Jedro

Zahtevek stranke za popravo carinskega zavezanca v uvozni carinski deklaraciji pomeni vpis drugega carinskega zavezanca, kar dejansko pomeni izjavo volje, ne pa popravo pomote, ki jo ima v mislih 219. člen ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo carinarnice z dne 21.4.1994, s katero je zavrgla vlogo tožnika za spremembo podatka o carinskem zavezancu v rubriki 8 uvozne carinske deklaracije (UCD) z dne 6.6.1992 Carinske izpostave. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 19.1.1994 zahteval, da se v rubriki 8 navedene UCD vpiše namesto "A" pravilen carinski zavezanec "B". Sprememba podatkov deklaracije je po 1. odstavku 270. a člena carinskega zakona (CZ) možna, če jo deklarant zahteva v enem letu od njene vložitve. Ker je bila UCD vložena 6.6.1992, je deklarant s potekom prekluzivnega roka 6.6.1993 izgubil pravico zahtevati to spremembo. Določba 219. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na katerega se sklicuje tožnik, v tem primeru ne pride v poštev, ker se nanaša le na tehnične pomote (n.pr. nepravilnega zapisa imena carinskega zavezanca). V tem primeru pa ne gre za tehnično pomoto, ampak gre za zahtevek vpisa drugega zavezanca, ki bi nadomestil prejšnjega, kar dejansko pomeni novo izjavo volje. Zato v tem primeru ni podlage za uporabo 219. člena ZUP, ampak le 270. a člen CZ. Ker je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je zahteva stranke po 270. a členu CZ prekludirana, je ravnal pravilno, ko je vlogo kot nepravočasno zavrgel. Čeprav je upravni akt označil kot odločbo namesto sklep, to ni taka nepravilnost, ki bi lahko vplivala na odločitev o stvari.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ugotovitev tožene stranke, da ne gre za očitno napako v UCD z dne 6.6.1992, ne drži. Iz navedene UCD in priloženih listin izhaja, da carinarnica sploh ne bi smela sprejeti UCD, saj je v njej naveden kot uvoznik tožnik, iz priloženih listin pa izhaja, da bi moralo biti kot uvoznik oziroma carinski zavezanec navedeno podjetje B, saj se faktura glasi na njega. V UCD ni nobene prenosne listine, iz katere bi izhajalo, da je podjetje B odstopilo pravice uvoza podjetju A. V smislu določbe 257. člena CZ, carinarnica ne bi smela sprejeti take UCD, ampak bi jo morala zavrniti zaradi neusklajenosti podatkov iz fakture, ki je priloga k UCD. Ker carinarnica tega ni storila, tožnik meni, da je bila pri vlaganju UCD storjena očitna napaka v imenu uvoznika oziroma carinskega zavezanca. Zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila in svojo odločitev tudi ustrezno utemeljila. Po CZ vodijo carinski organi upravni postopek in izdajajo odločbe po določbah ZUP, če ni v tem zakonu drugače določeno (58. člen). Tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da zahtevek tožnika za popravo carinskega zavezanca v UCD z dne 6.6.1992 dejansko pomeni vpis drugega zavezanca, kar dejansko pomeni izjavo volje, ne pa popravo pomote, ki jo ima v mislih 219. člen ZUP, na katerega se tožnik sklicuje. Pri pomoti "tehnične" narave gre za pomotni zapis stvarno izjavljene volje organa. Po določbi 219. člena ZUP je mogoče popraviti le pomoto, ne pa zmot, ki nastanejo v volji. Če se tiče napaka zmote v volji in v tem primeru se sodišče strinja z ugotovitvijo carinskega organa, da gre prav za tako zmoto, potem se taka napaka lahko popravi le s spremembo odločbe v okviru rednih oziroma izrednih pravnih sredstev. UCD potrjena s strani carinarnice predstavlja v carinskem upravnem postopku posebno vrsto dokončne odločbe, ki se po določbi 1. odstavka 262. člena CZ sme spremeniti na način in pod pogoji, ki so predpisani v tem zakonu in sicer v določbah 270., 270. a, 271. in 272. člena. Po 273. členu CZ pa tudi ni izključena uporaba izrednih pravnih sredstev, predpisanih v ZUP. Na podlagi navedenega je carinski organ zahtevek pravilno obravnaval v smislu 1. odstavka 270. a člena CZ, po katerem se na zahtevo deklaranta dovoli sprememba podatkov iz deklaracije, ki ne ustrezajo podatkom iz deklaraciji priloženih listin, če deklarant tako zahtevo vloži v enem letu po vložitvi deklaracije. Ker podatki v spisih potrjujejo ugotovitev tožene stranke, da je bila zahteva, ki je predmet postopka, vložena po preteku navedenega prekluzivnega roka, je tožena stranka odločila pravilno, ko je pritožbo tožnika zavrnila. Tožbena navedba, da carinski organ na podlagi 257. člena CZ ne bi smel sprejeti navedene UCD, ker je bila ta neusklajena s podatki iz fakture, ki je priloga UCD, na postopek, ki je predmet upravnega spora iz že prej navedenih razlogov, ne more vplivati.

Ker je glede na navedeno sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, je tožbo zavrglo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).