Jedro

Na podlagi pogodbe o odstopu terjatve se spremeni zgolj upnik v obligacijskem razmerju, ki postane namesto odstopnika prevzemnik terjatve. Dolžnik pa lahko proti prevzemniku uveljavlja vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal tudi proti odstopniku. Zato v primeru, da dolžnik ugovarja obstoju in višini terjatve, ne zadostuje zgolj predložena pogodba o odstopu terjatve, ampak mora prevzemnik z ustreznimi dokazili svoje s cesijo prenesene terjatve tudi dokazati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila 917.713,30 SIT s pp., tožeči stranki pa je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopno sodišče je nepravilno uporabilo določili 436. člena ZOR-a in 440. člena ZOR-a. Glede na dejstvo, da je P. odstopil tožeči stranki svoje terjatve do tožene stranke, bi lahko le-ta uporabila le tiste ugovore, ki jih je uveljavljala proti odstopniku do takrat, ko je izvedela za odstop. Toženec obstoja svojih obveznosti do P. ni ugovarjal. Poleg tega je prvostopno sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo 2. točke pogodbe o odstopu terjatve z dne 5.9.1991. Ob upoštevanju tega pogodbenega določila bi moralo sodišče ugotoviti, da je tožena stranka priznala obstoj terjatve po cesiji P. v celoti, torej do višini 1.336.372,60 SIT, saj v nasprotnem prim eru ne bi pristala na pobot terjatve do višine 418.659,30 SIT. Ker tožena stranka ni ugovarjala svojega dolgovanja do P., je tožnik v tem postopku štel, da je obstoj obveznosti tožene stranke nesporen. Kljub temu tožeča stranka v pritožbi prilaga kopije vseh faktur, iz katerih je razvidno, da je toženec od P. blago prejel in da tega blaga v celoti ni plačal. Pritožba ni utemeljena.

Interpretacija določila 1. odst. 436. člena ZOR-a, kot jo obrazlaga izpodbijana sodba, je pravilna in v skladu s 440. členom ZOR-a. Na podlagi pogodbe o odstopu terjatve se v obligacijskem razmerju spremeni zgolj upnik, ki postane namesto odstopnika prevzemnik terjatve. Kot prevzemnik ima sicer po 1. odst. 440.člena ZOR-a nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. Vendar pa lahko dolžnik po 2. odst. 440. člena ZOR-a uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je izvedel za odstop. Glede na to, da je tožena stranka ugovarjala tako obstoju kot višini terjatve, ima prvostopno sodišče prav, da zgolj pogodba o odstopu terjatve z dne 24.6.1991 med tožečo stranko in P. (A 2) kot pravni temelj nastanka terjateve oziroma kot pravica zahtevati določeno izpolnitev, ne zadostuje. Tožeča stranka bi morala po pozivu sodišča predložiti glede vtoževanih terjatev tudi ustrezna dokazila. Tega pa do konca glavne obravnave ni storila, ampak jih navaja in prilaga šele s pritožbo. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov pa v postopku v gospodarskih sporih v pritožbi ni več možno, saj pritožnik tudi ni izkazal za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave (1. odst. 496.a člena ZPP). Zato navedenih naknadno s pritožbo predloženih dokazil pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Ne drži tudi trditev tožnika v pritožbi, da že predložena pogodba o odstopu terjatve, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 5.9.1991 za znesek 418.659,30 SIT (A 3) zadostuje kot dokaz o obstoju vtoževane terjatve. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da ta pogodba zgolj dokazuje, da so obstajale odstopljene terjatve do te višine, ne pa tudi, da so obstajale terjatve, ki jih vtožuje tožeča stranka v višini 917.713,30 SIT. Celotna odstopljena terjatev P. tožeči stranki (A 2) je namreč znašala 1.336,372,60 SIT.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede na to je pritožbo tožeče stranke po 368. členu ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožeča stranka posebej ni uveljavljala (1. in 2. odst. 164. člena ZPP).