Jedro

Sodišče pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti z izvedbo dokazov ali tako, da samo v dokaznih listinah išče pravno relevantna dejstva za potrditev ugovorov pravdnih strank. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka zatrjevanih napak ni konkretizirala niti v tolikšni meri, da bi bil jasen vsaj obseg in mesto nastanka na objektu.

Ni mogoče ugotoviti ali je škoda, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, res nastala kot posledica zatrjevane zamude tožeče stranke, ki je bila le ena od več podizvajalcev na objektu. Pri pogodbeni odškodninski odgovornosti morajo biti kumulativno podani vsi elementi odškodninskega delikta tj. kršitev pogodbene obveznosti, nastanke škode, krivda in vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni podala zadostnih relevantnih dejstev o vzročni zvezi med zatrjevano zamudo tožeče stranke in škodo, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, je s tem že na tej podlagi pobotni ugovor pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 466,65 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 12.901,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2018 do plačila (I. točka izreka), ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 12.901,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2018 do plačila (II. točka izreka), toženi stranki v plačilo naložilo 12.901,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2018 do plačila, kar mora tožeči stranki plačati v roku 15 dni (III. točka izreka) ter o pravdnih stroških odločilo tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 2.045,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo v celoti se je pritožila tožena stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi ter bodisi izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, bodisi izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter toženi stranki v obeh primerih prizna stroške postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno v celoti zavrne ter toženi stranki naloži povračilo stroškov, ki so tožnici nastali v pritožbenem postopku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z vpogledom v javno dostopne podatke AJPES, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani z izdajo sklepa St ... z dne 28. 1. 2022, navedenega dne nad toženo stranko začel stečajni postopek. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Ker pa je bil stečajni postopek začet po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja oziroma so vsaj potekli vsi roki zanje, je pritožbeno sodišče na seji senata izdalo to sodbo (drugi odstavek 207. člena ZPP).

6. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom od tožene stranke zahtevala plačilo za opravljene storitve – dobava in montaža pritrdilnih Hilti elementov in polaganje Hibond pločevine, po računu št. 87/2018 z dne 29. 8. 2018, in sicer v preostali višini 12.901,50 EUR, saj je znesek v višini 5.577,00 EUR tožena stranka že plačala (celotni znesek po računu je znašal 18.478,50 EUR). Tožena stranka se je plačilu upirala in trdila, da je imelo opravljeno delo napake. Trdila je tudi, da je bila tožeča stranka z izvedbo del v zamudi, zaradi česar je morala tožena stranka naročniku plačati pogodbeno kazen v višini 41.019,73 EUR. Slednjo je tožena stranka (do višine tožbenega zahtevka) uveljavljala v tem postopku kot pobotni ugovor iz naslova povračila škode, ki ji je nastala zaradi zamude tožeče stranke.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka upravičena do vtoževanega plačila, saj tožena stranka i) ni ustrezno trdila in posledično izkazala, da je imelo izvršeno delo tožeče stranke zatrjevane napake, kot tudi ne, da je napake pravočasno notificirala in od tožeče stranke zahtevala njihovo odpravo v določenem roku, tožeča stranka pa da je to odklonila ter ii) ni ustrezno trdila niti izkazala predpostavk za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka iz naslova zamude, ki ga je uveljavljala v okviru pobotnega ugovora.

8. Tožena stranka v pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje ni pravilno zaključilo, da zatrjevanih napak ni dovolj konkretizirala, ker ni jasen njihov obseg in mesto nastanka na objektu ter da se v konkretizaciji ni sklicevala na vsebino listinske dokumentacije. Po stališču pritožbe je namreč že iz fotografij, ki jih je priložila svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2020 (B13 do B15) jasno razvidno, da sta bila zaradi nekvalitetno opravljenih del tožeče stranke, beton in kotnik izbočena iz linije, zato dodatna dokumentacija kot je gradbeni dnevnik za dokazovanje napake ni bila potrebna. Pritožba tudi trdi, da iz elektronske korespondence med toženo stranko in A. A. z dne 6. 9. 2020 in med toženo stranko in B. B. z dne 13. 8. 2018 (B16) posredno nedvoumno tudi izhaja, da so napake posledica nekvalitetne in napačne izvedbe tožeče stranke, saj je bila slednja zadolžena za polaganje hibond plošč. Navedena korespondenca naj bi zato dokazovala dvoje, da gre za napake, ki so posledica vlečenja hibond pločevine, za kar je bila zadolžena tožeča stranka, in da je bila tožeča stranka o tem obveščena, saj je bila napaka lahko notificirana le njej, ker je le ona polagala hibond plošče. 9. Taki zaključki, ki jih ponuja pritožba, niso utemeljeni. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP). Gre za povezanost trditvenega in dokaznega bremena, pri čemer sodišče pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti z izvedbo dokazov ali tako, da samo v dokaznih listinah išče pravno relevantna dejstva za potrditev ugovorov pravdnih strank. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka zatrjevanih napak ni konkretizirala niti v tolikšni meri, da bi bil jasen vsaj obseg in mesto nastanka na objektu. Med pravdnima strankama je nesporno, da je tožeča stranka za toženo stranko izvajala dela na objektu „C.“ v ... Kot je razvidno iz priloženih fotografij (B13 do B15) je šlo za večji objekt, zato le navedbe, da sta beton in kotnik izbočena iz linije oziroma da so kotni profili ukrivljeni, dejansko niso dovolj konkretizirane, da bi bilo mogoče le z vpogledom v fotografije ugotoviti lokacijo zatrjevanih napak ter s tem njihov obseg in obstoj. Sodišče ni strokovnjak, da bi lahko zgolj na podlagi vpogleda v fotografije objekta ugotovilo in presodilo, da so napake res obstajale in kje so se nahajale, saj ne gre za napake, ki bi bile vidne na prvi pogled. Izvedbe dokaza z izvedencem pa tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, ni predlagala. Poleg tega sodišče prve stopnje ni navedlo, da bi tožena stranka lahko napako dokazovala (le) z gradbenimi dnevniki, temveč je le primeroma navedlo, da bi gradbeni dnevnik lahko potrdil napake po vrsti, obsegu in nastanku, vendar ga tožena stranka ni predložila.

10. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da obstoj napak ne izhaja niti iz elektronske korespondence, saj se ta ni odvijala med pravdnima strankama, temveč med predstavnikom tožene stranke D. D. ter družbo F. d. o. o. oziroma B. B., vloge teh subjektov pri izvedbi del pa tožena stranka ni pojasnila, da bi na podlagi te elektronske korespondence bilo moč zaključiti, da so s tem izkazane napake del, ki jih je izvedla tožeča stranka. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je tožeča stranka trdila, da za napake pri izvedbi kotnikov in betoniranju ne more biti odgovorna, ker teh del sploh ni izvajala ona, temveč drug izvajalec, da je sicer res dala ponudbo tudi za vgradnjo kotnikov, vendar je tožena stranka ni sprejela, ker pa tožena stranka teh trditev ni prerekala, jih je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štelo za priznane. Teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Zato so vse pritožbene navedbe v zvezi z napakami pri izvedbi kotnikov in betoniranju neutemeljene tudi iz tega razloga, saj tožeča stranka ne more biti odgovorna za napake glede del, ki jih ni izvajala. Pritožbene trditve, da je tožeča stranka za napake odgovorna zato, ker je bila odgovorna za polaganje hibond plošč, od koder izvira napaka, pa je tako splošna, da je ni mogoče preizkusiti.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na nepravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevo po odpravi napak. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka z montažo zaključila 25. 8. 2018, česar pritožba ne izpodbija, temveč to celo sama zatrjuje (v okviru trditev, ki se nanašajo na zamudo). Sklicevanje v pritožbi, da je notifikacija napak oziroma postavitev dodatnega roka za odpravo napak razvidna iz elektronske korespondence E. B. z dne 13. 8. 2018,1 je neutemeljena že zato, ker je z deli tožeča stranka zaključila 25. 8. 2018. Nelogično je, da bi tožena stranka napake grajala še preden bi tožeča stranka z deli sploh končala, saj pri tem tožena stranka tudi ne trdi, da bi napake obstajale že pred samim zaključkom del oziroma da gre za napake, ki so se pokazale že med samo izvedbo del s strani tožeče stranke. Prav tako pa tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da grajanje napak izhaja že iz trditve, da je bil D. D. (zaposlen pri toženi stranki) v stalnem telefonskem kontaktu s tožečo stranko, kar naj bi potrjevalo grajanje napak. Take trditve so tudi po presoji pritožbenega sodišča presplošne, zato sodišče prve stopnje v zvezi z njimi pravilno ni izvajalo dokaza z zaslišanjem priče D. D., zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako splošna trditev, da je bil predstavnik tožene stranke s tožečo stranko v stalnem telefonskem kontaktu namreč ne more pomeniti, da so bile napake (ki poleg tega niso niti izkazane) pravočasno grajane tj. nemudoma po tem, ko jih je ob skrbnem pregledu ugotovila.

12. Skladno z določbo prvega odstavka 633. člena Obligacijskega zakonika – OZ je naročnik dolžan izvršeno delo pregledati, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika. Le naročnik, ki je pravilno obvestil podjemnika, da ima izvršeno delo neko napako, lahko zahteva od njega, da mu napako odpravi, in mu za to določi primeren rok (prvi odstavek 637. člena OZ) in če podjemnik ne odpravi napake do izteka tega roka, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka v obravnavanem primeru relevantnih dejstev, ki jih zahteva navedena pravna podlaga, ni ponudila. Zato je neutemeljena tudi pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

13. Enako neutemeljeno pa pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zavrnitev pobotnega ugovora, s katerim je tožena stranka uveljavljala povračilo škode. Po stališču tožene stranke je namreč tožeča stranka v celoti odgovorna za to, da je morala tožena stranka svojemu naročniku (družbi C. d. o. o.) plačati pogodbeno kazen zaradi zamude pri celotni izvedbi del (plačala je skupaj 41.019,73 EUR pogodbene kazni). Trdila je, da je podana vzročna zveza med kršitvijo pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke in škodo, ki je nastala toženi stranki v višini 41.019,73 EUR iz naslova tako plačane pogodbene kazni.

14. Tožena stranka je glede nastanka škode iz naslova zamude navajala le dejstva, ki so se nanašala na zamudo tožeče stranke pri izvedbi njenih del. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil pričetek del dogovorjen za 31. 7. 2018, tožeča stranka je z deli pričela 6. 8. 2018 in z njimi nadaljevala naslednji dan, potem pa dela prekinila in nadaljevala 20. 8. 2018, potem bila odsotna do 24. 8. 2018 in šele po pisnem pozivu tožene stranke istega dne z deli nadaljevala in jih zaključila naslednji dan torej 25. 8. 2018. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. Vendar pa tožena stranka ni navedla kako je taka izvedba del s strani tožeče stranke vplivala na zamudo pri izvedbi vseh del, ki jih je morala tožena stranka izvesti v skladu z dogovorom s svojim naročnikom družbo C. d. o. o. Izostale so namreč prav vse trditve, ki se tičejo poslovnega odnosa med toženo stranko in njenim naročnikom. Ni namreč dovolj, kot neutemeljeno trdi pritožba, da je tožena stranka jasno in nedvoumno navedla, da je zamuda tožeče stranke povzročila nadaljnje zamude s preostalimi deli, v posledici česar je prišlo do škode. Take trditve so presplošne in iz njih ni mogoče prav ničesar konkretnega ugotoviti in dognati. Tožena stranka tako ni navedla niti tega do kdaj je skladno s svojo pogodbeno obveznostjo do naročnika, sama morala izpolniti obveznosti in kakšna je bila končna, kumulativna zamuda. Posledično ni mogoče ugotoviti ali je škoda, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, res nastala kot posledica zatrjevane zamude tožeče stranke, ki je bila le ena od več podizvajalcev na objektu. Sklicevanje tožene stranke na elektronsko sporočilo z dne 19. 11. 2018 (B4) take pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. Poleg tega pa iz navedenega elektronskega sporočila izhaja, da je do zamud na projektu C. prišlo zaradi sprememb pri naročniku in zamud pri montaži glavnega podizvajalca. Kdo je bil glavni podizvajalec oziroma ali je to bila tožeča stranka (na kar iz ostalih trditev niti ni mogoče sklepati) tožena stranka ni pojasnila.

15. Pri pogodbeni odškodninski odgovornosti morajo biti kumulativno podani vsi elementi odškodninskega delikta tj. kršitev pogodbene obveznosti, nastanke škode, krivda in vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni podala zadostnih relevantnih dejstev o vzročni zvezi med zatrjevano zamudo tožeče stranke in škodo, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, je s tem že na tej podlagi pobotni ugovor pravilno zavrnilo. Vse ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitev obstoja zamude so zato pravno irelevantne in se do njih pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

16. Pritožbeni očitki o nepravilni uporabi materialnega prava ter zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja so torej neutemeljeni tudi v delu, v katerem pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora. Prav tako tudi ni podanih očitanih kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Pritožnica pa očitane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni specificira, zato se do nje pritožbeno sodišče ne more opredeliti.

17. Navedena presoja višjega sodišča izkazuje, da je pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo le na navedbe, ki so bile za presojo pritožbenega sodišča odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP) ter jih odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (OT). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške po 11. členu OT in 22 % DDV, ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj 466,65 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča, 13. 12. 2006).

1 Iz elektronskega sporočila z dne 13. 8. 2018 (B16) izhaja, da gre za B. B.; op. pritožbenega sodišča.