Jedro

Za odločitev sodišča je ključen presečni trenutek zaključka naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečaja nad dolžnikom, tj. ali so ob zaključku naroka izpolnjeni zakonski pogoji, aktivna legitimacija upnika in insolventnost dolžnika. Zato je razumljivo treba upniku dopustiti, da stanje terjatve poračuna glede na datum zaključka naroka, posebno še ob upoštevanju trajanja predmetnega postopka (več kot 1 leto).

Pritožbeno sodišče pritrjuje upniku, da namenska poraba sredstev iz naslova prejetega financiranja za obratna sredstva v skladu z medsebojno pogodbo in splošnimi pogoji pomeni, da bi moral dolžnik ves čas trajanja posojilnih pogodb izkazovati obseg obratnih sredstev v zvezi z dobavami italijanskemu kupcu najmanj v višini prejetega financiranja. To pomeni, da bi moral skupni znesek dolžnikovih denarnih sredstev, plačanih predujmov dobaviteljem za še neizdobavljene zaloge blaga in zalog blaga v skladišču ter kratkoročnih terjatev do italijanskega kupca ves čas dosegati najmanj znesek prejetega financiranja. Ker glede na podatke v dokumentaciji dolžnika samega ni bilo tako, dolžnik pa ni uspel dokazati namenske porabe financiranja obratnih sredstev, je upnik utemeljeno odstopil od pogodbe skladno s Splošnimi pogoji in 578. členom OZ.

Sklicujoč se na bruto bilanco dolžnika za prvo trimesečje leta 2023 in konto kartico prometa z italijanskim kupcem za leto 2023, je upnik zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Zato se je slednje procesno prevesilo na dolžnika: če posojena denarna sredstva za financiranje obratnih sredstev niso bila plasirana niti kot denarno dobroimetje na bančnih računih dolžnika niti v nabavljenih zalogah sladkorja ali plačanih predujmih dobaviteljem za še neizdobavljene zaloge in niti v terjatvah do italijanskega kupca, bi moral dolžnik konkretno pojasniti, kam pa jih je potem plasiral. Podatki o višini italijanskemu kupcu izstavljenih računov v določenem obdobju ne povejo, kako je dolžnik porabil prejeto posojilo (za kakšen namen), saj ne gre za primerljive kategorije.

Izrek

I.Pritožba dolžnika se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Dolžnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom in imenovalo upravitelja ter ugotovilo, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravno organizacijske oblike s podatki, kot je vpisana v poslovni register.

2.Dolžnik vlaga zoper sklep pravočasno pritožbo in pravočasno dopolnitev pritožbe. Sklep izpodbija iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da zavrne predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V vsakem primeru naj upniku naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3.Upnik v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje pritožbi in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je upnik upravičeni predlagatelj za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom v smislu 3. točke 231. člena ZFPPIPP, dolžnik pa je insolventen, ker je izpolnjena domneva trajnejše nelikvidnosti po 1. alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki je dolžnik ni uspel izpodbiti. Prav tako po oceni prvostopenjskega sodišča dolžnik ni uspel izpodbiti domneve dolgoročne plačilne nesposobnosti (prezadolženosti) po 1. točki tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ker je po presoji prvostopenjskega sodišča ugotovljena insolventnost dolžnika že iz navedenih razlogov, ni podalo podrobnejše obrazložitve glede zatrjevane insolventnosti po 2. alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki se navezuje na nezadostnost sredstev na dolžnikovih računih, da se izvrši sklep o izvršbi ali poplača izvršnica. Upnik je sicer zatrjeval obstoj insolventnosti dolžnika ob podani domnevi, ker naj bi upnikova terjatev za 20,77 % presegala navedeni prag (425.911,51 EUR/2.050.982,14 EUR glede na letno poročilo za leto 2022), računano na dan vložitve predloga, oziroma ker naj bi z 22,5 % presegala navedeni prag (450.046,00 EUR/2.200.407,00 EUR, upoštevaje zadnje objavljeno letno poročilo, tj. za leto 2023). Ker sodišče presoja stanje insolventnosti na dan odločanja o predlogu, so relevantni podatki za leto 2023 in navedbe upnika o 22,5 % dolžnikovih obveznosti iz objavljenega letnega poročila za leto 2023. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatvi v višini 4.044,30 EUR (račun Odvetniške pisarne A.) in 2.410,11 EUR (predujem) ne bremenita dolžnika, se ob citiranem izračunu izkaže, da ti terjatvi ne moreta vplivati na višino skupne terjatve upnika do dolžnika v tolikšni meri, da bi bilo pod vprašajem preseganje 20 % praga. Posledično sodišče prve stopnje zaključuje, da je zahtevani prag obveznosti iz 1. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena presežen - cca 22,15 % (torej je upnikova terjatev 443.591,59 EUR).

6.Upnikove terjatve izvirajo iz dne 13. 2. 2019 sklenjene Pogodbe o uporabi storitev X št. 000, na podlagi katere je upnik za dolžnika odprl trgovalni račun in mu omogočil dostop do X finančne platforme ter financiranje s prodajo terjatev in sklepanjem posojil, vse preko navedene spletne platforme v okviru odobrenega limita financiranja, skladno s Splošnimi pogoji storitev in pravili poslovanja X. Dolžnik je svoje obveznosti do upnika zavaroval s sklenitvijo neposredno izvršljivega notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju opr. št. SV 0000/2019 notarke B. B. z dne 20. 11. 2019, s katerim je izvedel prenos lastninske pravice nad zalogami trgovskega blaga v zavarovanje upniku, prav tako pa tudi globalno anticipirano fiduciarno cesijo svojih terjatev do kupca. Dolžnik je upniku v zavarovanje svojih obveznosti izročil tudi izvršnico z dne 10. 5. 2022 v skladu z določbami Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1). Predmetne terjatve upnika do dolžnika izvirajo iz namenskih posojil za financiranje dolžnikovih pogodb za dobavo sladkorja italijanskemu kupcu C. (v nadaljevanju italijanski kupec), sklenjenih v času med 14. 2. 2023 in 3. 5. 2023, ki so zapadla v plačilo 19. 6. 2023 z odstopom upnika od posojilnih pogodb zaradi ugotovljene nenamenske porabe izposojenega denarja. Na osnovi navedenega je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da dolžnik za več kot 2 meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu (cca 22,15%, kot je obrazloženo zgoraj). In ker dolžnik ni dokazal drugače, velja, da je trajneje nelikviden na podlagi 1. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

7.Dolžnik v pritožbi najprej obširno navaja svoja pravna naziranja o predpostavkah procesne legitimacije upnika v stečajnem postopku in o materialnopravnih predpostavkah insolventnosti. Vendar iz njegovih izvajanj ni razvidno, da bi prvostopenjskemu sodišču v zvezi s tem očital konkretne kršitve. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da za ugotovitev upnikove procesne legitimacije zadošča nižji dokazni standard verjetnosti za ugotovitev obstoja njegove terjatve; če pa je obstoj terjatve materialnopravna predpostavka za začetek stečajnega postopka zaradi svoje višine (preseganja 20 % zneska dolžnikovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu), kot je v konkretnem primeru, tj. domneve insolventnosti dolžnika po 1. alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, se tudi za ugotovitev obstoja navedene terjatve zahteva dokazni standard prepričanja. Insolventnost mora namreč biti zaradi velikega posega v gospodarsko delovanje dolžnika ugotovljena z gotovostjo. Iz konteksta obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje to tudi storilo. Do ugovornih razlogov dolžnika se je prvostopenjsko sodišče jasno in obrazloženo opredelilo. Drugostopenjsko sodišče se zato v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje, saj dolžnik v pritožbi v glavnem ponavlja navedbe, ki jih je pravilno zavrnilo že prvostopenjsko sodišče.

8.Pritožnik navaja, da je upnik tik pred zaključkom postopka podal nove in razširjene trditve glede domnevne terjatve, ki naj bi jo imel do dolžnika, pri čemer teh trditev ni podal v predlogu za začetek stečajnega postopka, čeprav terjatve segajo v obdobje pred vloženim predlogom (v pripravljalni vlogi z dne 8. 11. 2024, PD 113, na katero je dolžnik odgovoril v pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2024, PD 120). Upnik naj svojega ravnanja tudi ne bi z ničemer opravičil. Kljub temu je sodišče prve stopnje predmetne terjatve upoštevalo pri presoji domnev insolventnosti dolžnika, zaradi česar naj bi kršilo določila 286. in 286.a člena ZPP in navedena določila interpretiralo izven ustavno dopustne mere. Ob pravilni uporabi pravil o prekluziji pa po mnenju pritožnika terjatev upnika v višini 50.378,50 EUR ne more biti izkazana in posledično naj ne bi bile izkazane niti domneve insolventnosti. Navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Za odločitev sodišča je ključen presečni trenutek zaključka naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečaja nad dolžnikom, tj. ali so ob zaključku naroka izpolnjeni zakonski pogoji, aktivna legitimacija upnika in insolventnost dolžnika. Zato je razumljivo treba upniku dopustiti, da stanje terjatve poračuna glede na datum zaključka naroka, posebno še ob upoštevanju trajanja predmetnega postopka (več kot 1 leto). Po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka je upnik tudi prejel delno plačilo iz naslova prodaje zalog, ki jih je prevzel na podlagi notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju SV 0000/2019 kot fiduciarni lastnik, in po sklepu o izvršbi I 1544/2023, s katerim so se poplačali stroški zaradi skladiščenja in manipulacije sladkorja ter izterjave dolga, delno pa tudi glavnica dolga. Vse navedeno je bilo treba upoštevati, da se ugotovi aktualno stanje upnikove terjatve ob zaključku naroka za začetek stečajnega postopka. S tem se pokaže, da upoštevanje terjatve v višini 50.378,45 EUR ne predstavlja kršitve pravil o prekluziji, kot zmotno meni pritožnik.

9.Pritožnik ponavlja svoje ugovorne navedbe, da terjatev upnika ne obstoji zaradi protipravnega odstopa upnika od posojilne pogodbe, saj naj ne bi bil pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča o nenamenski rabi odobrenih posojil. Pritožbeno ni sporno, da X članom borze nudi posojila z namenom financiranja obratnih sredstev, kot tudi izhaja iz prvega odstavka 44. člena Splošnih pogojev storitev in pravil poslovanja X (Splošni pogoji). Pritožnik se ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je za presojo namenskosti porabe odločilna presoja na vsak posamičen presečni dan. Po pritožnikovem mnenju je dolžnik dokazal, da je ves denar, ki ga je prejel s strani upnika, porabil za dobave sladkorja italijanskemu kupcu, in sicer z italijanskemu kupcu izstavljenimi računi, kot tudi z vloženo kazensko ovadbo zoper upnika. Pritožbeno sodišče se z navedenim stališčem pritožnika ne strinja. Glede na to, da sta stranki poslovali le glede odobritve posojil za nakup in dobavo sladkorja italijanskemu kupcu, je treba pritrditi upniku, da bi moral dolžnik na katerikoli presečni datum izkazati višino odobrenih obratnih sredstev v bruto bilanci tako, da seštevek stanja zalog sladkorja, terjatev iz tega naslova in/ali sredstev na računu (vsaj) dosega odobrena posojila, sicer gre za nenamensko porabo, ne glede na to, da je denar generična stvar. Sklicujoč se na bruto bilanco dolžnika za prvo trimesečje leta 2023 in konto kartico prometa z italijanskim kupcem za leto 2023, je upnik zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Zato se je slednje procesno prevesilo na dolžnika: če posojena denarna sredstva za financiranje obratnih sredstev niso bila plasirana niti kot denarno dobroimetje na bančnih računih dolžnika niti v nabavljenih zalogah sladkorja ali plačanih predujmih dobaviteljem za še neizdobavljene zaloge in niti v terjatvah do italijanskega kupca, bi moral dolžnik konkretno pojasniti, kam pa jih je potem plasiral. Podatki o višini italijanskemu kupcu izstavljenih računov v določenem obdobju ne povejo, kako je dolžnik porabil prejeto posojilo (za kakšen namen), saj ne gre za primerljive kategorije. Pritožbeno sodišče pritrjuje upniku, da namenska poraba sredstev iz naslova prejetega financiranja za obratna sredstva v skladu z medsebojno pogodbo in splošnimi pogoji pomeni, da bi moral dolžnik ves čas trajanja posojilnih pogodb izkazovati obseg obratnih sredstev v zvezi z dobavami italijanskemu kupcu najmanj v višini prejetega financiranja. To pomeni, da bi moral skupni znesek dolžnikovih denarnih sredstev, plačanih predujmov dobaviteljem za še neizdobavljene zaloge blaga in zalog blaga v skladišču ter kratkoročnih terjatev do italijanskega kupca ves čas dosegati najmanj znesek prejetega financiranja. Ker glede na podatke v dokumentaciji dolžnika samega ni bilo tako, dolžnik pa ni uspel dokazati namenske porabe financiranja obratnih sredstev, je upnik utemeljeno odstopil od pogodbe skladno s Splošnimi pogoji in 578. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Računi, na katere se sklicuje pritožnik, dajejo sicer podatke o prometu, ne zagotavljajo pa informacij o tem, kako so sredstva dejansko porabljena, tj. za kakšen namen, ampak le prikazujejo, koliko prihodkov je bilo ustvarjenih v določenem časovnem obdobju. Promet kot dinamična kategorija ne odraža stanja obratnih sredstev na določen presečni dan. Zato teh dveh kategorij ni mogoče enačiti, računi pa posledično niso zadosten dokaz za namensko porabo posojil. Čeprav je denar generična stvar, mora dolžnik v okviru namenskega posojila dokazati namensko porabo, česar pa ni zmogel. Zato tudi ni mogoče slediti dolžnikovim pritožbenim navedbam o kršitvah načela vestnosti in poštenja ter zlorabi pravic niti o vloženi kazenski ovadbi, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje.

10.Pritožnik ponavlja ugovorne razloge glede neutemeljenosti stroška sodnih taks in stroškov manipuliranja ter skladiščenja in prevoza, ki pa jih je prvostopenjsko sodišče že pravilno zavrnilo. Upnik je predložil ustrezne dokaze o nastalih stroških in podal zadostno trditveno podlago, ki zajema tako specifikacijo stroškov kot tudi opredelitev načina poplačila svojih terjatev (prim. zlasti PD 113), ki jim dolžnik ni konkretizirano ugovarjal. Upnik je bil v skladu z določili 204. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in v skladu z notarskim zapisom Sporazuma o zavarovanju SV 1027/2019 upravičen do uresničitve zavarovanja, pridobljenega na podlagi citiranega sporazuma o zavarovanju, ker dolžnik ni prostovoljno izpolnil svoje obveznosti. Ker zavarovana terjatev ni bila poravnana ob zapadlosti, je upnik v skladu z določili SPZ prevzel blago v neposredno posest. Ob smiselni uporabi 157. člena SPZ je upnik upravičen tudi do povrnitve potrebnih stroškov za hrambo zastavljenega blaga. V primeru izvensodne prodaje zastavljene stvari, če zastavna terjatev ni poravnana ob zapadlosti, je zastavni upnik upravičen do poplačila svoje celotne terjatve skupaj z obrestmi in stroški (smiselno drugi odstavek 167. člena SPZ). Strošek sodnih taks glede na sorazmerno nizek znesek pa tudi ne more odločilno vplivati na presojo insolventnosti (dolžnik zneska niti v pritožbi ne navaja, iz razpredelnice stroškov - PD 113 izhaja, da gre za zneska 44,00 EUR in 24, 00 EUR, skupno 64,00 EUR). Posledično se prag obveznosti iz 1. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP v primeru neutemeljenosti teh zneskov zmanjša z 22,15 % na 22,14 %, tj. nebistveno.

11.Pritožnik navaja, da prodaja sladkorja v višini 99.552,00 EUR ne odraža realne tržne vrednosti sladkorja, saj slednja po njegovem mnenju znaša vsaj 197.800 EUR. V zvezi z navedenim je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da je upnik predmetni sladkor prodal kot neprehrambeno živilo, saj mu dolžnik kljub pozivu ni predložil ustreznih certifikatov glede izvora in kakovosti sladkorja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi bilo poslovanje z romunsko družbo D. sporno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je cena sladkorja pri obeh kupcih, tako pri slovenskem kot pri romunskem, primerljiva. Predložene so tudi bančne listine o prejemu plačila od obeh kupcev sladkorja. Pritožnik zato s trditvami o nepopolnih podatkih romunskega kupca ne more uspeti. Neutemeljene so tudi pavšalne navedbe glede bistvene kršitve pravil postopka in kršitve 22. člena Ustave RS v zvezi s tem, saj gre za nebistvene navedbe, ki ne morejo vplivati na izid postopka.

12.Pritožbena navedba, da je bilo na dan prevzema stanje zalog v vrednosti najmanj 197.800,00 EUR, je neupoštevno, saj dolžnik v zvezi s tem ni predložil nobenega dokaza, kljub temu, da je upnik na to tekom postopka izrecno opozarjal. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da računi za nakup sladkorja ne zadoščajo, saj ne dokazujejo, koliko od kupljenega sladkorja je bilo na dan zasega dne 19. 6. 2023 dejansko v skladišču. Zato se je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na zapisnik o prevzemu zalog z dne 19. 6. 2023, podpisan z upravljalcem skladišča in upnikom, katerega verodostojnosti dolžnik niti ni konkretizirano oporekal.

13.Dolžnik v pritožbi navaja, da je vnaprej plačal obresti v višini 24.062,11 EUR in 6.160,45 EUR, sodišče prve stopnje pa je kljub temu navedlo, da sledi neprerekanim navedbam upnika, čeprav je dolžnik v spis vložil dokazila o plačilu obresti. Vendar dolžnik niti v pritožbi teh navedb ne konkretizira, kdaj naj bi bilo plačilo izvedeno, niti ne predloži ustreznih listinskih dokazov. Pritožbene navedbe se tako sploh ne da preizkusiti, pritožbeno sodišče pa v spisovni dokumentaciji tudi ni našlo dokazila o plačilu cit. zneskov. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zato pravilno sledilo pojasnilom upnika, da te obresti nikoli niso bile plačane, ampak zgolj obračunane ob sklenitvi posla in posledično vključene v dokumentacijo, plačane pa bi bile le, če bi dolžnik posojilo v celoti vrnil. Končno drži, da upnikovih navedb v tej smeri dolžnik niti ni konkretizirano prerekal, zato jim je prvostopenjsko sodišče pravilno sledilo.

14.Dolžnik v pritožbi navaja, da pravne domneve glede insolventnosti izpodbija s strokovnim mnenjem E., d. o. o. (Strokovno mnenje). S finančno analizo in uporabo poslovnofinančnih orodij naj bi strokovnjaki navedene družbe ocenili finančni položaj dolžnika in na podlagi analize kazalnikov za presojo morebitne insolventnosti ugotovili, da stečajni dolžnik ni insolventen, saj ne izpolnjuje nobenega kriterija, ki bi kazal na plačilno nesposobnost ali trajnejšo nelikvidnost družbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmetno strokovno mnenje pripravljeno na dolžnikovo zahtevo, zato ga je treba presojati kot trditveno podlago dolžnika in ne kot dokaz. Dolžnik pa ni predložil nobenih listinskih dokazov, ki bi njegove navedbe kakorkoli podprli, čeprav je bil na to s strani upnika opozorjen. Dolžnikove trditve o različnih kazalnikih, kot so kapitalska ustreznost, likvidnost, dolgoročna plačilna sposobnost in trajna nelikvidnost so zato nepreverljive. Predlog za postavitev sodnega izvedenca ekonomske stroke pa prestavlja informativni dokaz, ki po našem pravnem redu načeloma ni dopusten. Dolžnik zato s pavšalno in dokazno nepodprto trditveno podlago ni uspel ovreči zakonskih domnev o svoji insolventnosti.

15.Sodna praksa je zavzela stališče, da dolžnik domneve trajnejše nelikvidnosti ne more izpodbiti le s povzemanjem stanja sredstev in prihodkov iz letnih poročil in v tej zvezi predlaganim izvedencem finančne stroke (prim. VSL sklep Cst 25/2016). Za obstoj položaja solventnosti ne zadostuje le količina dolžnikovega premoženja, to premoženje mora biti takšno, da omogoča poplačilo vseh dolgov ob zapadlosti (prim. VSL sklep Cst 30/2022 in Cst 746/2015). Dolžnik mora konkretno trditi in dokazati, katera likvidna (denarna) sredstva ima in da le-ta zadostujejo za plačilo zapadlih obveznosti (prim. VSL sklep Cst 30/2022 in VSL sklep Cst 86/2019). Treba je upoštevati, da se upnik ne more konkretno izjasniti o dolžnikovih trditvah, ki ostajajo na ravni pavšalnega. Po presoji pritožbenega sodišča zgolj sklicevanje dolžnika na pravila poslovnofinančne stroke (ki so sicer tudi inkorporirana v ZFPPIPP), finančno analizo in dobre finančne kazalnike finančnega stanja dolžnika ne zadošča za izpodbitje domneve trajnejše nelikvidnosti.

16.Dolžnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS s tem, ko naj za zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke ne bi bili podani ustavno sprejemljivi razlogi. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Ker kljub večkratnim pozivom upnika dolžnik ni podal konkretnih navedb v tej smeri, pač pa so navedbe ostale na pavšalni ravni, gre za nedovoljen informativni dokaz. Brez konkretnih podatkov, ki jih poda dolžnik, izvedenec ne more sam po računovodskih izkazih iskati likvidnih sredstev, iz katerih bi dolžnik lahko v razumnem roku poplačal upnikovo zapadlo terjatev.

17.Dolžnik kljub obsežnim navedbam o različnih kazalnikih uspešnosti ni konkretiziral svojih trditev tako, da bi lahko izkazal, da niso izpolnjeni stečajni razlogi v skladu s prvo alinejo 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Dolžnik ni izkazal, da ne zamuja z izpolnitvijo svojih obveznosti do upnika v znesku, ki presega 20 % njegovih obveznosti, kot so izkazane v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu. Pritožbeno sodišče je presodilo, da so podani zakonski pogoji za začetek stečajnega postopka že na podlagi navedene zakonske domneve, ki je dolžnik ni uspel izpodbiti. S tem je izpolnjen zakonski pogoj za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Glede na 14. člen ZFPPIPP sta namreč oba položaja, tj. trajnejša nelikvidnost in dolgoročna plačilna nesposobnost (prezadolženost), podana alternativno in zadošča že, da je podan eden od njiju, da sodišče začne stečajni postopek nad dolžnikom.

18.Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v pritožbi dolžnik zgolj ponavlja navedbe, ki izhajajo iz Strokovnega mnenja s povzetki bilančnih podatkov dolžnika, brez da bi se soočil z zaključki prvostopenjskega sodišča, da zadnji javno objavljeni letni poročili dolžnika ne prikazujeta realnega stanja finančnega položaja dolžnika, ker vključujeta zastarane in neizterljive terjatve (npr. terjatev do češkega kupca F. s.r.o., ki predstavlja 55,8% vseh izkazanih sredstev dolžnika), ki bi jih dolžnik v skladu z računovodskimi standardi moral v letnih poročilih slabiti, pa jih ni. S pavšalnimi pritožbenimi navedbami brez konkretnega oporekanja navedenim zaključkom prvostopenjskega sodišča pritožnik ne more uspeti.

19.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep ustrezno obrazložen, pritožbeni očitki v tej smeri pa neutemeljeni. Sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na prav vsak pravni in dejanski argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno opredelilo do vseh pravno relevantnih trditev in dokazov tožnika.

20.Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

21.Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

-------------------------------

1Predlog za začetek stečajnega postopka je upravičen vložiti upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca.

2Po 1. alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP je podana izpodbojna domneva trajnejše nelikvidnosti pri dolžniku, ki je pravna oseba, če za več kot 2 meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu.

3Po 1. točki tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP je podana izpodbojna domneva dolgoročne plačilne nesposobnosti, če je vrednost dolžnikovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti.