Jedro

Sodišče prve stopnje je ustrezno razčistilo dejansko stanje. Na predlog tožnika je od invalidske komisije II. stopnje zahtevalo, da opravi osebni pregled ter da odgovori na vprašanje sodišča v zvezi s tožnikovo delovno zmožnostjo. Tudi z zaslišanjem obeh članov invalidske komisije je sodišče prve stopnje razčistilo, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je pa pri tožniku podana poklicna invalidnost. Glede na njegovo starost in s tem nezmožnost za poklicno rehabilitacijo, je tožena stranka tožniku, skladno z že citiranimi zakonskimi določbami, kot invalidu II. kategorije invalidnosti utemeljeno priznala pravico do invalidske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 7. 2020 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti (I. točka izreka). S sklepom pa je tožbo v delu, kjer tožnik zahteva, da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, zavrglo (II. točka izreka). Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče presoditi pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke. V postopku je sodišče pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 29. 11. 2021, ni pa sledilo predlogu tožnika po imenovanju neodvisnih izvedencev oziroma izvedencev s področja nevrologije, otorinolaringologije in psihiatrije. Tožnik je iz vsebinskih razlogov izpodbijal konkretne izvide in tudi navedel konkretne izvide oziroma ugotovitve lečečih zdravnikov – specialistov. Tožniku mora biti zagotovljena pravica, da mnenje invalidske komisije preizkusi z obravnavo pri neodvisnem izvedencu. Namen tožbe tudi ni bil, da ga pregleda invalidska komisija II. stopnje in tega tožnik v tožbi tudi ni predlagal, temveč je predlagal, da ga pregleda in izdela strokovno medicinsko mnenje izvedenska skupina, ki se bo lahko opredelila do vseh zdravstvenih problemov, ki vplivajo na njegovo delazmožnost. Tožena stranka se ni opredelila do argumentov, ki jih je tožnik navedel v tožbi ali jih kakorkoli argumentirano izpodbila. Dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje predstavlja mnenje ene od strank v postopku – tožene stranke in je pristransko ter nepopolno, zato tudi ne more imeti enake pravne veljave, kot bi ga imelo mnenje izvedenske komisije sestavljene iz neodvisnih izvedencev medicinske stroke. S tem v zvezi tožnik opozarja na sodno prakso1. Pomanjkljivosti se z zaslišanjem zunanjih članov invalidske komisije II. stopnje tudi ni dalo odpraviti, zato bi sodišče moralo postopati skladno s četrtim odstavkom 254. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 in odrediti dokazovanje spornih vprašanj z novim izvedencem. Sodišče je kršilo tudi določbo 8. člena ZPP in tudi zakonsko načelo iskanja materialne resnice, saj za dokazovanje dejstev, ki so pomembna za odločitev o glavni stvari, ni izvedlo vseh dokazov, ki bi bili za to potrebni. Dejansko stanje je zato v tem delu nepopolno ugotovljeno. Tožnik se sklicuje na mnenja lečečega specialista psihiatra, ki ugotavlja, da tožnik ni več zmožen za pridobitno oziroma organizirano delo. Sodišče tudi ni ugotavljalo vpliva nevroloških patologij na tožnikovo delazmožnost. Sledilo je navedbam tožene stranke in tožniku neutemeljeno očitalo, da nima pravnega interesa za pravdo ter da zavlačuje postopek in zlorablja pravice. Skrb sodišča za racionalnost, na katero se je sodišče sklicevalo v sklepu sprejetem na naroku 2. 