12. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž, ki ga zastopa B. B., odvetnica v Celju, na seji senata dne 25. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 109/2002 z dne 19. 12. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 343/2001 z dne 17. 10. 2001 ter sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 525/97 z dne 7. 11. 2000 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je v pravdnem postopku sodeloval kot tožnik, ki je plačilo odškodnine za škodo iz prometne nesreče zahteval od zavarovalnice, pri kateri je sam imel sklenjeno AO plus zavarovanje (že prej tudi od povzročitelja nesreče in od zavarovalnice, pri kateri je imel ta sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje odgovornosti). V delu, ki je glede na navedbe ustavne pritožbe bistven, je bilo zahtevku za plačilo odškodnine ugodeno, vendar le do limita, za katerega zavarovalnica odgovarja.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je postopek tekel več kot deset let in da je zaradi predolgotrajnega postopka in odlašanja s plačilom imel hude težave v življenju. Zatrjuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Oporeka odločitvi sodišč, da je treba upoštevati limit odgovornosti, in meni, da bi zavarovalnica pri AO plus zavarovanju kot porok za primer, če je povzročitelj nesreče neplačevit, morala v celoti odgovarjati za obveznost. Meni, da je upoštevanje limita pri zavarovalnici, ne pa tudi sicer pri poroštvenih obveznostih, v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Meni, da bi morali upoštevati, da je zavarovalnica močnejša, on pa nedvomno šibkejša stranka v tovrstnem pravnem razmerju. Zatrjuje kršitev večih načel obligacijskega prava in zlorabo monopolnega položaja. Navaja še, da na Višjem sodišču ni bil deležen poštenega sojenja, saj sta pri odločanju sodelovala sodnika, za katera je podan utemeljen sum v njuno nepristranost. Trdi, da sta ta sodnika kot oškodovanca nastopala v kazenski zadevi zaradi kaznivega dejanja razžalitve, ki je povezano prav z izjavami pritožnika v tej isti zadevi (ki jih je podal po tem, ko je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in jo vrnilo v nov postopek). Navaja, da ni imel možnosti učinkovito uveljaviti izločitve teh sodnikov, ko je zadeva zopet prišla na sodišče druge stopnje, saj pritožbeno sodišče odloča na nejavni seji, sestava senata pa stranki ni znana vse dokler ne prejme sodbe. Meni, da je nerazumno stališče Vrhovnega sodišča, po katerem bi moral vložiti pravno sredstvo (glede izločitve), še preden bi vedel, ali je sploh potrebno. Zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave in pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave.

B.

3.Očitek o tem, da so sodišča kršila ustavne pravice pritožnika s tem, ko so upoštevala limit kot omejitev odgovornosti zavarovalnice, ni utemeljen. Ustavnemu sodišču se pri tem ni treba spuščati v presojo, ali je ureditev, po kateri zavarovalnica pri obveznem avtomobilskem zavarovanju odgovarja le do določenega limita, morda problematična z vidika kakšne ustavne pravice. V pritožnikovem primeru namreč ne gre za uveljavljanje zavarovalnine na podlagi obveznega zavarovanja, pač pa na podlagi zavarovanja AO plus - to je zavarovanja voznika za telesne poškodbe. V tem delu gre za prostovoljno zavarovanje, torej za pogodbeno razmerje, določba o limitu odgovornosti torej ni zakonska določba (katere skladnost z Ustavo bi Ustavno sodišče lahko presojalo), pač pa določilo pogodbe, za katero se je stranka prostovoljno odločila, da jo sklene. Pogodbeno določilo o omejitvi odgovornosti pri določeni vrsti zavarovanja tudi ni takšno, da bi že v načelu bilo neskladno s kakšnim od načel obligacijskega prava, ki bi posredno lahko uživala tudi ustavnosodno varstvo. Presojati, ali so bili zneski tega limita v konkretni zadevi pravilno izračunani in ali so bili pravilno upoštevani zneski, ki jih je zavarovalnica že izplačala, pa ni pristojnost Ustavnega sodišča. Tudi pritožnikova primerjava z odgovornostjo poroka in odgovornostjo zavarovalnice za sklep o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom po prvem odstavku 14. člena Ustave ali kakšne druge ustavne pravice ne zadošča. Ne gre namreč za istovrsten položaj, saj drugačno rešitev glede obravnavane problematike narekuje posebno pogodbeno določilo o omejitvi jamstva.

4.Ni izključeno, da je z vidika pravice do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave) lahko sporna ureditev, ki ne omogoča, da bi stranka razlog, da obstoji sum v sodnikovo nepristranskost po 6. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP), uveljavljala z revizijo ali obnovo postopka. Res je, da v primeru, ko pritožbeno sodišče odloča na nejavni seji, stranka pogosto šele s tem, ko ji je vročena sodna odločba tega sodišča, zve, kateri sodniki so v njeni zadevi odločali. Vendar se Ustavnemu sodišču v to splošno vprašanje v obravnavani zadevi ni treba spuščati. V obravnavani zadevi je bistveno, da je stranka lahko vsaj predvidevala, da bodo v njeni zadevi odločali sodniki, za katere je po njenem mnenju podan sum v njihovo nepristranskost. Vsaj v takem primeru pa očitno ni mogoče reči, da gre za kršitev pravice do nepristranskega sojenja po 23. členu Ustave, ker stranka naknadno ne more zahtevati izločitve. Z zadostno skrbnostjo v postopku bi pritožnik vsaj v tem primeru lahko sam pravočasno poskrbel za to, da bi se njegov predlog za izločitev določenih sodnikov Višjega sodišča obravnaval. Pritožnik sam navaja, da gre za dva sodnika, ki sta bila oškodovanca v kazenskem postopku zaradi razžalitve.

5.Do te razžalitve pa je prišlo prav v predmetnem odškodninskem sporu (torej v sodnem postopku) zaradi izjav pritožnika po tem, ko je Višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje prvič razveljavilo in jo vrnilo temu sodišču v nov postopek. Pritožnik (ki sta ga zastopala odvetnika) je že tedaj lahko predvideval, da obstaja vsaj verjetnost, da bosta tudi v naslednjem postopku pred Višjim sodiščem odločala ista sodnika, in bi njuno izločitev, če je dvomil v njuno nepristranskost, lahko zahteval v pritožbi oziroma v odgovoru na pritožbo. V takšnih okoliščinah primera ni mogoče trditi, da pritožnik ni imel možnosti, da si zavaruje domnevno ogroženo pravico do nepristranskega sojenja. V ustavno sprejemljivost stališča, da je vsaj v takšnem primeru dovolj, če stranka lahko vnaprej zahteva izločitev sodnikov Višjega sodišča, tudi Ustavno sodišče nima pomislekov.

C.

6.Glede očitka o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku pritožnik ni izčrpal pravnih sredstev in v tem delu ustavna pritožba ni dovoljena. Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se namreč lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Upoštevati je treba, da je sodni postopek, v katerem naj bi bila pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave, že končan in te pravice v tem postopku ni več mogoče zavarovati. Povračilo morebitne škode, ki bi bila storjena s kršitvijo ustavnih pravic, lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem, ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, pa lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo. Ker navedene oblike pravnega varstva pritožnik (še) ni izčrpal, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger