne bolezni odgovoren le, če ne dokaže, da je izvršil vse predpisane ukrepe za preprečitev poklicnih obolenj (VIII Ips 197/97) in da delodajalec ob neenotnih mnenjih zdravnikov o vzrokih delavčevih zdravstvenih težav z razporeditvijo na drugo delovno mesto utemeljeno čaka na zaključek invalidskega postopka, ki je v teku (VIII Ips 148/2005), ker je treba pri uresničevanju varstva pri delu upoštevati stališče in predloge medicine dela in zdravnikov ter sodišč in ni mogoče ukrepati prej, preden se ugotovi točno dejansko stanje v smeri poklicne bolezni (I Cp 561/2012 Višjega sodišča v Mariboru). Izpodbijana sodba od zgoraj navedenih sodb Vrhovnega sodišča ne odstopa, saj prva zgolj splošno pojasnjuje, kdaj se lahko delodajalec ekskulpira za škodo iz poklicne bolezni, druga pa se nanaša na primer, ki s konkretnim ni primerljiv (nanaša se na škodo delavke, ki je zbolela za astmo po tem, ko je bila v svoji pisarni nekaj ur izpostavljena smradu po požaru v sosednji pisarni in je bilo jedro problema v dejanskih ugotovitvah, ki so astmo vzročno povezale s tako kratkotrajno izpostavljenostjo smradu, medtem, ko je bila v konkretnem primeru vzročnost med tožničino škodo in kontakti z alergenom potrjena že sedem let pred odločitvijo delavnega in socialnega sodišča); v bistvenem je enaka tudi problematika tretje sodbe, na katero se sklicuje predlog. Vprašanje, ki se nanaša na pravilnost stališča o prekluziji toženkinega ugovora o 50 % sokrivdi tožnice (pravilno o deljeni vzročnosti zaradi prirojene predispozicije na alergijo) ni relevantno, ker je v sodni praksi uveljavljano stališče, da osebnostne lastnosti (med katere spadajo tudi predispozicije za posamezne bolezni) niso pravnorelevanten vzrok.

7. Ker niso izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 67.a člena Zakona o pravdnem postopku, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena istega zakona).