Jedro

Zgolj podatki o nesorazmerni nabavi goriva v primerjavi z mogočo porabo goriva v vozilu, glede na prevožene kilometre, ne dokazujejo sodelovanja delavca na bencinskem servisu pri "suhem tankanju" in za ugotovitev njegove disciplinske odgovornosti za očitano kršitev delovne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 26.6.1991 in sklep iste komisije z dne 23.9.1991 ter sklep delavskega sveta z dne 17.10.1991, s katerimi je bil tožniku v dveh zadevah izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja s pogojno odložitvijo za 6 mesecev. V obeh primerih je bilo tožniku v disciplinskem postopku očitano, da je v naročilnico - dobavnico, ki mu jo je predložil voznik tovornjaka, lažno vpisal podatek o dobavi 200 oz. 250 litrov goriva, čeprav na bencinskem servisu tega goriva dejansko ni iztočil (suho tankanje).

Svojo odločitev je sodišče utemeljevalo z ugotovitvijo, da očitani disciplinski kršitvi tožniku nista bili dovolj prepričljivo dokazani.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožnikovega zahtevka. Pri tem ne predlaga nobenih novih dokazov temveč le drugačno oceno dokazov, ki jih je zbralo sodišče prve stopnje, z ustrezno večjim poudarkom na dokazih, ki tožnika obremenjujejo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zavzelo jasno stališče do podatkov in obvestil podjetij x in y z dne 22.4.1991 in 10.6.1991 o nesorazmernem polnjenju rezevarjev dveh tovornjakov z gorivom na bencinskih servisih toženke, kot je to izhajalo iz dobavne dokumentacije, ki so jo na posameznih bencinskih servisih izpolnjevali delavci toženke, med njimi tudi tožnik in mogočo dejansko porabo goriva v teh tovornjakih, to je, da ta dejstva sama na sebi še ne izkazujejo neresničnih vpisov tožnika v to dokumentacijo in njegove krivde za takšne vpise. Pritožbeno sodišče soglaša, da je lahko takšno sporočilo poslovnega partnerja, ki seveda prepričljivo izkazuje, da vso gorivo, ki naj bi bilo po dokumentaciji v spornih primerih izdano med polnjenjem rezervoarjev tovornjakov, ni moglo biti porabljeno na ugotovljenih vožnjah, predstavlja utemeljen sum, da je šlo za tako zvano "suho tankanje" in sodelovanje delavcev tožene stranke pri tem. Vendar bi moral biti tak sum o sodelovanju delavcev tožene stranke, oz. konkretno tožnika pri "suhem tankanju" potrjen še z drugimi dokazi, da je tožnik dejansko zavestno sodeloval pri tem. Brez takšnih drugih dokazov namreč ni mogoče izključiti možnosti, da je do takšnih nesorazmernih nabav goriva prišlo brez krivdnega sodelovanja delavcev toženke, torej tudi tožnika, saj obstaja možnost, da je voznik iz rezervoarjev gorivo prečrpaval v lastne posode. Ker v tem primeru drugih izrecnih dokazov o sodelovanju tožnika pri očitanem "suhem tankanju" ni bilo, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da tožnikova disciplinska odgovornost za očitano kršitev delovne obveznosti ni dokazana in je zato izpodbijane disciplinske odločitve organov tožene stranke utemeljeno razveljavilo ter stroške postopka naložilo v plačilo toženi stranki.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe ni zagrešilo napak, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, tožena stranka s pritožbo ni mogla uspeti.