Jedro

Pogoj za povrnitev škode, ki obsega plačano globo, je, da je bila globa plačana neupravičeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče toženki naložilo, da tožniku plača 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 2.7.2008 dalje do plačila ter da mu povrne stroške pravdnega postopka. Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 500,00 EUR od 2.7.2008 dalje do plačila in od zneska 500,00 EUR od 12.2.2008 dalje do plačila pa je zavrnilo.

S pravočasno pritožbo tožnik izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. (prav:12.) 2. 2008 dalje do plačila in stroškovno odločitev. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe. Priglaša pritožbene stroške. Trdi, da je tožnik utrpel škodo zaradi neupravičeno plačane globe v višini 500,00 EUR, ker je globo plačal le zato, da bi se rešil nezakonitega uklonilnega zapora. Meni, da je država z nezakonitim izsiljevanjem, torej s kršitvijo predpisov, od tožnika uspela izsiliti plačilo globe, katere tožnik ni bil sposoben plačati. Ugotovitev prvega sodišča, da je s plačilom globe njegov predlog za nadomestitev plačila globe izgubil pomen, je čisto sprenevedanje. Sodnik za prekrške bi moral odločiti o njegovi „pravici“, da se plačilo globe spremni v kazen izvajanja družbeno koristih del. Ker sodnik za prekrške tega ni storil in je kljub izrecnemu napotku višjega sodišča postopek ustavil, je ravnal nezakonito. Zaradi nezakonitega ravnanja države si je bil tožnik prisiljen sposoditi denar, čeprav posojilodajalki ni mogel zagotoviti, da ji bo denar sploh zmogel vrniti. Zato bi mu ta lahko očitala kaznivo dejanje goljufije. S tem, ko je sodišče ugotovilo nezakonito izvajanje zapora, bi moralo že samo po sebi ugotoviti tudi nezakonito izterjavo globe, ker pristojni sodnik za prekrške ni odločal skladno z določbami Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Sodnik za prekrške je neupravičeno izrekel sankcijo oziroma se o zahtevi tožnika ni hotel opredeliti in odločiti.

Toženka pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Prvi odstavek 193. člena ZP-1 določa, da ima pravico do povrnitve škode, ki jo je utrpel zaradi neopravičenega izreka sankcije, tisti, ki mu je bila v postopku o prekršku izrečena sankcija, če je bila pravnomočna odločba oziroma sodba ali sklep o prekršku spremenjena ali razveljavljena in postopek zoper njega pravnomočno ustavljen zato, ker je bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek, ali pa zato, ker so bili podani razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek. Pravico do povrnitve škode, ki obsega tudi neupravičeno plačano globo in stroške postopka, ima tudi tisti, ki jih je plačal ali zoper katerega je bila odločba izvršena pred pravnomočnostjo.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik globo plačal potem, ko se je znašel v uklonilnem zaporu, čeprav je vložil predlog za nadomestitev globe z opravo določene naloge v splošno korist, ki bi moral zadržati izvrševanje uklonilnega zapora do pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu storilca. Dejstvo, da je bil tožnik navkljub vloženemu predlogu v uklonilnem zaporu, ne pomeni, da je bila globa plačana neupravičeno. Tožnikova obveznost plačila globe namreč s prestajanjem uklonilnega zapora ni prenehala (20. člen ZP-1). Obveznost plačila globe ni prenehala niti z vložitvijo predloga za nadomestitev globe z opravo določene naloge v splošno korist (prim. 202c. člen ZP-1). Tožnikova obveznost plačila globe bi v primeru, v kolikor globa ne bi bila plačana, prenehala šele, če bi bilo s sklepom sodišča predlogu ugodeno, torej da bi bila globa nadomeščena z opravo nalog v splošno korist. Razlog (nezakonito izvrševanje uklonilnega zapora), iz katerega je tožnik globo plačal, sam po sebi ne more utemeljevati povračila škode, saj tožniku zgolj zato, ker je plačal globo, škoda v smislu gornje določbe ni nastala. Obveznost plačila globe namreč ni prenehala, globa zato ni bila plačana neupravičeno, kar pomeni, da pogoji za povrnitev škode po ZP-1 niso izpolnjeni.

Pritožbeno izpostavljeno stališče prvega sodišča, da je predlog za nadomestitev plačila globe zaradi plačila globe izgubil pomen, na pravilnost izpodbijane odločitve nima vpliva. Dejstvo, da sodnik za prekrške ni odločil o predlogu za nadomestitev globe z opravo določenih nalog v splošno korist, samo po sebi ne pomeni protipravnosti, ki bi imela za posledico odškodninsko odgovornost države (prim. 131. in 147. Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Vložitev predloga namreč še ne pomeni, da bi bilo tožnikovemu predlogu tudi ugodeno, torej da mu globe ne bi bilo potrebno plačati, ker bi bila ta nadomeščena z opravo določenih nalog v splošno korist. Česa takega tožnik ni niti zatrjeval. S pritožbenimi izvajanji, da je tožnik globo plačal zato, da bi se izognil sili, pritožba ne more uspeti že zato, ker gre za uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Kljub temu, da je že prvo sodišče ugotovilo, da tožnik zadostne trditvene podlage za obogatitveni zahtevek ni niti navedel, pa velja pojasniti, da je prvo sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da zahtevek na tej podlagi ni utemeljen že zato, ker ni šlo za prehod premoženja brez pravnega temelja (prim. 190. člen OZ).

Prvo sodišče je na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, ter zato tožbeni zahtevek na plačilo zneska 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2008 pravilno zavrnilo, saj se ta v tem delu ni izkazal za utemeljenega po nobeni od pravnih norm, relevantnih z vidika zatrjevane tožbene podlage.

Pritožba se je tako izkazala za neutemeljeno iz razloga, ker ni podan niti kakšen od uveljavljanih razlogov, niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo prvega sodišča v izpodbijanem delu potrditi (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

Tožnik mora stroške, ki so mu nastali s pritožbo, nositi sam, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).