Jedro

Pravico do odškodnine iz 166. člena ZDR je treba razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnosti izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 izplača znesek 374,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 dalje (prva alinea točke I izreka); iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2011 obračuna znesek 602,48 EUR, od tega zneska odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 do plačila (druga alinea točke I izreka); iz naslova opravljenih ur obračuna bruto znesek 806,26 EUR, odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 (tretja alinea točke I izreka); iz naslova plače za december 2011 obračuna bruto znesek 389,29 EUR, odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 dalje (četrta alinea točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 339,00 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici dosodi vtoževano nadomestilo za neizrabljenih 17 dni letnega dopusta v višini 602,48 EUR temelji na zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter na zmotni uporabi materialnega prava. Izraba letnega dopusta je pravica delavca, ki zahteva njegovo aktivno ravnanje. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je tožnica zaprosila za izrabo letnega dopusta. Tožnica je imela pogodbo o zaposlitvi sklenjeno do konca leta 2011, priča A.A. pa je izpovedala, da tožnica izrecno sploh ni zaprosila za izrabo letnega dopusta. Tožnica ni ravnala aktivno z uveljavljanjem svojih pravic, zato tožena stranka ne more nositi krivde za njen neizrabljen letni dopust. Tudi glede zahtevka iz naslova opravljenih 182 ur je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožnice in izpovedbi priče A.A.. Pri tem dokazno ni ocenilo navedbe tožene stranke o neverodostojnosti listine – evidence o višku ur, saj tega dokumenta direktor ni podpisal. Navedeno je v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe o tem, da je uprava potrdila evidenco ur. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pojasnila naravo in vsebino listine z dne 13. 12. 2011, vendar se sodišče prve stopnje o teh navedbah ni opredelilo. Višek ur, če bi bil opravljen, bi tožnica še pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi lahko izrabila kot proste dneve, vendar se je tudi v tem primeru zanašala na neko ustaljeno prakso in mnenje nadrejene delavke A.A. Tožena stranka ne razume, kako naj bi dokazovala, da tožnica teh ur ni opravila. Dokazno breme je na strani tožnice in ne na strani tožene stranke. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica od tožene stranke kot svojega bivšega delodajalca vtožuje regres za letni dopust za leto 2011, nadomestilo oz. odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2011, plačilo za opravljene ure dela preko polnega delovnega časa in neizplačano plačo za mesec december 2011. Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih med katerimi ni nasprotij in je ustrezno obrazložena. Prav tako ni podanih nasprotij med tem kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe in med dejanskimi navedbami ter med vsebino zapisnikov in ugotovitvami sodišča prve stopnje. Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je kršilo pravila postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenega zneska iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2011. Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011, VIII Ips 107/2011 z dne 22. 12. 2012 o predhodno dopuščenih revizijah prvič obravnavalo vprašanje upravičenosti do odškodnine za neizrabljen letni dopust iz 166. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) oziroma do nadomestila za neizkoriščen letni dopust po 2. odstavku 7. člena Direktive 2003/88/ES. V skladu s prakso SES – sedaj SEU (v zadevi C-350/06 in C-520/06) in v duhu evropske direktive je z razlago napolnilo pravni standard odškodnine iz 166. člena ZDR, oziroma nadomestila iz 2. odstavka 7. člena Direktive o delovnem času. Direktiva izraža v prvi vrsti zaščito delavčeve pravice do počitka, ki je nadalje oblikovana v pravici do letnega dopusta, zato je koriščenje letnega dopusta z odsotnostjo z dela tisto, ki predstavlja prvenstveno obliko uživanja pravice do počitka. Denarna odmera namesto zakonsko zagotovljenega letnega dopusta med trajanjem delovnega razmerja sploh ni dovoljena, medtem ko je denarna odškodnina za neizkoriščen letni dopust dopustna le ob prenehanju delovnega razmerja, ko se lahko delavec in delodajalec o njej tudi dogovorita s sporazumom.

Takšna pravica do nadomestila/odškodnine za neizrabljeni letni dopust, je torej mogoča le podredno, glede na pravico do koriščenja letnega dopusta in še to samo ob prenehanju delovnega razmerja, zahteva zoženo razlago njenega obsega. To izhaja tudi z že zgoraj omenjene zadeve C-350/06 in C-520/06, kjer je SEU navedel, da 7. člen Direktive načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, vključno z izgubo te pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, če je imel delavec, čigar pravica je izgubljena, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je podeljena z Direktivo (točka 43). Zato se mora pravica do odškodnine iz 166. člena ZDR razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila (termin Direktive) za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage, take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času. Delavec izgubi pravico do letnega dopusta (ali nadomestila), če izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnosti izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov (glej odločitev pritožbenega sodišča Pdp 960/2012 z dne 24. 1. 2013).

Sodišče prve stopnje je na podlagi predložene listine – obvestila o višini sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2011 z dne 1. 10. 2011 (priloga A5) pravilno ugotovilo, da je tožnici ostalo iz leta 2011 še 17 dni neizkoriščenega letnega dopusta, katerega ni izkoristila vse do prenehanja delovnega razmerja, torej do 31. 12. 2011. Navedeno obvestilo je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča verodostojen dokaz o tem, da je imela tožnica neizkoriščen letni dopust, saj je ta listina podpisana s strani direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je prav tako pravilno ugotovilo, da tožnica glede na naravo dela pri toženi stranki dopusta ni mogla izkoristiti. Zaslišana priča A.A. je namreč prepričljivo pojasnila, da tožnica do prenehanja delovnega razmerja ni mogla v večjem obsegu koristiti letnega dopusta, saj bi morali v nasprotnem primeru, zaradi nemotenega opravljanja dela, zaposliti novega delavca. Glede na to, da so bili razlogi za neizrabo letnega dopusta tožnice na toženi strani, je tožnica upravičena do nadomestila/odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Tožena stranka ni prerekala višine postavljenega zahtevka iz tega naslova, zato je sodišče prve stopnje tožničinemu zahtevku utemeljeno ugodilo v zahtevani višini.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenega zneska iz naslova opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa. Verodostojen dokaz o tem, da je tožnica opravila 182 ur dela preko polnega delovnega časa, je tudi po oceni pritožbenega sodišča, listina z dne 13. 12. 2011 (priloga A3), ki je podpisana s strani predsednika uprave tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožnica v spornem obdobju opravljala delo preko polnega delovnega časa. Tožena stranka tožničinemu zahtevku po višini ni ugovarjala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo število ur in vrednost urne postavke, kot ju je opredelila tožnica. V skladu z določbo 42. člena ZDR je ena od temeljnih obveznosti delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133 do 135. in 137. člena ZDR. Glede na to, da tožena stranka te obveznosti ni izpolnila, je sodišče prve stopnje tožničinemu zahtevku iz naslova opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa utemeljeno ugodilo.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

V delu, kjer je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 in neizplačane plače za meseca december 2011, tožena stranka ne navaja pritožbenih razlogov, zato je ta del sodbe pritožbeno sodišče preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem delu tožbenega zahtevka le sklicuje (stran 4 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločilo, ker jih tožena stranka v pritožbi ni zaznamovala.