Jedro

V primeru (in ob dejanskih okoliščinah), kot je obravnavani (ko je vlada že pred vložitvijo tožbe v tem upravnem sporu z odločbo imenovala izbranega kandidata na mesto direktorja ARRS), bi bilo torej možno vložiti samo tožbo na podlagi druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, ki določa, da se s tožbo lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Ugoditev ugotovitveni tožbi pa bi bila eventualno lahko podlaga za predčasno razrešitev direktorja ali razveljavitev akta o imenovanju direktorja. Vendar take tožbe (ugotovitvene) tožnik v obravnavanem primeru ni vložil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), ki jo je vložila zoper sklep tožene stranke, št. 100-44/2014-72 z dne 6. 10. 2014 (I. točka izreka izpodbijanega sklepa); na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka izpodbijanega sklepa); na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. Z navedenim sklepom z dne 6. 10. 2014 je tožena stranka sklenila, da tožnika ne izbere za zasedbo delovnega mesta direktorja Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju ARRS).

3. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je bil novi direktor ARRS na podlagi javnega natečaja že imenovan z odločbo Vlade Republike Slovenije z dne 29. 10. 2014 (akt o imenovanju), in to pred vložitvijo tožbe v tem upravnem sporu (11. 11. 2014). Z imenovanjem novega direktorja je bil izpodbijani sklep tožene stranke že pred vložitvijo tožbe konzumiran na način, da za direktorja ni bil imenovan tožnik kot neizbrani kandidat. Z naknadnim predlogom, naj se sklep odpravi in postopek ponovi, si tožnik ne more izboljšati pravnega položaja. V primeru, kot je obravnavani, ni mogoče doseči vzpostavitve prejšnjega stanja. Poleg tega novi direktor že opravlja delo, zato bi ga bilo treba tudi razrešiti. Razlogi za predčasno razrešitev so taksativno našteti v prvem odstavku 23. člena Zakona o javnih agencijah (v nadaljevanju ZJA), med njimi pa ni predvidena razrešitev zaradi ugotovljenih nezakonitosti v postopku javnega natečaja. V primerih, kot je obravnavani, je mogoče vložiti tožbo, s katero stranka zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njene pravice ali pravne koristi, česar pa tožnik ni storil. Ker je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj je procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe obstoj dopustne tožbe v upravnem sporu.

4. Zoper navedeni sklep prvostopenjskega sodišča je tožnik vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da glede zavrženja tožbe izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, glede zavrženja zahteve za izdajo začasne odredbe predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in izdajo začasne odredbe, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je v izpodbijanem sklepu tožene stranke z dne 6. 10. 2014 izrecen pravni pouk, da je zoper sklep dovoljen upravni spor, kar je v skladu s prvim odstavkom 21. člena ZJA in šestim odstavkom 65. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU). Z zavrženjem tožbe je prvostopenjsko sodišče tožniku kršilo ustavne pravice iz 25. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člena EKČP. Citira več odločb Ustavnega sodišča RS (Up 206/96, Up 156/97, U-I-297/95) glede razlage 25. člena URS in glede uporabe in razlage 22. člena URS (U-I-300/95, Up 27/94, Up 88/94, Up 179/95, Up 94/95). Po odločitvi prvostopenjskega sodišča pa tožnik pravnega sredstva zoper izpodbijani sklep zaradi pomanjkanja pravnega interesa sploh nima. Poudarja, da če bi dosegel odpravo izpodbijanega sklepa, bi bili podani tudi razlogi za odpravo odločbe Vlade RS z dne 29. 10. 2014 (kar je sicer predmet drugega upravnega spora, ki ga je sprožil tožnik). Citira odločbe upravnega sodišča (I U-1215/2009, U 1448/2004, IV U 234/2011), v katerih naj bi bila sprejeta drugačna stališča. Poudarja, da nima interesa za ugotovitveni zahtevek, pač pa želi doseči pošten javni natečaj.

5. Tožena stranka v (vsebinsko neobrazloženem) odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Iz podatkov upravnega in sodnega spisa izhaja, da: - je upravni odbor tožene stranke izvedel postopek javnega natečaja za imenovanje direktorja ARRS; - se je tožnik prijavil na javni natečaj; - je tožena stranka sklenila, da se tožnika ne izbere za zasedbo delovnega mesta direktorja ARRS ter mu izdala izpodbijani sklep, št. 100-44/2014-72 z dne 6. 10. 2014; - je bil na podlagi javnega natečaja izbrani drugi prijavljeni kandidat že imenovan za direktorja ARRS, in sicer z odločbo Vlade RS z dne 29. 10. 2014 (akt o imenovanju); - je bila odločba o imenovanju novega direktorja izdana pred vložitvijo tožnikove tožbe v tem upravnem sporu; - je tožnik tudi zoper odločbo Vlade o imenovanju novega direktorja sprožil upravni spor, tožba pa naj bi bila po tožnikovih navedbah tudi zavržena; - je tožnik zoper sklep, s katerim je tožena stranka sklenila, da ga ne izbere za zasedbo delovnega mesta direktorja ARRS, vložil izpodbojno tožbo (ki je predmet presoje v tem upravnem sporu).

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev izpodbojne tožbe.

9. Prvostopenjsko sodišče pravilno navaja, da je v obravnavanem primeru treba uporabiti določbe o posebnem javnem natečaju (64. člen ZJU), ki urejajo javni natečaj za položajne uradnike. Za te uradnike izvaja na podlagi četrtega odstavka 60. člena ZJU javni natečaj posebna natečajna komisija (ki jo za vsak primer posebej imenuje Uradniški svet; v obravnavanem primeru je javni natečaj izvajal Upravni odbor ARRS na podlagi pristojnosti iz Sklepa o ustanovitvi Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS in Statuta agencije). Zoper sklep posebne natečaje komisije iz četrtega (in petega) odstavka 60. člena ZJU ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor; neizbrani kandidat lahko vloži tožbo v upravnem sporu iz razlogov, navedenih v 1. (če je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev), 2. (če izpolnjuje natečajne pogoje, pa mu ni bila dana možnost sodelovanja v izbirnem postopku) in 4. (če je prišlo do bistvenih kršitev postopka javnega natečaja oziroma izbirnega postopka) točki prvega odstavka 65. člena ZJU, poleg tega pa tudi, če je natečajna komisija ugotovila, da po strokovni usposobljenosti ni primeren za položaj, sam pa meni, da je.

10. Tudi 21. člen (prvi odstavek) ZJA predvideva v primeru javnega natečaja za imenovanje direktorja možnost upravnega spora zoper odločbo o izbiri.

11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča si tožnik na podlagi tožbe, kakršno je vložil (izpodbojna tožba), svojega pravnega položaja ne more izboljšati, tudi če bi bilo njegovi tožbi ugodeno. Odprava sklepa (o tožnikovi) neizbiri namreč nima nobenih neposrednih posledic, ki bi lahko vplivale na položaj že imenovanega direktorja ali na tožnikov (pravni) položaj. Ponovitev postopka javnega natečaja (kar tudi zahteva tožnik v tožbenem predlogu) pa ni možna, saj je bil postopek javnega natečaja končan z izdajo odločbe Vlade RS o imenovanju direktorja javne agencije.

12. ZJA sicer predvidena možnost razveljavitve odločbe o izbiri kandidata, razveljavitvi akta o imenovanju in pogodbe o zaposlitvi, če oseba v trenutku izbire ni izpolnjevala pogojev za imenovanje za direktorja ali je bilo imenovanju izvedeno brez javnega natečaja (prvi odstavek 22. člena ZJA), in tudi predčasno razrešitev direktorja, če ne izpolnjuje pogojev za imenovanje (druga alineja drugega odstavka 23. člena ZJA), do česar pa zaradi razveljavitve odločbe o neizbiri tožnika ne more priti.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen pritožbeni ugovor o kršitvah 25. in 22. člena URS. Na podlagi 25. člena URS je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V obravnavanem primeru tožnik zoper sklep o neimenovanju res ni imel pritožbe, imel pa je možnost sprožitve upravnega spora na podlagi prvega odstavka 21. člena ZJA oziroma šestega odstavka 65. člena ZJU. Zagotovljena mu je torej bila pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS.

14. V obravnavanem primeru ZJA in ZJU izrecno omogočata tožbo v upravnem sporu neizbranemu kandidatu, kar pa ne pomeni, da stranki, ki tako tožbo vloži, ni treba izpolnjevati vseh procesnih predpostavk, ki jih določa ZUS-1. Na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Ta določba omogoča sodišču zavrženje tožbe, če oseba, ki vlaga tožbo, nima pravnega interesa zanjo. Za izpodbojno tožbo tožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravnega interesa nima, saj si pravnega položaja v nobenem primeru ne more izboljšati, ker vzpostavitev prejšnjega stanja in ponovitev javnega razpisa nista mogoča. 15. V primeru (in ob dejanskih okoliščinah), kot je obravnavani (ko je vlada že pred vložitvijo tožbe v tem upravnem sporu z odločbo imenovala izbranega kandidata na mesto direktorja ARRS), bi bilo torej možno vložiti samo tožbo na podlagi druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, ki določa, da se s tožbo lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Ugoditev ugotovitveni tožbi pa bi bila eventualno lahko podlaga za predčasno razrešitev direktorja ali razveljavitev akta o imenovanju direktorja. Vendar take tožbe (ugotovitvene) tožnik v obravnavanem primeru ni vložil. 16. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede kršitve 22. člena URS (enako varstvo pravic). Po tej določbi sodišče (ali drug organ) stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih (ali enakih) primerih. Tožnik niti ne trdi, da bi Vrhovno sodišče v kakšni taki (ali vsebinsko podobni) zadevi odločilo drugače. Citirane odločbe Ustavnega sodišča pa tudi ne nasprotujejo sprejeti odločitvi.

17. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnikovo tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pravilna in zakonita, posledično pa je pravilna tudi odločitev o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe, saj je pogoj za vsebinsko obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe obstoj tožbe v upravnem sporu.

18. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani prvostopenjski sklep.

19. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).