Jedro

Četudi delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o pobotnem ugovoru, ker v zvezi z njim ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, pobotnega ugovora ne zavrže, ker za odločanje zadošča, da je podana sodna pristojnost.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se razveljavita izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točki 1, v drugi in tretji alinei točke 2 in točki 4 ter sklep sodišča prve stopnje in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plačo v skupnem znesku 11.266,80 EUR, od tega odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od v izreku navedenih datumov in zneskov do plačila (točka 1 izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regrese za letni dopust za leta 2005, 2006 in 2007 v zneskih, kakor so navedeni v izreku in po plačilu davkov od teh zneskov izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od datumov navedenih v izreku do plačila (točka 2 izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku izročiti plačilne liste od aprila 2006 do 1. 2. 2008 (točka 3 izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek tožnika, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, trajanje delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje in priznanje delovne dobe in drugih pravic tožniku do odločitve sodišča ter odškodnine v višini 18 plač tožnika v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, izplačilo trinajste plače za leti 2003 in 2004 v višini po 437,50 EUR za vsako leto ter v višini po 1.032,87 EUR za leti 2006 in 2007 in plačilo nadomestila za prehrano za čas od 1. 1. 2005 do prekinitve delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska do dneva plačila (točka 4 izreka sodbe). Sklenilo pa je, da se pobotni ugovor tožene stranke zavrže (točka 1 izreka sklepa) in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka 2 izreka sklepa).

Zoper sodbo in sklep se pravočasno pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se smiselno pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in sklep o stroških postopka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da je znesek 375,56 EUR, ki je kot bruto plača določen v sodbi, manjši od predpisane minimalne plače za poslovodne delavce. Ugovarja tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi tožnik po svoji razrešitvi moral vedeti, da družba posluje na naslovu P., ..., kjer pa se nikoli ni zglasil na delo in je bil tako z dela neupravičeno odsoten. Tožniku je bil namreč vstop v te prostore onemogočen in tako ni mogel biti neupravičeno odsoten. Poleg tega njegova pogodba o zaposlitvi ni vsebovala lokacije, na kateri bi moral delo opravljati. Gospod R. mu ni niti poskušal urediti delovno pravnega statusa in mu tudi ni omogočil prihoda v ..., saj mu ni izdal potnega naloga. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sklicevalo na izpoved zakonite zastopnice tožene stranke, ki v postopku sploh ni bila zaslišana, da se stanovanje na Š., ... ni uporabljalo kot poslovni prostor. To stanovanje je bilo in je še vedno uporabno kot poslovni in bivalni prostor. Tožnik je podjetje uspešno vodil z delom na domu. Na osnovi tega v postopku ni bilo ugotovljeno, ali je bil tožnik neopravičeno odsoten v času od 1. 2. 2008 dalje. Tožnik se tudi ni izogibal primopredaji poslov novemu direktorju, kar je v svojem zaslišanju izpovedal. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo izpovedi direktorja R., da je bilo srečevanje s tožnikom neprijetno, vendar bi mu vsekakor moral omogočiti zagovor, če ne usten pa vsaj pisen in je bila tožniku s tem kratena pravica do zagovora. Prav tako tožnik meni, da je upravičen do nadomestila za prehrano, saj gre za pravico, ki delavcu pripada na podlagi delovnega razmerja, pri čemer pa ni važno, ali delavec ta sredstva dejansko porabi ali ne in do trinajste plače, ker ta pravica izhaja iz prvega aneksa k tožnikovi pogodbi o zaposlitvi.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v točki 1, kjer je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnika za obračun in izplačilo plače, zoper točko 2 izreka glede regresa za letni dopust za leti 2006 in 2007, zoper sklep, s katerim je zavrnilo (pravilno: zavrglo) pobotni ugovor toženca ter zoper sklep o stroških postopka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo plačo za obdobje od 1. 7. 2005 do 31. 1. 2008 kljub temu, da je ugotovilo, da je bil tožnik neopravičeno odsoten z dela najmanj od 13. 10. 2006 dalje in da je toženec zgolj za potrebe izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi štel, da je bil tožnik neopravičeno odsoten od 1. 2. 2008 do 7. 2. 2008. Ker mora v skladu z določili 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, tožena stranka tožniku ni dolžna izplačati plače za to obdobje, saj tožnik dela ni opravil. Glede na to, da so vse pravice delavca iz delovnega razmerja vezane na opravljanje dela in ne izključno na delovno razmerje, ima tožnik za leto 2006 pravico le do sorazmernega dela regresa za letni dopust, nima pa pravice do izplačila regresa za leto 2007. Nadalje pritožba navaja, da je tožena stranka, za primer, da bi sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za obračun in izplačilo plače, vložila pobotni ugovor, ker ima tudi sama terjatev do tožnika najmanj v višini 19.769,88 EUR. To terjatev je natančno specificirala v svojem pobotnem ugovoru z dne 17. 9. 2008, vendar pa je sodišče prve stopnje pobotni ugovor zavrglo z obrazložitvijo, da je tožnik res izplačal določena sredstva z računa toženca, da pa ne gre za izplačila prejemkov iz delovnega razmerja, ampak za izplačila izven delovnega razmerja, za kar delovno sodišče ni stvarno pristojno. Iz potrdil, ki jih je predložila tožena stranka izhaja, da si je tožnik v obdobju od julija 2005 do marca 2006 izplačal skupno 3.447.366,00 SIT oz. 14.844,62 EUR kot materialne stroške. Tožnik je v postopku zatrjeval, da so šli ti zneski za akontacijo najemnine za poslovni prostor na naslovu Š., za kar po stališču pritožbe ni bilo nobenega razloga, saj to stanovanje tudi po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bilo uporabno kot poslovni prostor in si je tako tožnik te zneske izplačeval kot bruto plačo v poljubnem znesku in se na ta način izognil tudi plačilu davkov in prispevkov. Tožnik tudi ni izkazal, da je bil ta znesek dejansko izplačan kot akontacija najemnine, kar ni razvidno niti iz izkazov poslovnega izida za poslovna leta 2004, 2005 in 2006, saj v tem obdobju niso bile knjižene nobene obveznosti toženca iz naslova najemnin. Sodišče prve stopnje se s protipravnim ravnanjem tožnika glede gotovinskih izplačil sploh ni ukvarjalo in je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog toženca v zvezi s postavitvijo sodnega izvedenca, ki bi lahko podal tudi ustrezno mnenje v zvezi z naravo izplačil, za katere tožnik zatrjuje, da je šlo za akontacijo najemnine za poslovni prostor. Zaradi navedenega tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter sklep, s katerim je to zavrglo pobotni ugovor toženca ter o zadevi samo odloči tako, da tožbeni zahtevek tožnika za obračun in izplačilo plače za obdobje od 13. 4. 2006 do dneva prenehanja delovnega razmerja in zahtevek za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2006 in 2007 zavrne ter ugodi pobotnemu ugovoru toženca, tožniku pa naloži plačilo stroškov toženca oz. podredno, da razveljavi odločbo prvostopnega sodišča v izpodbijanem delu izreka ter sklep, s katerim je to zavrglo pobotni ugovor toženca in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pritožbeni stroški, ki jih priglaša, pa so nadaljnji stroški postopka.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Utemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, v zvezi z višino bruto plače, ki jo je sodišče prve stopnje dosodilo tožniku. Sodišče prve stopnje je namreč kot osnovo vzelo plačo v bruto znesku 375,56 EUR oz. 90.000,00 SIT, ki je bila v tej višini določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 1996, v prilogah A3 in B1. Pri tem sodišče ni upoštevalo rasti plač glede na življenjske stroške, saj ni realno, da se tožnikova plača v devetih letih ne bi povečala. Prav tako so utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi tožena stranka tožniku morala omogočiti zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi, da so obstajale okoliščine iz drugega odstavka 83. člena ZDR, kjer je določeno, da delodajalcu ni potrebno delavcu omogočiti zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, sledilo predvsem navedbam priče I.R. in ugotovilo, da je bilo srečevanje s tožnikom zanj neprijetno zaradi tožnikovega odklonilnega odnosa do njega. Po stališču pritožbenega sodišča to nikakor ni okoliščina, zaradi katere toženi stranki ne bi bilo potrebno tožniku omogočiti zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Iz zakonskega teksta 2. odstavka 83. člena ZDR izhaja, da je, na primer, takšna okoliščina podana v primeru, kadar je delodajalec sam žrtev kršitve, neopravičen izostanek delavca z dela pa ni kršitev, katere žrtev bi bil delodajalec. Pritožba je utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na izplačilo trinajste plače in povračila stroškov za prehrano med delom. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek za izplačilo trinajstih plač za leta od 2003 do 2007 zavrnilo, ker tožnik ni izkazal, na kakšni podlagi naj bi mu pripadale. Sodišče ni vezano na pravno podlago, ki je ali pa ni podana v tožbi. V kolikor sodišče meni, da pravne podlage ni, bi moralo to ugotoviti in tudi navesti, zakaj je ni, ne pa odločiti, da je zahtevek neutemeljen, ker tožnik pravne podlage za ta zahtevek ni navedel. Po 130. členu ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom in se skladno s tem členom domneva, da so delavcu stroški nastali in delavec ni dolžan dokazovati, da so mu dejansko nastali. Sodišče prve stopnje je tako izhajalo iz napačne predpostavke, ko je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni izkazal, da bi mu v vtoževanem obdobju strošek za prehrano med delom nastal, saj v tem času družba tožene stranke ni poslovala, tožnik pa je sam izpovedal, da je bil dosegljiv doma in je čakal, kaj se bo zgodilo. Le v primeru, če delavec na delu ni prisoten, ni upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik od 13. 10. 2006 dalje za toženo stranko ni delal, je pritožba utemeljena vsaj za obdobje od 1. 1. 2005 do 13. 10. 2006. Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevkoma za izplačilo trinajstih plač in povračilom stroškov za prehrano med delom sploh ni izvajalo nobenega dokaznega postopka, saj niso niti stranki niti priča v zvezi s tem ničesar izpovedale. Sodišče prve stopnje ni v skladu z 285. členom ZPP poskrbelo, da bi se med obravnavo navedla vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, da se dajo potrebna pojasnila ter da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo.

Neutemeljene so sicer pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku za obračun in izplačilo plače za obdobje od 1. 7. 2005 do 31. 1. 2008, ne glede na to, da je ugotovilo, da je bil tožnik neopravičeno odsoten z dela najmanj od 13. 10. 2006 in da je toženec le za potrebe izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi štel, da je bil tožnik neopravičeno odsoten od 1. 2. 2008 do 7. 2. 2008. Delodajalec je dolžan delavcu na podlagi 41. člena ZDR zagotoviti delo in na podlagi 42. člena ZDR plačilo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Tako je tožnik za čas trajanja pogodbe o zaposlitvi upravičen tudi do plačila kot je v tej pogodbi določeno, seveda ob upoštevanju veljavnih predpisov. Prav tako je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust. Tožnik je imel tako v letu 2006 kot tudi v letu 2007 pravico do celotnega letnega dopusta skladno s 161. členom ZDR, saj je bil pri toženi stranki nepretrgoma zaposlen že od leta 1996. So pa utemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo pobotni ugovor. Štelo je namreč, da glede na 5. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) ni pristojno za odločanje o pobotnem ugovoru, ker ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z njim. Pri odločanju o pobotnem ugovoru zadošča relativna (t.j. sodna) pristojnost, kar pomeni, da mora o njenem obstoju ali neobstoju po pravilih o popolni atrakciji odločati sodišče, ki je pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo v točkah 1, 2 – razen prve alinee in 4 ter sklep v celoti, saj glede na to, ker sodišče prve stopnje o pobotnem ugovoru sploh ni odločalo, samo ne more dopolniti postopka (355. člen ZPP in 3. točka 365. člena ZPP). V novem sojenju naj sodišče obravnava pobotni ugovor in o zadevi ponovno odloči, pri čemer naj upošteva napotila pritožbenega sodišča, ki izhajajo iz obrazložitve sodbe in dopolni dokazni postopek in sicer v zvezi z zahtevkom po izplačilu plač s postavitvijo izvedenca, v zvezi z zahtevkoma po izplačilu trinajstih plač in stroškov prehrane in zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa s ponovnim zaslišanjem strank in priče. Ponovno naj odloči tudi o stroških postopka na prvi stopnji ter o stroških pritožbenega postopka, saj je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.