Jedro

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nejasni razlogi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec tožniku poravnati neplačani del računa za popravilo avtomobila v znesku tolarske vrednosti 1.673 DEM. Zahtevku iz nasprotne tožbe pa je ugodilo in tožniku naložilo, da mora tožencu plačati tolarsko vrednost zneska 3.300 DEM. V taki višini naj bi tožencu nastala škoda, ker je moral usposobiti avto, ki ga tožnik ni popravil. V obrestnem delu je zahtevek po nasprotni tožbi delno zavrnilo. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP in predlaga njeno spremembo, tako da bo ugodeno zahtevku po tožbi, da pa bo zavrnjen tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe.

Podrejeno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, kaj predstavlja vtoževani znesek 3.300 DEM v tolarski vrednosti, kolikor je vtoževano po nasprotni tožbi. Ni jasno, ali je toliko toženec tožniku plačal za popravilo avta, ali je toliko plačal svojemu serviserju, ali pa ta znesek predstavlja škodo, ki mu je nastala. Ni razvidno, ali toženec zahteva znižanje plačila v smislu 621. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ali povračilo škode v smislu 620. člena ZOR. Od tega je odvisen tudi datum začetka teka zamudnih obresti. Iz razlogov sodb nižjih sodišč ne izhaja, da bi bili podani elementi splošnega civilnega delikta, ki naj bi imeli za posledico škodo, ki bi jo utrpel toženec. Tožnik ni ravnal malomarno, saj je storil vse, da bi toženčevo vozilo popravil. To je tudi storil, po popravilu pa je vozilo obratovalo brez težav. Sicer pa tožnik ni pooblaščeni serviser za vozila znamke Daihatsu. Iz povedanega sledi, da je utemeljen tožnikov zahtevek na plačilo 1.673 DEM v tolarski vrednosti.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo z uporabo določb ZOR, ki se nanašajo na pogodbo o delu (600. člen). Štelo je, da se je kot prevzemnik posla zavezal opraviti popravilo toženčevega avta. Ker gre za pogodbo o rezultatu, o dosežku, tožnik pa je okvarjeni motor sicer popravil, ni pa odkril vzroka napake (zaradi česar se je motor ponovno pregreval), svojega dela pogodbene obveznosti ni izpolnil. Toženec naj bi torej ne bil dolžan plačati razlike v (zaračunani) vrednosti opravljenega dela. V posledici neodprave vzroka napake je prišlo do ponovnega pregrevanja motorja, kar je povzročilo dodatne stroške v višini najmanj 3.300 DEM v tolarski vrednosti. Vzrok pregrevanja je bil odpravljen z zamenjavo motorja. To pa naj bi bila škoda, ki jo je toženec utrpel. Pri tem je sodišče prve stopnje navedlo vzročno zvezo: ker tožnik ni odpravil vzroka, je prišlo do ponovnega pregrevanja.

Sodišče druge stopnje je tako pravno razlago, čeprav jo je obrazloženo upoštevalo le pri preizkusu odločitve o nasprotni tožbi, sprejelo. Zahtevani znesek po nasprotni tožbi naj bi "predstavljal škodo, ki je tožencu najmanj v taki višini nastala s tem, da je dokončno usposobil prej neuspešno po tožniku popravljeni avto." Razloge o vzročni zvezi (očitno med ravnanjem ali upustitvijo tožnika in "škodo") je povzelo s sklicevanjem na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija pa ima prav, da je navedena pravna razlaga nejasna (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Uporaba določb o odgovornosti za nastalo škodo (154. člen ZOR) terja v tem primeru v reviziji nakazane razloge o obstoju civilnega delikta, predvsem (med drugim) tudi o krivdnem ravnanju tožnika, ki je avto prevzel v popravilo. Obstoj navedenih pravno odločilnih okoliščin bi moral biti podan tudi pri uporabi določbe 619. člena ZOR (poseben primer, ko se pogodba razdre) o taki napaki opravljenega posla, da bi bilo delo neuporabno, kar posledično utemeljuje razdor pogodbe in povračilo škode. Vendar pa trditvena podlaga toženčevega tožbenega odgovora in kasneje vložene nasprotne tožbe te pravne (in s tem dejanske) podlage ne zajema jasno. Ugotovljena dejstva omogočajo celo nasprotno sklepanje, ki ga izpodbijana sodba sprejema: toženec je izbral med tremi možnimi variantami načina popravila tisto, ki je bila sicer manj zanesljiva, vendar strokovno korektna (sprejeto mnenje sodnega izvedenca). Po zadnjem posegu v motorju je tožnikov avto obratoval do ponovnega pregrevanja, ko je pri drugem serviserju prišlo do odločitve, da je treba motor zamenjati. Vsiljuje se torej izpodbijanemu sklepanju drugačno mnenje. Zamenjava motorja je omogočila normalno uporabo avta. Takšen radikalen poseg ni z ničemer odpravljal vzroka pregrevanja, saj je bil predmet, na katerem naj bi se to ugotavljalo, zavržen.

Opisana pravna presoja se nakazuje ob doslej ugotovljenem dejanskem stanju, vendar je zaradi nejasnih razlogov sodb nižjih sodišč ni mogoče sprejeti. Odškodninska odgovornost predpostavlja tudi krivdno ravnanje odgovorne osebe in obstoj vzročne zveze med škodo in tem ravnanjem. V čem naj bi obstojali elementi tožnikove krivde, izpodbijana sodba ne pove, njeni razlogi pa so si s trditvijo, da je tožnik kot serviser izbral primeren način popravila, celo v nasprotju. Ker trditev o primernem načinu popravila drži in ker je po dejanskih ugotovitvah toženčevo vozilo po popravilu vendarle delovalo, bi bilo treba jasno povedati, za kaj gre: ali gre za poseben primer, ko se pogodba razdre in zahteva plačilo škode (619. člen ZOR) ali pa morda za prevzem odgovornosti za napake (620. in 621. člen ZOR). Izpodbijane sodbe v teh smereh ni mogoče preizkusiti, kar terja razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 394. člena ZPP).

V ponovljenem sojenju naj se navedene napake v postopku odstranijo. Izhodišče, da je bilo tožnikovo popravilo strokovno primerno, bo najbrž odločilno. Pri tem iz trditvene podlage strank ne sledi, da bi bilo morda opravljeno v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji. Drugi serviser je okvarjeno stvar (motor toženčevega avta) nadomestil z novo. Potemtakem ni sprejemljiva teza, da je odpravil vzrok okvare na prejšnji stvari. Tožnikov pristop k odpravi napake in izbira med tremi možnostmi je bila po izvedenčevem mnenju izvedena korektno. Toženec pri tem ne zatrjuje, da je morda on sam že pri tožniku zahteval menjavo motorja.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.