Jedro

Po 62. členu ZZZDR lahko zakonca sklepata med seboj vse pravne posle, ki bi jih lahko sklenila z drugimi osebami, vendar je za takšne posle v 1. točki 47. člena ZN predpisana stroga obličnost, saj morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Sankcija za pomanjkljivo obličnost je po prvem odstavku 55. člena OZ ničnost pravnega posla.

Ker sta bili pravdni stranki v času sklenitve Pogodbe o stvaritvi avtorskega dela z dne 30. 12. 2013 zakonca, predpisane obličnosti pa nista upoštevali, je pogodba že iz tega razloga nična. To pomeni, da tožnik plačila na podlagi navedene pogodbe ne more zahtevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 5.091,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 1.051,92 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponavlja, da sta pravdni stranki s podpisom Pogodbe o stvaritvi avtorskega dela z dne 30. 12. 2013 izrazili soglasje z zapisano vsebino pogodbe. V pogodbi je jasno navedeno, da bo tožnik izdelal aplikacijo, pisano na kožo za uporabo na področju defektologije in invalidnosti, zato ne drži ugotovitev izpodbijane sodbe, da v pogodbi ni bilo konkretnega opisa del in nalog. Pravdni stranki sta bili ob sklenitvi pogodbe zakonca. Ker sta dnevno komunicirala o razvoju aplikacije, ki je bila predmet pogodbe, ni bilo potrebe, da v pogodbi podrobno opredelita posamezne naloge. Pogodba ni nična oziroma navidezna, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Pravdni stranki sta aplikacijo nameravali ponuditi v nakup različnim društvom in družbam. Tožnik je predložil ponudbo A., d. o. o., iz katere je razvidno, da bi bilo na trgu s prodajo takšne aplikacije mogoče doseči ceno 14.300,00 EUR. Sodišče se do vseh listinskih dokazov sploh ni opredelilo, ampak je nekritično sledilo toženki in izjavi priče N. M. Res je tožnik določen čas razvijal aplikacijo kot neplačano delo za društvo B., vendar sta se s toženko dogovorila, da bo v letu 2011 aplikacija dokončno razvita za namene trženja, zato sta tudi sklenila pogodbo o stvaritvi avtorskega dela. Če bi bila pogodba res navidezna, tožnik ne bi podal toženki poročila o opravljenem delu. Sicer pa toženka pogodbe nikoli ni izpodbijala. Z uveljavljanjem pobotnega ugovora je priznala obstoj tožnikove terjatve, ni pa izkazala, da bi plačilo po sklenjeni pogodbi izvršila.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nosilni razlog izpodbijane sodbe predstavlja ugotovitev, da je Pogodba o stvaritvi avtorskega dela, ki sta jo pravdni stranki sklenili 30. 12. 2013, navidezna in zato nična. Po presoji sodišča prve stopnje naj bi pogodbenika dejansko želela doseči, da bi lahko toženka kot samostojna podjetnica na podlagi sporne pogodbe fiktivno prikazala višje stroške svojega poslovanja. Ker sta pravdni stranki s tem izigrali predpise, je sodišče njunemu dogovoru odreklo pravno veljavo.

6. Po prvem odstavku 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je nična pogodba, ki (med drugim) nasprotuje prisilnim predpisom. Sodišče v prvi sodbi ni navedlo, katere predpise naj bi pravdni stranki izigrali; tako ni jasno, ali gre za prisilne predpise. Res je, da navidezna pogodba po prvem odstavku 50. člena OZ nima učinka med pogodbenima strankama, vendar izpodbijana sodba ne vsebuje jasnega zaključka o tem, da sta pravdni stranki le navzven oziroma navidezno izjavili svojo pogodbeno voljo glede naročila avtorskega dela. Zdi se, da bi v tem primeru lahko šlo za t.i. fravdulozno simulacijo,1 ki ima praviloma za posledico ničnost pogodbenega razmerja. Ob tem dejstvo, da je toženka pogodbo podpisala, ni odločilno. Njen podpis na pogodbi sicer pomeni, da je z njeno vsebino soglašala, ne pove pa ničesar o veljavnem nastanku pogodbenega razmerja. Tudi ni pomembno, da toženka pogodbe ni izpodbijala. Ničnost učinkuje sama po sebi; sodišče pazi nanjo po uradni dolžnosti (92. člen OZ), pravica do uveljavljanja ničnosti pa ne ugasne (93. člen OZ).

7. Tožnikove pritožbene trditve, s katerimi poskuša prikazati, da je izpolnil svoje obveznosti po sporni pogodbi, bi morda lahko zasejale dvom o njeni navideznosti. Ne morejo pa vplivati na drugačen izid pravde, kar velja tudi za naštete pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. V postopku na prvi stopnji je namreč ostalo prezrto očitno nesporno dejstvo, ki pa je po presoji pritožbenega sodišča odločilno. Sporna pogodba med pravdnima strankama je bila sklenjena v času, ko sta še bili v zakonski zvezi.2 Res je toženka pogodbo sklenila kot samostojna podjetnica posameznica (s.p.), vendar podjetnik ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje.3 Po 62. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) lahko zakonca sklepata med seboj vse pravne posle, ki bi jih lahko sklenila z drugimi osebami, vendar je za takšne posle v 1. točki 47. člena Zakona o notariatu (ZN) predpisana stroga obličnost, saj morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Sankcija za pomanjkljivo obličnost je po prvem odstavku 55. člena OZ ničnost pravnega posla. Ker sta bili pravdni stranki v času sklenitve Pogodbe o stvaritvi avtorskega dela z dne 30. 12. 2013 zakonca, predpisane obličnosti pa nista upoštevali, je pogodba že iz tega razloga nična. To pomeni, da tožnik plačila na podlagi navedene pogodbe, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, ne more zahtevati. Pravni posli, za katere je predpisana najstrožja obličnost, ne morejo konvalidirati z izpolnitvijo. Sicer pa sporna pogodba očitno ni bila (obojestransko) izpolnjena. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na toženkin pobotni ugovor.4 Toženka z uveljavljanjem svoje nasprotne terjatve za primer, da bo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku (eventualni pobot), ni priznala tožnikove (neobstoječe) terjatve.

8. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, je torej pravilna, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani sodbi. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo prvo sodbo.

9. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe. Ker je tožnik s pritožbo propadel, do povračila teh stroškov ni upravičen (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Luigi Varanelli: Simulacija pogodbe – komentar 50. člena Obligacijskega zakonika, Pravna praksa 2005, št. 42, stran 18. 2 Iz odgovora na tožbo izhaja, da je toženka tožbo za razvezo zakonske zveze s tožencem vložila v letu 2015, iz nasprotne tožbe v zadevi II P 2613/2015 (priloga B7) pa, da sta pravdni stranki zakonsko zvezo sklenili leta 2002. 3 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 75/2014 z dne 26. 11. 2015. 4 Toženka je ta ugovor podala na naroku 31. 3. 2017.