Jedro

Če zemljiškoknjižno stanje parcel v kompleksu kmetijskih zemljišč ni usklajeno s stanjem parcel v naravi, se podržavljena zemljišča, ki ležijo v območju kompleksa kmetijskih zemljišč, ne vračajo v last in posest, temveč se v korist upravičenca vzpostavi lastninska ali solastninska pravica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1148/2000-12 z dne 20.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.3.2000, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote D. z dne 19.7.1999. Z njo je bilo odločeno, da se z dnem njene pravnomočnosti vzpostavi v korist tožnika lastninska pravica na parc. št. 1198/2, zk vl.št. 811 k.o. T. (1. točka izreka), da je zavezanec za njeno vrnitev Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (2. točka izreka), da znaša njena vrednost ob podržavljenju in v času vračanja 1039,50 DEM (3. točka izreka) ter, da je pravnomočna odločba podlaga za vpis v zemljiško knjigo (4. točka izreka). Kmetijsko zemljišče, ki se vrača je bilo tožniku podržavljeno z odločbo Arondacijske komisije za območje EE P., Občinske skupščine D. z dne 19.6.1965 na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62). Leži v kompleksu kmetijskih zemljišč, v katerem zemljiškoknjižno stanje ni usklajeno s stanjem parcel v naravi. Zato se glede na določbo 9. odstavka 27. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) kmetijsko zemljišče vrača v korist upravičenca z vzpostavitvijo lastninske pravice. Takšen način vračanja, po presoji tožene stranke, pomeni vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da je tožena stranka glede na podatke in listine v upravnih spisih pravilno odločila in za svojo odločitev navedla pravilne razloge, na katere se v izogib ponavljanju, na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sklicuje. Navaja, da se vračanje kmetijskih zemljišč v kompleksu, z vzpostavitvijo lastninske oziroma solastninske pravice po določbah 3. in 9. odstavka 27. člena ZDen šteje za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Navedeni določbi ne dajeta podlage za vrnitev podržavljenih kmetijskih zemljišč v posest. Nastop posesti je mogoč šele po tem, ko si bodo solastniki na podlagi pravnomočnih denacionalizacijskih odločb kompleks kmetijskih zemljišč razdelili sporazumno ali v nepravdnem postopku ali v postopku komasacije. Ker gre v obravnavanem primeru za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, tožniku ne gre odškodnina in posledično tudi ne nadomestno zemljišče. Do tega bi bil upravičen le v primeru, če podržavljenega zemljišča ne bi bilo mogoče vrniti v naravi.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z odločitvijo prvostopnega sodišča, da v določbah 3. in 9. odstavka 27. člena ZDen ni podlage za vrnitev podržavljene nepremičnine tudi v posest. Zavrača razloge, s katerimi sodišče utemeljuje svojo odločitev ter meni, da gre zgolj za zavlačevanje postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vračanje kmetijskih zemljišč, ki ležijo v območju kompleksa kmetijskih zemljišč, ureja 27. člen ZDen. Kadar zemljiškoknjižno stanje parcel v kompleksu kmetijskih zemljišč ni usklajeno s stanjem parcel v naravi, se podržavljena zemljišča, ki ležijo v območju kompleksa kmetijskih zemljišč, ne vračajo v last in posest, temveč se na podlagi 9. odstavka 27. člena navedenega zakona v korist upravičenca na teh parcelah vzpostavi lastninska oziroma solastninska pravica. Da gre v obravnavani zadevi za tak primer potrjujejo podatki in listine predloženih upravnih spisov. Zato je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno odločilo in navedlo pravilne razloge za svojo odločitev. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja in jih, v izogib ponavljanju, ne navaja ponovno. Ti razlogi so skladni s podatki spisa in določbami ZDen, na katere se izpodbijana sodba sklicuje.

Tožnik v pritožbi vztraja pri ugovorih, ki jih je uveljavljal že v tožbi in ki jih je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da dejansko stanje parcel v kompleksu ni usklajeno s stanjem parcel v naravi, tožnikov ugovor, da niso podane ovire za vrnitev zemljišča v last in posest, na drugačno odločitev nima vpliva.

Ker nista podana ne uveljavljana pritožbena razloga in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, v skladu z določbo 73. člena ZUS, tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.