Jedro

Ker je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, posledično pa je od tožene stranke uveljavljal tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek, je potrebno ugotoviti, da se predmetni spor dejansko nanaša na spor o obstoju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nezakonite sklenitve te pogodbe za določen čas (54. čl. ZDR-1). V teh primerih je sodno varstvo delavcem zagotovljeno po določbi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, po katerem lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (v okvir katerih spada tudi presoja prenehanja delovnega razmerja zaradi nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas) ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker je tožnik tožbo vložil skoraj leto in pol po prenehanju delovnega razmerja, je bila ta vložena prepozno, zato jo je bilo potrebno zavreči (274. člen ZPP).

Tožnik z delno spremembo tožbenega zahtevka (poleg ugotovitve, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, je uveljavljal tudi ničnost pogodbe o zaposlitvi za določen čas) ni mogel obiti določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, ki omogoča delavcu vsebinsko sodno varstvo le v primeru, če tožbo v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi vloži v zakonsko določenem 30 dnevnem roku od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika s tožbenim zahtevkom za ugotovitev, da je določba pogodbe o zaposlitvi o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas z dne 1. 6. 2010 nična in da se ugotovi, da je bilo delovno razmerje, sklenjeno med strankama 1. 6. 2010, delovno razmerje za nedoločen čas, da je dolžna tožena stranka tožnika vrniti na delo, mu obračunati in izplačati plačo s pripadajočimi dodatki in prispevki od 1. 3. 2012 dalje v enkratnem znesku, ko ni delal, kot da bi delal, obračunati in izplačati zakonske zamudne obresti od neto zneskov plač, kot so te zapadle po posameznih mesecih, vse v 15 dneh in pod izvršbo (I. točka izreka sklepa). Poleg tega je zavrglo tudi tožbo v zvezi z delom njegovega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo (pravilno sklep) razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, stroške tega pritožbenega postopka pa naloži toženi stranki. V pritožbi navaja, da je tožnik od sodišča zahteval ugotovitev ničnosti določila pogodbe o delovnem razmerju (pravilno pogodbe o zaposlitvi), ki je bila sklenjena za določen čas. Iz konkludentnih dejanj tožene stranke je namreč ugotoviti, da so bili razlogi za sklepanje delovnega razmerja za določen čas lažni. Tega pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ker je že pred tem odločilo, da je Zakon o delovnih razmerjih lex specialis in da se torej ne morejo uporabiti določbe Obligacijskega zakonika kot lex generalis. S tem se tožnik ne strinja. Po 92. členu OZ se na ničnost lahko sklicuje vsak, ki ima pravni interes, sodišče pa mora na ničnost pogodbe ali njenega posameznega določila paziti po uradni dolžnosti. Tožnik ima v tem sporu pravni interes, saj mu je na podlagi ničnega pogodbenega določila neutemeljeno prenehalo delovno razmerje zaradi izteka določenega časa, sedaj pa je nezaposlen in brez rednih dohodkov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik dne 29. 7. 2013 pri prvostopenjskem sodišču vložil tožbo s tožbenim zahtevkom za ugotovitev, da je bilo delovno razmerje, sklenjeno med strankama 1. 6. 2010, delovno razmerje za nedoločen čas, da mora tožena stranka tožnika vrniti na delo, mu obračunati in izplačati plačo s pripadajočimi dodatki in prispevki od 1. 3. 2012 dalje v enkratnem znesku za obdobje, ko ni delal, kot da bi delal, mu obračunati in izplačati zakonske zamudne obresti od neto zneskov plač, kot so te zapadale po posameznih mesecih in mu povrniti njegove pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 15 dneh in pod izvršbo.

Tožnikova tožba je bila poslana v odgovor toženi stranki. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in primarno ugovarjala prekluzijo, ker je tožnik zamudil 30 dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe. Poleg tega je v svojih navedbah ugovarjala tožnikovim tožbenim navedbam tudi iz vsebinskih razlogov. Primarno je predlagala zavrženje tožbe, podredno pa zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 14. 1. 2014 je tožnik spremenil 1. točko tožbenega zahtevka tako, da je (namesto ugotovitve, da je bilo delovno razmerje, sklenjeno med strankama 1. 6. 2010, delovno razmerje za nedoločen čas) uveljavljal ugotovitev, da je določba pogodbe o zaposlitvi o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas z dne 1. 6. 2010 nična in da se ugotovi, da je bilo delovno razmerje, sklenjeno med strankama 1. 6. 2010, delovno razmerje za nedoločen čas, v celoti pa je vztrajal pri preostalem delu svojega tožbenega zahtevka (ki se je nanašal na vrnitev na delo k toženi stranki, na obračun ter izplačilo pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti in na povrnitev pravdnih stroškov).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo pravilno zavrglo na podlagi določbe tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.). Tožnik je v tem postopku uveljavljal transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas z obrazložitvijo, da je bilo delovno razmerje, sklenjeno 1. 6. 2010 za določen čas, sklenjeno v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). 56. člen ZDR-1 določa, da se v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, šteje, da je sklenil delavec pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (v okvir katerih spada tudi presoja prenehanja delovnega razmerja zaradi nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas) ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, posledično pa je od tožene stranke uveljavljal tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek, je potrebno ugotoviti, da se predmetni spor dejansko nanaša na spor o obstoju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nezakonite sklenitve te pogodbe za določen čas (54. čl. ZDR-1). V teh primerih pa je sodno varstvo delavcem zagotovljeno po določbi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Tožnik z delno spremembo tožbenega zahtevka (poleg ugotovitve, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, je uveljavljal tudi ničnost pogodbe o zaposlitvi za določen čas) ni mogel obiti določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, ki omogoča delavcu vsebinsko sodno varstvo le v primeru, če tožbo v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi vloži v zakonsko določenem 30 dnevnem roku od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik tožbo v tem individualnem delovnem delovnem sporu vložil skoraj leto in pol po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki (oziroma 8 mesecev po prenehanju delovnega razmerja pri posredniški družbi) je bila ta vložena prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje ob upoštevanju tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 in na podlagi 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.