3. 2022, gre v danem primeru v škodo načela kontradiktornosti in tudi načela enake obravnave v sodnih postopkih. Tožnik se sklicuje na že zavzeta stališča3, iz katerih izhaja, da razvrstitev v posamezno kategorijo invalidnosti ni zgolj pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ampak predstavlja ključno dejstvo, na podlagi katerega se zavarovancem priznavajo ali ne priznavajo pravice tudi na drugih pravnih področjih. Invalidnost je tako pogoj za pridobitev določenih zakonskih pravic. Tožnik je prepričan, da izkazuje pravni interes za ugotovitev, da je invalid I. kategorije, saj mu taka razvrstitev omogoča pridobitev nekaterih pravic na drugih pravnih področjih, ki so pogojene z dejstvom ugotovitve popolne izgube delovne zmožnosti. Nadalje se tožnik pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da bi mu morali biti povrnjeni vsi stroški postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka meni, da je pritožba neutemeljena. Sodba je pravilna in zakonita. Sodišče je tudi pravilno zavrnilo dokazne predloge tožnika po pridobitvi izvedenskih mnenj sodnih izvedencev. Sodišče namreč ni dolžno v vsakem primeru izvesti dokaz s sodno medicinskim izvedencem, če že na podlagi izvedenskih mnenj invalidske komisije ter razpoložljive medicinske dokumentacije izhaja, da sta upravna akta pravilna in zakonita. Tako je bilo tudi v konkretni zadevi. Tožnik je pravico do invalidske pokojnine pridobil že z izpodbijanima odločbama v predsodnem postopku. Invalidska pokojnina je enaka v primeru I. kot tudi II. kategorije invalidnosti. Pri postavitvi izvedenca je namreč potrebno presojati, ali bi bilo zahtevano mnenje koristno4. V tožnikovem primeru mnenje ne bi bilo koristno, saj ne bi moglo pripeljati do priznanja drugačne pravice kot mu je že bila priznana. V zvezi s sklicevanjem tožnika na sodno prakso (Psp 402/2016 in VIII Ips 207/2008) pa tožena stranka opozarja, da gre za drugačna primera, kot je tožnikov, ki je pridobil pravice na podlagi ugotovljene invalidnosti. V konkretni zadevi je torej bistveno, da je bila tožniku že z izpodbijanima odločbama priznana pravica do invalidske pokojnine in mu gredo tako tudi na tej osnovi morebitne druge pravne koristi, ki jih sicer zgolj s pavšalnim navajanjem zasleduje s predmetno tožbo. Sodišče je tudi utemeljeno obrazložilo, da tožnik zasleduje drug interes (zavlačevanje postopka zaradi prejemanja ugodnejšega bolniškega nadomestila) in je s tem v zvezi neobjektivizirana pripomba o pristranskosti. Sodišče se je tudi pravilno sklicevalo na racionalnost postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v izpodbijanem delu ter upoštevaje pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 7. 2020, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 2. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke tožnika razvrstil v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do invalidske pokojnine od 23. 1. 2020 dalje.

7. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti (kot je to odločila tožena stranka), ali pa je podana I. kategorija invalidnosti (kot to uveljavlja tožnik).

8. Kot je to že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje je kategorija invalidnosti v postopkih priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja bistvena pri odločanju o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Skladno z drugim odstavkom 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)5 se invalidnost razvršča v naslednje kategorije: - I. kategorija: če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti; - II. kategorija: če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več; - III. kategorija: če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. V 41. členu pa je določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi: - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti.

9. Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za več kot 50 %. Za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno ni zmožen brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Posledično mu je tožena stranka priznala pravico do invalidske pokojnine. Tožnik tako ne glede na to, da uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, iz invalidskega zavarovanja ne more prejeti več pravic, kot pa mu jih je priznala tožena stranka. Tako v primeru I. kategorije kot v primeru II. kategorije invalidnosti je namreč upravičen do invalidske pokojnine.

10. Čeprav tožnik zgolj hipotetično navaja, da bi lahko ugotovitev I. kategorije invalidnosti vplivala na morebitne druge postopke po drugih predpisih, je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek v okviru katerega je razčiščevalo, ali je pri tožniku podana I. ali II. kategorija invalidnosti. Ker je tožnik izrecno na naroku za glavno obravnavo dne 24. 9. 2021 zahteval, da naj ga invalidska komisija pregleda, je sodišče od omenjene komisije zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja. Na sklep o izvedbi omenjenega dokaza tožnik ni ugovarjal. S tem v zvezi so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče povsem napačno tolmačilo navedbe tožnika glede namena tožbe oziroma glede tožnikovega predloga. Sodišče je pridobilo izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 29. 11. 2021, ki je na podlagi preučitve medicinske dokumentacije v spisu in na podlagi osebnega pregleda, pri tožniku ugotovila spinalno stenozo, bolečine v križu (lumbago) z išiasom, mešano anksiozno in depresivno motnjo, sladkorno bolezen tipa II z nevrološkim zapletom ter kombinirano prevodno in zaznavno naglušnost otosklerozo. Invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju ugotavlja, da navedene zdravstvene težave posamezno kot tudi v celoti ne izključujejo zmožnosti opravljanja drugega poklica ob ustrezni poklicni rehabilitaciji. Pri tožniku je podana II. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Za drugo delo ni zmožen s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Ker je tožnik na omenjeno mnenje podal pripombe, je sodišče na naroku za glavno obravnavo tudi zaslišalo člana omenjene komisije specialista ortopeda in specialistko MDPŠ.

11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje. Na predlog tožnika je od invalidske komisije II. stopnje zahtevalo, da opravi osebni pregled ter da odgovori na vprašanje sodišča v zvezi s tožnikovo delovno zmožnostjo. Tudi z zaslišanjem obeh članov invalidske komisije je sodišče prve stopnje razčistilo, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je pa pri tožniku podana poklicna invalidnost. Glede na njegovo starost in s tem nezmožnost za poklicno rehabilitacijo, je tožena stranka tožniku, skladno z že citiranimi zakonskimi določbami, kot invalidu II. kategorije invalidnosti utemeljeno priznala pravico do invalidske pokojnine.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče dejansko stanje razčistiti z neodvisnimi izvedenci. Bistveno pri tem je, da je ravno osebni pregled in s tem pridobitev dopolnilnega mnenja zahteval tožnik na naroku za glavno obravnavo. Sodišče je temu dokaznemu predlogu ugodilo. Nobena od strank pa izvedbi tega dokaza tudi ni nasprotovala. Sodišče je bilo dolžno presoditi vso dokumentacijo v spisu, torej tudi pridobljeno dopolnilno mnenje. Ne gre za izvedensko mnenje, ki bi ga podal sodni izvedenec, temveč gre za enega od dokazov. Oba člana izvedenskega organa sta bila tudi zaslišana kot priči, ne pa kot izvedenca. Glede na svoje strokovno znanje pa sta pojasnila tako obstoj zdravstvenih težav pri tožniku, kot tudi vpliv teh zdravstvenih težav na njegovo delovno zmožnost. V tem primeru gre torej za izvedeni priči, ki sta prepričljivo odgovorili tako na zastavljena vprašanja s strani sodišča, kot tudi na zastavljena vprašanja strank v postopku. Nenazadnje tožnik v pritožbi tudi zgolj pavšalno navaja, da naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z določbo 8. člena ZPP, kjer je določeno, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V primeru, da je dejansko stanje razčiščeno, ni potrebno izvajati novih dokazov, saj sodišče ni vezano na dokazne predloge strank. Res se je sodišče sklicevalo tudi na razlog ekonomičnosti oziroma racionalnosti postopka, vendar pa omenjeno ni ključno za rešitev sporne zadeve. Sodišče mora skladno z 61. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)6 popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Vendar pa to načelo ne pomeni, da mora sodišče izvesti vse dokaze, ki so jih predlagale stranke. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je dejansko stanje razčiščeno in da ni potrebno izvajati dodatnih dokazov. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša. S tem v zvezi so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo postopkovne določbe, kot jih v pritožbi omenja tožnik.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Glej sodba VS RS VIII Ips 324/2009. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Glej Psp 402/2016 z dne 5. 1. 2017 in sodni odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 207/2008. 4 Sodba ESČP Devinar v. Slovenija, št. 28621/15 z dne 22. 5. 2018, točka 53. 5 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 2/2004.