Jedro

Z izplačilom zavarovalnine je tožeča stranka po samem zakonu, na podlagi subrogacije, vstopila v pravice N. iz kreditne pogodbe napram tožencu, ki je škodo povzročil z neplačevanjem kreditnih obveznosti. Zato posebna izjava o odstopu terjatve ni bila potrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 2. odst. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, I 2006/01056, z dne 19.12.2006 v veljavi, na njegovi podlagi pa je toženec dolžan plačati tožeči stranki 5.877,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2006 do prenehanja obveznosti in izvršilne stroške v znesku 83,88 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Prvo sodišče je tožencu naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.067,98 EUR.

Zoper sodbo (1. in 2. odst. izreka) se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da razveljavi sklep o izvršbi in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka odstopila od kreditne pogodbe s tožencem. Tožeča stranka ni izkazala, da je N. d.d. Ljubljana odstopila od kreditne pogodbe v skladu z njenim 8. členom. Zadnji opomin pred tožbo naj bi tožeča stranka vročala toženi stranki 26.5.2005, skupaj s povratnico, iz opomina pa izhaja, da bo N. d.d. odstopila od kreditne pogodbe, če toženec ne bo poravnal zapadlih obveznosti, in terjatev predala v izterjavo. To se je zgodilo 30.6.2005, ko je banka izračunala stanje terjatve in zahtevek naslovila na tožečo stranko 13.7.2005. Iz opomina z dne 26.5.2005 izhaja, da banka še ni razdrla kreditne pogodbe, saj navaja zgolj, da bo od nje odstopila. Namera odstopa še ne pomeni tudi odstopa samega. Iz opomina izhaja, da naj bi bil poslan tožencu s povratnico, te pa tožeča stranka ni predložila in tako ni dokazala, da je bil opomin sploh poslan. Zmotna je ugotovitev, da iz kreditne pogodbe ne izhaja, da bi morala tožeča stranka poslati tožencu listino o odstopu terjatve. Ni izkazano, da je banka odstopila od kreditne pogodbe in da bi bil toženec z odstopom seznanjen. Prvo sodišče je zato zmotno štelo, da je banka odstopila od pogodbe, zaradi tega pa je zmotno štelo kot utemeljeno tudi terjatev tožeče stranke. Če ni prišlo do veljavnega odstopa od pogodbe, tudi ni zapadel celotni dolgovani znesek. Zato je izračun dolgovanega zneska napačen. Sodišče je napačno odločilo tudi o ugovoru zastaranja. Potrebno je upoštevati kreditno pogodbo, ki ureja obročna plačila, zanje pa velja 3-letni zastaralni rok, enako kot za obresti, zato je terjatev zastarana.

Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je N., d.d., utemeljeno odstopila od kreditne pogodbe s tožencem, ker slednji ni plačal najmanj dveh zaporednih mesečnih obrokov kredita niti v roku 15 dni po opominu z dne 26.5.2005 (8. člen kreditne pogodbe). Nameravani odstop od pogodbe (najavljen v omenjenem opominu) je N. d.d. uveljavila, kar konkludentno izhaja tudi iz dopisa v prilogi A7, ko je od tožeče stranke zahtevala plačilo celotnega toženčevega dolga po kreditni pogodbi (na podlagi pogodbe o zavarovanju terjatve oziroma posojila). Prvo sodišče je pravilno tudi ugotovilo, da je N. d.d. tožencu poslala opomin v skladu z 8. členom kreditne pogodbe, ki je bil pogoj za njen odstop od pogodbe zaradi toženčeve neizpolnitve obveznosti v naknadnem 15-dnevnem roku. Če tožeča stranka ni predložila povratnice o vročitvi opomina tožencu, to še ne pomeni, da opomin ni bil poslan (N. d.d. ga sicer glede na določila kreditne pogodbe ni bila dolžna pošiljati s povratnico). Pri presoji dokazov sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazilu (izjema je le javna listina – 244. člen ZPP). Opomin je bil naslovljen na toženca in na enega od njegovih naslovov za pošiljanje pošte (10. člen kreditne pogodbe), zahtevku v prilogi A7 pa je N. d.d. v skladu z medsebojno pogodbo o zavarovanju (zahtevami generalne police ter zavarovalnih pogojev) priložila tudi 1. in 2. (očitno zadnji z dne 26.5.2005) opomin s povratnico. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka plačala celoten toženčev dolg po kreditni pogodbi N. d.d., kar očitno pomeni, da je N. d.d., izvedla opominjevalni postopek (in odstopila od kreditne pogodbe) v skladu z določili kreditne pogodbe in pogodbe o zavarovanju med tožečo stranko in N. d.d., kot je očitno (in pravilno) štelo tudi prvo sodišče glede na razloge izpodbijane sodbe.

Z izplačilom zavarovalnine je tožeča stranka po samem zakonu, na podlagi subrogacije (963. člen OZ), vstopila v pravice N. d.d. iz kreditne pogodbe napram tožencu, ki je škodo povzročil z neplačevanjem kreditnih obveznosti. Zato posebna izjava N. d.d. o odstopu terjatve ni bila potrebna. Z odstopom od kreditne pogodbe je bil toženec posredno seznanjen tudi s strani tožeče stranke, saj se šteje, da je dopis v prilogi A7 prejel (10. člen kreditne pogodbe), ne glede na to pa morebitna opustitev obvestila o odstopu od pogodbe ne vpliva na veljavnost tega odstopa, saj zakon ne določa sankcije za to opustitev (109. člen OZ). Ker je N. d.d. odstopila od pogodbe, je bil toženec dolžan plačati celoten preostali dolg po kreditni pogodbi (8. člen pogodbe).

Prvo sodišče je pravilno zavrnilo toženčev ugovor zastaranja. Iz zahtevka v prilogi A7 izhaja, da je toženec plačal zadnji znesek iz naslova kreditne obveznosti 14.1.2005, ko je bilo nazadnje pretrgano zastaranje (364. člen OZ), ki je tega dne tako začelo znova teči (1. odst. 369. člena OZ), tako glede same glavnice (po odstopu od pogodbe je toženčeva obveznost izgubila naravo občasnih dajatev in je za vtoževani znesek veljal splošni 5-letni zastaralni rok), kot glede tistih dolgovanih obresti (razvidnih iz zahtevka v prilogi A7 in zajetih v celotnem vtoževanem znesku), ki so morebiti zapadle več kot tri leta pred vložitvjo predloga za izvršbo (1. odst. 347. člena OZ). Vtoževana terjatev glede na datum vložitve predloga za izvršbo ni zastarala.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. odst. 350. člena in 353. člen ZPP). Toženec sam krije stroške pritožbenega postopka, ker ni uspel s pritožbo (1. odst. 154. člena ZPP), odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe.