Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Do trajnih sprememb v tožničinem zdravstvenem stanju je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prišlo dne 10. 7. 2001. Ker je to obdobje invalidnosti obseženo v pravnomočni odločbi toženca z dne 14. 7. 2005, s katero je bila tožničina zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena, do tega datuma ni mogoče upoštevati tožničine invalidnosti, saj bi bilo s tem poseženo v pravnomočno odločitev, zato je pritožbeno sodišče kot datum nastanka invalidnosti določilo 15. 7. 2005, ki še ni zajet v zavrnilni dokončni odločbi toženca.
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II in točki VI izreka spremeni tako, da se točka II izreka glasi: „Tožnica se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji v okviru samostojne dejavnosti prizna pravica do dela z naslednjimi omejitvami: sposobna za enostavna, strukturirana, vodena dela, ki ne zahtevajo hitre miselne okretnosti, organizacijskih sposobnosti in iniciativnosti; pri ročnem premeščanju bremen mora biti obremenjenost hrbtenice v okviru mejne vrednosti mišičnega navora obvretenčne muskulature hrbtenice; fleksijski, ekstenzijski in rotacijski gibi hrbtenice morajo biti v okviru optimalnih sklepnih kotov; delo izmenoma stoje in fiziološko sede; brez ponavljajočega se ali stalnega prisilnega položaja levega ramenskega sklepa v fleksiji ali abdukciji nad 60 stopinj; v udobnem toplotnem okolju, brez izpostavljenosti dražečim in verjetnim alergogenim snovem; uporaba ustreznih očal pri delu, delo v dnevnih izmenah, v polnem delovnem času od 15. 7. 2005 dalje.“ Točka VI izreka izpodbijane sodbe se črta.
V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 9. 12. 2009 in z dne 4. 8. 2009 (točka I izreka izpodbijane sodbe), tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 10. 7. 2001 dalje (točka II. izreka), ji priznalo pravico do nadomestila za invalidnost (točka III izreka sodbe), napotilo tožnico, da se v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijaviti pri pristojnem Zavodu za zaposlovanje (točka IV izreka sodbe), naložilo toženki, da o višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo (točka V izreka sodbe) ter ugotovilo, da je tožnica zmožna za drugo ustrezno delo z omejitvami: sposobna za enostavna strukturirana, vodena dela, ki ne zahtevajo hitre miselne okretnosti, organizacijskih sposobnosti in iniciativnosti; pri ročnem premeščanju bremen mora biti obremenjenost hrbtenice v okviru mejne vrednosti mišičnega navora obvretenčne muskulature hrbtenice; fleksijski, ekstenzijski in rotacijski gibi hrbtenice morajo biti v okviru optimalnih sklepnih kotov; delo izmenoma stoje in fiziološko sede; brez ponavljajočega se ali stalnega prisilnega položaja levega ramenskega sklepa v fleksiji ali abdukciji nad 60 stopinj; v udobnem toplotnem okolju, brez izpostavljenosti dražečim in verjetnim alergogenim snovem; uporaba ustreznih očal pri delu, delo v dnevnih izmenah, v polnem delovnem času od 10. 7. 2001 dalje (točka VI izreka sodbe).
Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oz., da pritožbi toženke ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj pri tožnici invalidnost ni podana. Iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 4. 10. 2010 namreč izhaja, da so pri tožnici potrebni nadaljnja diagnostika, zdravljenje in ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, zato mnenja o preostali delovni zmožnosti še ni moč podati. Potrebno je urediti terapijo astme ter arterijske hipertenzije in nadaljevati diagnostiko domnevnih motenj dihanja v spanju. Dosedanje terapevtske možnosti glede psihičnih težav niso bile izčrpane, saj je možno z višjimi odmerki antidepresiva z morebitno njegovo menjavo ali z dodatno psihoterapevtsko obravnavo, tudi bolnišnično, izboljšati psihično stanje tožnice. Težave tožnice se lahko odpravijo tudi z vedenjsko – kognitivno terapijo, kar je izpovedal tudi specialist psihiater, zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 15. 12. 2011. Zdravljenje panične motnje poteka tako, da se začne zdravljenje z nižjimi odmerki antidepresivov in se ti postopno zvišujejo do želenega učinka ob sočasni psihoterapiji. Če ambulantno zdravljenje ni učinkovito je možno tovrstne psihične motnje obravnavati tudi bolnišnično. Sodišče takšnemu stališču ni dalo zadostne teže, pa tudi sicer ni odpravilo razhajanja med mnenjem sodno – izvedenskega organa ter mnenjem invalidske komisije druge stopnje, stališčem toženke in mnenjem specialista psihiatra iz njegove izpovedi. Toženka se tudi ne strinja z datumom nastanka invalidnosti. Z datumom 10. 7. 2001 je poseženo v pravnomočno odločitev toženke glede pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer v odločbo št. ... z dne 16. 7. 2001, potrjene z odločbo z dne 3. 12. 2001, nadalje v odločbo iste št. z dne 22. 10. 2002 ter tudi v odločbo z dne 3. 3. 2005, potrjene z odločbo z dne 14. 7. 2005, ki je bila tožnici vročena dne 29. 7. 2005. Na to je toženka že opozorila tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Iz izvedenskega mnenja sodnih izvedencev z dne 25. 2. 2007 in 4. 8. 2008 je bil kot datum spremembe v delovni zmožnosti naveden datum 28. 5. 2005. V kolikor bi se štel datum v letu 2001 za pravilen bi bilo, glede na določbo 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) uporabiti definicijo invalidnosti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki je v 28. členu določal, da je pri zavarovancih iz 11. člena zmanjšanje delovne zmožnosti podano, če zavarovanec ni več zmožen polni delovni čas opravljati dejavnosti na podlagi katere je zavarovan, tega pa sodišče ni ugotovilo in tako ni imelo podlage za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče ne bi smelo poseči v pravnomočno odločitev tožene stranke v prej citiranih odločbah. Odločitev toženke iz leta 2005 je bila potrjena tudi s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 130/2009 z dne 18. 3. 2009, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek po odpravi odločb iz leta 2005 in zavrnjen zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ta sodba je bila potrjena tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 270/2009 z dne 4. 4. 2011. Toženka v pritožbi še navaja, da je sodišče tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost, ni pa tožnici priznalo pravico do premestitve in tako ni v celoti odločilo o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Sodišče tudi ni ugotovilo oz. ugotavljalo izpolnjenosti pogoja iz specialne določbe 97. člena ZPIZ-1 in sicer gre za pogoj za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, prav tako pa sodišče tudi ni ugotovilo izpolnjenosti pogoja iz 94. člena ZPIZ-1, oz. odločitve oz. navedbe o uporabi določbe ni obrazložilo. Tožnica je bila do 2. 3. 2006 pokojninsko in invalidsko zavarovana kot samostojni podjetnik in od 3. 3. 2006 do 2. 12. 2006 po 22. členu ZPIZ-1. Pritožba je delno utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih navedb, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru tega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, v postopku pred sodiščem ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa bilo napačno uporabljeno materialno pravo v tistem delu, ko je bil določen datum razvrstitve tožnice v III. kategorijo invalidnosti ter od kdaj dalje ima tožnica priznano pravico do dela z omejitvami. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena pritožbi delno ugodilo in 2. ter 6. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo, kakor je razvidno iz izreka te sodbe in točko VI. izreka izpodbijane sodbe v posledici tega črtalo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 9. 12. 2009, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Območne enote ... z dne 4. 8. 2009, s katero je ta enota zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je menila, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta, na katero je bila razporejena, to je „prodajalka, vodenje in nabava blaga v okviru s.p.“.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnica je že večkrat vložila predlog pred tožencem za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vendar ji pravice niso bile nikoli priznane. Dne 10. 12. 2008 je tožničin lečeči osebni zdravnik podal ponovni predlog, kateremu je priložil izvedensko mnenje Univerze v Ljubljani, Medicinske fakultete iz Ljubljane z dne 25. 2. 2007 ter dopolnilno mnenje izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. A.A., dr. med. z dne 4. 8. 2008, ki ju je sodišče pridobilo v postopku, ki ga je vodilo pod opr. št. Ps 2218/2005 oz. Ps 808/2008. Invalidska komisija prve stopnje je dne 21. 7. 2009 podala mnenje, da pri tožnici invalidnost ni podana. Enako mnenje je podala tudi IK druge stopnje dne 30. 11. 2009. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenskega organa Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa je sodišče zaključilo, da so pri tožnici podane naslednje diagnoze: mešana anksiozna in depresivna motnja, panične atake z agarofobijo in osebnostno motnjo; kronično bolečinski sindrom ledvene in vratne hrbtenice, spondilotične spremembe ledvene hrbtenice, kalcinirajoči subakromialni bursitis leve rame, astma, presbyopia, myopia, arterijska hipertenzija, hipotiroza po vnetju, edem obeh maksilarnih sinusov, debelost, varice spodnjih okončin obojestransko.
Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje menilo, da so pri tožnici podane trajne zdravstvene okvare ter, da ni pričakovati, da bi se z dodatnim zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije zdravstveno stanje tožnice bistveno izboljšalo. Sodišče prve stopnje ni sprejelo izpoved člana izvedenskega organa IK druge stopnje A.B., zdravnika psihiatra, ki je izpovedal, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, temveč je v celoti sledilo mnenju izvedenskega organa Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki je skladen tudi z ostalo dokumentacijo v spisu, prav tako pa je usklajen v bistvenih točkah tudi z mnenjem izvedenke prof. A.A. z dne 4. 8. 2008. Zaključilo je, da tožnica zaradi bolezni svoje dejavnosti od 10. 7. 2001 dalje ne more opravljati in je njena delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Tožnica je zmožna za drugo ustrezno delo v polnem delovnem času z omejitvami navedenimi v izvedenskem mnenju. Tožnica še lahko dela v svojem poklicu oz. na delu na drugem delovnem mestu z ugotovljenimi omejitvami s polnim delovnim časom in jo je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti. Po pridobljenem potrdilu Ministrstva za ... z dne 20. 1. 2012 je ugotovilo, da ima tožnica od 20. 12. 1990 do 2. 3. 2006 poravnane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je skladno z določbo 94. člena ZPIZ-1 priznalo pravico do nadomestila za invalidnost, ker izpolnjuje pogoj minimalne pokojninske dobe, določen v 68. členu ZPIZ-1. Ob analogni uporabi določb ZPIZ-1 je ugotovilo, da je tožnica zmožna opravljati drugo ustrezno delo oz. drugo delo z omejitvami in jo napotilo na zavod za zaposlovanje, kjer bo lahko uresničila pravice na podlagi invalidnosti in brezposelnosti in se vpisala v evidenco iskalcev zaposlitve.
Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče šteje, da ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora toženke, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na zdravstvene težave tožnice in njeno invalidnost oz. zaključka toženke v pritožbi, da zdravljenje tožnice ni končano. Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani z dne 25. 2. 2007, v izvedenskem mnenju izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. A.A. z dne 4. 8. 2008 ter v izvedenskem mnenju izvedenskega organa Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa zadostno podlago za svojo odločitev, da je pri tožnici invalidnost podana v obsegu kot je to bilo ugotovljeno, saj so navedena izvedenska mnenja glede končanja zdravljenja enotna. Pri tožnici gre za hudo nevrotično moteno osebnost, tožnica le še s težavo vzdržuje minimum funkcioniranja, očitno niti rehabilitacijskega procesa, ki je potekal že v letu 2002 ni bila zmožna zaključiti kljub trudu, ki ga je ob tem pokazala. Nesmiselno bi bilo tožnico vključevati v intenzivnejši psihoterapevtski proces, saj je komajda zmožna osnovnega človeškega stika, nikakor pa ne zmore niti uvida v lastni čustveni svet, niti razreševanja notranjih konfliktov, kar je predpogoj za uspešno psihoterapijo. Izvedenka je tudi ocenila, da bi bilo psihično nezahtevno delo tako, da bi ga lahko opravljala s čim manj stika z ljudmi in ne bi bila vezana na časovne norme in bi ga lahko izvajala pod nadzorom. Pri tožnici je bila izvedena zadostna diagnostika in zdravljenje v zvezi z njenimi duševnimi in vedenjskimi motnjami, astmo in okvarami mišično – kostnega sistema (kronični bolečinski sindrom ledvene in vratne hrbtenice z ugotovljenimi spondilotičnimi spremembami ledvene hrbtenice ter kalcinirajoči subakrinoialni bursitis leve rame) kot bistvenih vzrokov njene invalidnosti. Rezultati psihološkega testiranja tudi pri Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa, način kognitivnega funkcioniranja, dolgoletno perzistiranje zlasti duševnih motenj, pa tudi astme in težav s strani mišično – kostnega sistema kažejo na to, da ni pričakovati, da bi se z dodatnim zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije zdravstveno stanje tožnice bistveno izboljšalo. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni sprejelo izpovedbe člana izvedenskega organa IK druge stopnje A.B., ki je izpovedal, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno in pravilno sledilo zgoraj navedenim sodnim izvedenskim mnenjem, ki so skladna tako med sabo, kakor z ostalo dokumentacijo v spisu.
Glede datuma nastanka invalidnosti je potrebno pritrditi toženki, da je sodišče s tem, ko je sledilo izvedenskemu organu, da je pri tožnici podana invalidnost od 10. 7. 2001 poseglo v pravnomočne in dokončne odločbe toženke, s katerimi je bilo odločeno, da pri tožnici ni invalidnosti. Da je do trajnih sprememb v tožničinem zdravstvenem stanju prišlo in da so te spremembe z medicinskega vidika nastopile dne 10. 7. 2001 jasno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, ki temelji na izvedenskem mnenju postavljenega sodno – izvedenskega organa. Iz upravnega spisa toženke pa izhaja, da je bila tožničina zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja večkrat zavrnjena in sicer z odločbo z dne 16. 7. 2001, ki je bila potrjena z odločbo z dne 3. 12. 2001, nadalje z odločbo z dne 22. 10. 2002 ter tudi z odločbo z dne 3. 3. 2005, potrjeno z odločbo z dne 14. 7. 2005. Odločitev toženke iz leta 2005 glede zavrnitve priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja je bila kot pravilna potrjena tudi s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 130/2009 z dne 18. 3. 2009. Ta odločitev je v revizijskem postopku bila potrjena tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 270/2009 z dne 4. 4. 2001, s katero je bila revizija tožnice zavrnjena. Predmet tega socialnega spora je tako pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženke z dne 4. 8. 2009 in z dne 9. 12. 2009. Ti dve odločbi je sodišče prve stopnje odpravilo kot nezakoniti. Ker je obdobje invalidnosti, kakor je bilo ugotovljeno s strani izvedenskega organa, 10. 7. 2001 obseženo v pravnomočni odločbi toženke z dne 14. 7. 2005 do tega datuma ni mogoče upoštevati ugotovljene invalidnosti, ker bi s tem bilo poseženo v pravnomočne odločitve, ko je o pravicah tožnice že bilo odločeno, zato je pritožbeno sodišče kot datum nastanka invalidnosti določilo 15. 7. 2005, ki še ni zajet v dokončni odločbi toženke.
Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi toženke delno ugodilo in v posledici tega spremenilo 2. in 6. točko izreka izpodbijane sodbe, pri tem pa jasneje zapisalo pravico tožnice, da se ji v okviru samostojne dejavnosti prizna pravica do dela z navedenimi omejitvami, kakor je to ugotovilo sodišče prve stopnje v točki VI. izpodbijane sodbe in kakor je to obrazložilo v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč ob analogni uporabi določb ZPIZ-1 za tožnico tudi ugotovilo, da je zmožna opravljati drugo ustrezno delo oz. drugo delo z omejitvami. Pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje pravico tožnice do premestitve iz 91. člena ZPIZ-1 ustrezno obrazložilo, saj je ugotovilo, da je tožničina delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, je pa zmožna za drugo ustrezno delo v polnem delovnem času z omejitvami, navedenimi v mnenju (kar ustreza 3. alineji 1. odstavka 91. člena ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je tudi pravico do nadomestila za invalidnost pravilno priznalo in ustrezno obrazložilo na koncu točke 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, toženki pa naložilo, da o višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo.
Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in spremenilo 2. in 6. točko izpodbijane sodbe, v preostalem pa v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.