Jedro

15 dnevni rok, določen v 2. odst. 110. čl. ZDR, je materialnopravni rok prekluzivne narave in začne teči od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki naloži plačevanje nadomestila plače tožeči stranki D. R., dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmeja. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka in smiselno uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka v prvi vrsti zameri sodišču prve stopnje, da pri odločanju o ponovnem predlogu za izdajo začasne odredbe ni niti prebralo sodnega spisa, temveč je - očitno sprovocirano nad dokaj čudnimi stališči drugostopnega sodišča - enostavno povzelo ugotovitve tega sodišča in zavrnilo njen predlog. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanemu sklepu nadalje priklonilo stališču drugostopnega sodišča, da 15 dnevni rok iz 110. člena ZDR ni prekluzivni niti zastaralni, temveč je le inštrukcijski rok. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na podlagi do sedaj ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja svoje nedenarne terjatve, saj iz podatkov spisa izhaja, da se tožeča stranka vabilu na zagovor ni odzvala. Zagovor pa je tista pomembna okoliščina oziroma dejstvo, na podlagi katerega se lahko delodajalec šele seznani z vsemi relevantnimi razlogi, ki utemeljujejo ali pa tudi ne, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in na podlagi katerih lahko potem delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi in to v roku, določenem v 2. odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/02). Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in jih ne ponavlja. V izpodbijanem sklepu, ki vsebujejo razloge o vseh odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče še dodaja. Skladno s 1. odstavkom 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94, 20/98) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Z ozirom na določbo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98, 72/98 - Ust. odl., 11/99 - Ust. odl., 89/99, 11/2002, 75/2002), lahko sodišče na predlog stranke izda začasne odredbe z namenom zavarovanja nedenarne terjatve, pri čemer mora upnik izkazati za verjetno, da njegova terjatev obstoji, ali da mu bo zoper dolžnika nastala. Poleg navedenega je na upniku dolžnost, da verjetno izkaže eno od predpostavk, ki so navedene v 2. odstavku 272. člena ZIZ. To pomeni, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode oziroma, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Ob upoštevanju 3. odstavka 272. člena ZIZ pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, pri čemer se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini. Temeljni predpogoj za izdajo začasne odredbe pa je, glede na naravo začasnih odredb kot enega od sredstev zavarovanja, verjetnost izkazane upnikove oziroma tožnikove terjatve. V kolikor tožnik ne izkaže za verjetno, da njegova terjatev zoper dolžnika oziroma toženo stranko obstoji ali da mu bo nastala, začasne odredbe ni mogoče izdati, ne glede na to, če je tožnik verjetno izkazal eno od predpostavk, ki so opredeljene v 2. oziroma 3. odstavku 272. člena ZIZ. Tožnik izkaže terjatev za verjetno, če na podlagi njegovih navedb o dejstvih, na katera opira svoj zahtevek in na podlagi predlaganih dokazov, s katerimi ta dejstva dokazuje, izhaja močnejši razlog za utemeljenost terjatve, kot to izhaja iz zatrjevanih dejstev in dokaznih predlogov tožene stranke, s katerimi ta izkazuje neutemeljenost tožnikove terjatve. To pomeni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožnikovemu zahtevku ugodeno. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da tožnik v dosedanjem postopku še ni izkazal verjetnost obstoja svoje nedenarne terjatve, torej tega, da mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ker ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo predlagane začasne odredbe. Zlasti pa ne drži tožnikova pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu priklonilo stališču drugostopenjskega sodišča, da 15 dnevni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR ni ne prekluzivni, niti zastaralni, temveč le inštrukcijski rok. Pritožbeno sodišče je v sklepu opr.št. Pdp 1813/2003, z dne 28.11.2003 jasno zavzelo stališče, da je 15 dnevni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR prekluzivne narave. Zato pritožnik zmotno meni, da je sodišče druge stopnje ta rok opredelilo kot inštrukcijski rok. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je v 2. odstavku 110. člena ZDR določen rok, v katerem mora stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v 15 dneh (subjektivni rok) od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih (objektivni rok) od nastanka razloga. Zakonska določitev tako kratkega roka, v katerem mora delodajalec odreagirati in podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, varuje delavca kot šibkejšo stranko v tem pogodbenem odnosu pred položajem, ko bi lahko delodajalec v nedogled vlekel odprto možnost, da bi zaradi nekega razloga, ki se je zgodil še pred časom, delavcu kadarkoli odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Zato je ta rok materialnopravni rok prekluzivne narave. Tako stališče je sprejeto v sodnih odločbah. Roki, v katerih mora delodajalec podati redno (5. odstavek 88. člena ZDR) oziroma izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. odstavek 110. člena ZDR), so prekluzivne narave (npr. Sklep VDSS opr.št. Pdp 1257/2003 z dne 24.7.2003). Sicer pa bolj kot sama narava teh rokov je pomembnejše vprašanje, kdaj začne teči ta rok in kaj se šteje "za seznanitev z razlogom". Zakon v 2. odstavku 110. člena ZDR določa, da mora delodajalec podati izredno odpoved najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Tudi glede tega vprašanja se je že izoblikovala sodna praksa, da ta subjektivni rok začne teči, ko se delodajalec v celoti seznani z razlogom odpovedi. Ta trenutek pa nastopi tedaj, ko se delodajalec seznani z vsemi okoliščinami primera, ki terja izredno odpoved. To je dejansko vprašanje, ki je odvisno od posamičnega konkretnega primera, zato tega trenutka ni mogoče določiti za vse primere enako, upoštevajoč različni vrsti odpovedi in različne razloge za redno odpoved ter izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V sklepu opr.št. Pdp 1291/2003 z dne 24.7.2003 se je pritožbeno sodišče postavilo že na stališče, da podatki, ki jih delavec navede v zagovoru, lahko vplivajo na odločitev delodajalca glede podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga oziroma razloga nesposobnosti. Zato se lahko šteje, da se delodajalec šele po zagovoru delavca seznani z vsemi relevantnimi elementi odpovednega razloga oziroma z vsemi okoliščinami, od katerih je lahko odvisna utemeljenost odpovednega razloga za redno odpoved v smislu 2. odstavka 88. člena ZDR. To stališče velja tudi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti če gre za izredno odpoved po 1., 2. in zadnji alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. V teh primerih rok, v katerem mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, začne teči najkasneje z zagovorom delavca, ki ga mora delodajalec po 2. odstavku 83. člena ZDR omogočiti delavcu tako pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga, kot tudi pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi smiselno upoštevaje 177. člen ZDR. Glede narave in pričetka rokov iz 5. odstavka 88. člena ZDR in 2. odstavka 110. člena ZDR je bilo sprejeto tudi večinsko stališče sodnikov na delovnopravni sodniški šoli v Čatežu 2003. Sprejeto je bilo večinsko stališče, da je začetek roka za redno in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi odvisen od konkretnih okoliščin posameznega primera, vendar ta rok začne teči najkasneje z zagovorom delavca, ki ga mora delodajalec omogočiti delavcu pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga ali pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedena stališča je tako nevzdržna pritožbena navedba, da je sodišče druge stopnje naravo rokov spremenilo v inštrukcijske roke. Ker tožnik v konkretnem primeru verjetnost obstoja nedenarne terjatve ni izkazal, je pa to eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.