Jedro

Pogodba (ali veriga pogodb) je v primeru, ko omogoča stranki, ki financira (leasingodajalec), da prejme stvar, ki je vredna več od zneska terjatve, financirana stranka (leasingojemalec) pa dokončno izgubi lastninsko pravico na stvari (predmetu leasinga), če ne izpolni svoje obveznosti, nična, če ne vsebuje določb, ki obvarujejo dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odpove pogodba o finančnem leasingu št. 60018 z dne 11. 5. 2010 in je toženka dolžna izprazniti stanovanjsko stavbo in gospodarsko poslopje na naslovu J. ter ju prostih oseb in stvari izročiti tožeči stranki v roku 60 dni ter toženki v plačilo naložilo 59.379,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in 3.496,20 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker v nepremičnini živita skupaj z možem, ki je bil po leasing pogodbi zavezan kot solidarni porok in plačnik, sta enotna (nujna) sospornika in bi morala tožeča stranka tožbo vložiti tudi zoper moža. Opisuje zakaj in kolikšna škoda ji je nastala v zvezi z izselitvijo iz nepremičnine in dražbo, pri čemer krivdo za nastalo ji škodo pripisuje tožeči stranki in očita sodišču, da tega neupravičeno ni upoštevalo. Opozarja, da pogodba o finančnem leasingu ne prepoveduje vlaganj in izrecno ne določa soglasja tožeče stranke za vlaganja v hišo. Z vlaganji v hišo sta povečala njeno vrednost. Ker je tožeča stranka vložila predlog za izselitev iz stanovanjske hiše, ki se sedaj prodaja, bo zaradi njunih vlaganj v hišo obogatena. Leasing pogodba je oderuška v smislu 119. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj je tožeča stranka vedela za težko finančno in življenjsko situacijo in to izkoristila za sklenitev pogodbe, s katero si je ustvarila premoženjsko korist. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Izvedenec finančne stroke je očitno napačno obravnaval sklenjene pogodbe, saj je obravnaval podatke po pogodbi št. 57019, sklenjeni 26. 7. 2007, ki je bila prekinjena 11. 5. 2010, ne pa nove pogodbe št. 60018, sklenjene 11. 5. 2010, tako, da so osnove za izračun obresti napačne.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravilna so stališča prvostopenjskega sodišča glede pasivne legitimacije. Toženka in njen mož nista nujna enotna sospornika, zato so neutemeljene navedbe tožene stranke, da bi morala tožeča stranka tožbo vložiti zoper oba.

6. Pravdni stranki morata navajati le dejstva in zanje predložiti dokaze (7. in 212. člen ZPP), na sodišču pa je, da zatrjevana dejstva umesti v pravilen materialnopravni kontekst. Materialno pravo mora sodišče poznati (iura novit curia) in ga uporabiti, čeprav se pravdni stranki nanj ne sklicujeta. Toženka je ves čas postopka zatrjevala, da bo tožeča stranka neupravičeno obogatena, ker sta z možem povečala vrednost stanovanjske hiše (gl. npr. točko 4. odgovora na tožbo), da je pogodba oderuška, saj je tožeča stranka izkoristila šibkejši položaj tožene stranke in je tako na svoji strani ustvarila premoženjsko korist, nične pa so tudi določbe 11. člena Pogodbe o finančnem leasingu z dne 11. 5. 2010, ki določajo posledice zamude pri plačevanju obveznosti ter neupoštevanje pogodbenih plačil. Navajala je, da tožeča stranka (leasingodajalec) zahteva tako vrnitev nepremičnine kot plačilo vseh neplačanih obrokov, kar ni v skladu z Obligacijskim zakonikom (točka 5. odgovora na tožbo).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za razmerje „sale and lease back“, saj je toženka nepremičnino, ki je predmet leasing pogodbe, predhodno prodala tožeči stranki. Spregledalo pa je določbe o prepovedi legis commissoriae (132. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), zato ni presojalo, ali je bil dosežen učinek, ki nasprotuje prisilnim predpisom. Pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom, je nična, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (86. člen OZ). Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti (92. člen OZ). Pogodba (ali veriga pogodb) je v primeru, ko omogoča stranki, ki financira (leasingodajalec), da prejme stvar, ki je vredna več od zneska terjatve, financirana stranka (leasingojemalec) pa dokončno izgubi lastninsko pravico na stvari (predmetu leasinga), če ne izpolni svoje obveznosti, nična, če ne vsebuje določb, ki obvarujejo dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev(2). Sporna leasing pogodba je lahko veljavna le, če izključuje možnost izigravanja namena prepovedi legis commissoriae. Leasingodajalec lahko obdrži lastninsko pravico na predmetu leasinga le, če morebitni presežek vrednosti stvari nad terjatvijo izroči leasingojemalcu, ali pa mora prodati stvar in se poplačati iz izkupička, morebitni presežek pa izročiti leasingojemalcu.

8. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, ali ima sporna pogodba o finančnem leasingu učinke prepovedane legis commissoriae, je treba pritožbi ugoditi in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Treba je presoditi ali je bil ekonomski rezultat spornega razmerja enak rezultatu legis commissoriae. Sodišče druge stopnje ne more prvič ugotavljati in obrazlagati celih sklopov pravnorelevantnih dejstev, ker bi s tem strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

9. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, ali sporna leasing pogodba vsebuje določbe, ki preprečujejo, da bi imela enak ekonomski učinek kot ga ima prepovedana legis commissoriae, to je da bi tožeča stranka prejela več, kot bi prejela, če bi se pogodba o leasingu izpolnjevala. Če bo ugotovilo, da je v tej pravdi obravnavana leasing pogodba nična, bodo nastopile posledice, predpisane v 87. členu OZ. O njih bo moralo odločiti v okviru tožbenega zahtevka (2. člen ZPP).

10. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da sporna pogodba nima učinkov prepovedane legis commissoriae, pa ima tožeča stranka glede na neprerekano dejstvo, da toženka obrokov leasinga ni plačevala, pravico odstopiti od pogodbe in pravico do odškodnine, ki ustreza njenemu pozitivnemu pogodbenmeu interesu, to je do premoženja, ki bi ji pripadalo, če je bila pogodba pravilno izpolnjena.(3) V tem primeru bo tožeča stranka upravičena do škode v višini vsote leasing obrokov, ki bi jih bila toženka dolžna plačati do izteka pogodbe o leasingu, minus vrednost nepremičnine.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Pristojnost za sojenje je bilo z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Ljubljani s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1706/2016 z dne 22. 9. 2016. Op. št. (2): Gl. odločbe VS RS II Ips 427/2003, II Ips 184/2008, II Ips 195/2009, II Ips 262/2014. Op. št. (3): Gl. odločbo VS RS II Ips 104/2007.