Jedro

Za odločanje o zahtevi zavezanca za izločitev premoženja iz lastninjenja po 62. členu ZZ ni odločilno, kdaj je bilo to premoženje ustvarjeno in iz katerih sredstev. Zakon o zadrugah namreč predpostavlja, da so zadruge, ki so v obdobju 1986-90 poslovno sodelovale s podjetjem, prispevale k ustvarjanju premoženja podjetja, zaradi česar imajo zadruge pravico sodelovati pri njegovem lastninjenju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 1.4.1993 v izpodbijanem delu izreka pod točko 2. zavrnila zahtevo tožeče stranke za izločitev iz lastninjenja tistega dela njenega premoženja, ki predstavlja oziroma se nanaša na sredstva za proizvodnjo penečega vina. V obrazložitvi navedene odločbe tožena stranka kot razlog za zavrnitev zahteve navaja, da je po podatkih sodnega registra dejavnost tožeče stranke vinarstvo, da torej tožeča stranka v sodnem registru nima posebej vpisane proizvodnje penečih vin, iz prevzemnih nalogov pa izhaja, da so zadružni upravičenci v obdobju 1986 do 1990 tožeči stranki dobavljali grozdje in to tudi tiste vrste, iz katerega se potrditvah tožeče stranke proizvaja šampanjec. Zato tožena stranka zaključuje, da tudi oprema za proizvodnjo šampanjca služi osnovni dejavnosti tožeče stranke, to je vinarski dejavnosti.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija izrek pod 2. točko navedene odločbe zaradi razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne temelji na ugotovitvah strokovnjaka, ampak na pavšalnih ugotovitvah, ki so nestrokovne in nedopustne. Navaja, da se peneča vina proizvajajo po posebnem tehnološkem postopku in je zato proizvodnja penečih vin ločena od proizvodnje ostalih vin. Grozdje, iz katerega proizvajajo peneča vina, pridelajo izključno na lastnih površinah, ker zahteva drugačno škropljenje. Proizvodnja penečih vin je zahtevala dodatno opremo in ureditev ustreznih prostorov. Zato je tožeča stranka zgradila poseben prostor z visokotlačnimi cisternami, hladilno opremo, kompresorsko postajo z visokotlačnimi cevovodi in filtri ter nabavila pet posebnih strojev z dodatnimi elementi v polnilni liniji. Tožeča stranka še navaja, da v obdobju, v katerem se je odločila za proizvodnjo penečih vin, od zasebnih vinogradnikov ni odkupovala grozdja ampak mošt, ki ga za proizvodnjo penečih vin ni bilo mogoče uporabljati. Vse poznejše investicije za potrebe proizvodnje penečih vin so se pokrivale izključno iz sredstev, ustvarjenih s to proizvodnjo. Ne drži ugotovitev tožene stranke, da grozdja, ki je prihajalo v klet, tehnično ni bilo mogoče ločevati, ločena je bila le tehnologija. Grozdje, ki ga proizvajalci pripeljejo v klet se vodi ločeno po posameznem proizvajalcu, sortah in kavaliteti. Pri tem ni pomembno, da manjše število zasebnih proizvajalcev prideluje tudi "Pinot", ki je osnovna surovina za proizvodnjo penečih vin. Tožeča stranka predlaga,da se odločba tožene stranke v izpodbijanem delu, to je izrek pod 2.točko odpravi, in da se v ponovnem postopku pridobi strokovno mnenje Biotehnične fakultete, ki je pripravila celoten projekt proizvodnje penečih vin.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Odgovor na tožbo je podala tudi Kmetijska zadruga ... Navaja, da se je premoženje, katerega izločitev zahteva tožeča stranka, financiralo iz sredstev tožeče stranke, s katero so zadružniki sodelovali, saj pridelujejo tudi grozdje, ki predstavlja surovinsko bazo za proizvodnjo penečih vin. Zato meni, da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna izločitev iz lastninjenja tistega dela premoženja tožeče stranke, ki služi za proizvodnjo penečih vin. Pravna podlaga za odločanje o zahtevi podjetja, da se iz lastninjenja, pri katerem imajo pravico sodelovati zadruge, izloči del premoženja, je zakon o zadrugah. (ZZ, Ur.l. RS, št. 55/92 in 7/93 - ZZad). Navedeni zakon v 3. odstavku 62. člena določa, da pristojno ministrstvo lahko izloči iz lastninjenja po 59. členu tega zakona del premoženja podjetja s seznama (ki je po 1. odstavku 57. člena ZZ sestavni del tega zakona), če ugotovi, da to premoženje ne služi za izvajanje osnovne dejavnosti podjetja. Katero dejavnost podjetja - zavezanca je šteti za osnovno dejavnost, zakon sicer ne določa, vendar po presoji sodišča iz celotnega besedila X. poglavja ZZ izhaja, da je s tem pojmom mišljena tista dejavnost, v zvezi s katero so zadružni upravičenci poslovno sodelovali na način in v obdobju, določenem v 1. odstavku 57. člena. Tožena stranka ne izpodbija odločilne dejanske ugotovitve v izpodbijani odločbi, da je njena registrirana dejavnost vinarstvo in da v obdobju od 1986 do 1990 dobivala grozdje od zadružnih upravičencev, kar izhaja iz prevzemnih nalogov in to tudi vrste "Pinot" in "Šipon",iz katerega se proizvajajo peneča vina. Tožeča stranka tudi ne izpodbija ugotovitve, da proizvodnje penečih vin nima registrirane kot posebne dejavnosti. Sodišče zato nima podlage za dvom v zaključek tožene stranke, da so zadružni upravičenci, s tem ko so tožeči stranki dobavljali grozdje, sodelovali pri proizvodnji vina, torej pri tisti dejavnosti tožeče stranke, ki jo je v smislu ZZ šteti kot osnovno dejavnost. Tej osnovni dejavnosti, torej vinarstvu, tudi po peresoji sodišča služijo vsi prostori in vsa delovna sredstva namenjena za proizvodnjo vina, ne glede na to ali gre za proizvodnjo mirnih ali za proizvodnjo penečih vin.

Ker ZZ predpostavlja, da so zadruge, ki so v obdobju iz 1. odstavka 57. člena tega zakona poslovno sodelovale s podjetjem - zavezancem, prispevale k ustvarjanju premoženja podjetja, daje zadrugam pravico sodelovati pri njegovem lastninjenju. Zato za odločanje po določbi 62. člena ZZ ni pomembno, kdaj in iz katerih sredstev je bila nabavljena oprema za proizvodnjo penečih vin, kot zmotno meni tožeča stranka.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).