Jedro

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bi bilo pri presoji revizijskega sodišča mogoče upoštevati spremembo dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje brez glavne obravnave le, če bi revident izrecno uveljavljal bistveno kršitev določb postopka v zvezi s tem, t. j. relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP ali celo absolutno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker tožena stranka nobene od teh kršitev ne uveljavlja (splošno revizijsko sklicevanje na 2. točko 1. odstavka 370. člena ZPP ne zadošča), revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega ni smelo in moglo preizkusiti. Sodišče druge stopnje je med drugim ugotovilo, da v pogodbi o zaposlitvi ni bilo izrecno navedenega razloga za zaposlitev tožnika za določen čas in da je tožena stranka imela potrebo po delu, ki ga je opravljal tožnik, za nedoločen čas. Sledi zaključek o tem, da ni obstajal začasno povečan obseg dela, torej eden od zakonsko določenih razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, ki ga je tožena stranka sicer navedla v prejšnji pogodbi o zaposlitvi tožnika za določen čas. Že ta zaključek po določbi 54. člena ZDR zadošča za presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in je zato pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas z vsemi pravicami iz dela in po delu, za ugotovitev, da mu je dne 1.9.2003 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito, da ga je le-ta dolžna vrniti nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati vsakomesečno plačo v višini 122.893 tolarjev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2003 v višini 87.389,73 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi in iz naslova provizije znesek 564.505 tolarjev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je tudi, da tožnik sam krije svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnik sklenil s toženo stranko delovno razmerje za določen čas od 1.3.2003 do 31.8.2003 po pogodbi z dne 1.3.2003. Dne 1.6.2003 sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi, ki v 1. členu določa, da gre za pogodbo za določen čas od 1.6. do 31.8.2003, nato pa, da pogodba ne pomeni prekinitve delovnega razmerja, ki je sklenjeno za nedoločen čas, da je pogodba sklenjena zaradi uskladitve z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002) in da je zaradi sklenitve prenehala veljati dosedanja pogodba o zaposlitvi. Ker so določbe 1. člena pogodbe v nasprotju, je sodišče zaslišalo vodjo kadrovske službe tožene stranke V.C. in pravnico N.B. ter na podlagi njunih izpovedi zaključilo, da je prišlo pri sklenitvi pogodbe z dne 1.6.2003 (v delu, v katerem je navedeno, da ta pogodba ne pomeni prekinitve delovnega razmerja, ki je sklenilo za nedoločen čas), za napako, ki se je pojavljala tudi pri pogodbah o zaposlitvi za ostale delavce, na podlagi zaslišanja prič in tožnika pa tudi, da je tožnik vedel, da podpisuje pogodbo za določen čas, in da je tudi sam to tako razumel, saj sicer ne bi imel razloga, da bi se konec avgusta, pred potekom časa delovnega razmerja za določen čas, dogovarjal za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Nadalje je ugotovilo, da tožnik v mesecu septembru za toženo stranko ni več opravljal dela in da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v skladu z 3. alinejo prvega odstavka 52. člena ZDR - zaradi začasno povečanega obsega dela. Glede na to je zavrnilo zahtevke za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, reintegracijo in reparacijo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi laični pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo, da je sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, da je v delovnem razmerju za nedoločen čas z vsemi pravicami iz dela in po delu, da mu dne 1.9.2003 delovno razmerje ni prenehalo zakonito, da ga je tožena stranka dolžna zaposliti na delovno mesto, ki ga je opravljal pred tem, mu za čas nezakonitega prenehanja obračunati vsakomesečno bruto plačo v višini 122.893 tolarjev in po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je pritožbo glede odločitve o odškodnini za neizkoriščeni letni dopust in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s sklepom pa je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za izplačilo provizije v znesku 564.505 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih sodbe je navedlo, da iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1.6.2003 ne izhaja razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, zaradi česar je ta sklenjena v nasprotju z zakonom in se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas. Tudi iz celotne vsebine pogodbe izhaja, da je sklenjena za nedoločen čas, saj je že na začetku navedeno, da pogodba ne pomeni prekinitve delovnega razmerja za nedoločen čas in je sklenjena za določeno sistematizirano delovno mesto svetovalca kapitalskih zavarovanj 1. Čeprav iz pogodbe izhaja, da je bila sklenjena zaradi uskladitve z ZDR, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da to ni bilo potrebno, saj je bila že prejšnja pogodba z dne 1.3.2003 sklenjena v času veljavnosti novega ZDR. Ker je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1.3.2003 sklenjena za določen čas do 31.8.2003 zaradi povečanega obsega dela, pritožbeno sodišče ni našlo razloga, zakaj bi bilo dne 1.6.2003 potrebno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas in je tudi zato zaključilo, da sta stranki 1.6.2003 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Dodaten dokaz o sklenitvi pogodbe za nedoločen čas obstaja v tem, da je tožena stranka prijavila tožnika v zavarovanje z 2.9.2003. Iz prijave je razvidno, da je pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas. Oprlo se je tudi na zatrjevanje tožene stranke, da je imela s tožnikom sprva namen skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, nato pa si je zaradi dodatnih informacij o tožniku premislila. To kaže, je zaključilo sodišče druge stopnje, da je imela tožena stranka potrebo po tožnikovem delu za nedoločen čas, torej ni šlo le za začasno povečan obseg dela.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, dejansko pa le zoper odločitev v ugodilnem delu te sodbe, se pritožuje tožena stranka in v tem obsegu predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje. V zvezi z zaključkom sodišča druge stopnje, da iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1.6.2003 ni razviden razlog sklenitve delovnega razmerja za določen čas, zaradi česar je pogodba v nasprotju z zakonom, navaja, da je takšno stališče preveč restriktivno in nima zakonske opore. 29., 52. in 54. člen ZDR ne določajo, da mora biti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas izrecno naveden v pogodbi, še manj pa, da odsotnost te navedbe pomeni avtomatično preoblikovanje delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Pomanjkljivost navedbe razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas predstavlja nebistveno sestavino pogodbe o zaposlitvi. Navedbo tožene stranke, da je tožnika želela zaposliti za nedoločen čas, je sodišče druge stopnje razlagalo napačno, saj je tožena stranka izrecno navedla, da je pogodbo za nedoločen čas želela skleniti šele s 1.9.2003; pri tem ni navedla, da je takšno pogodbo želela skleniti za isto delovno mesto. Izpodbija zaključek sodišča druge stopnje o tem, da naj bi iz vsebine pogodbe z dne 1.6.2003 izhajalo, da je bila ta sklenjena za nedoločen čas. V zvezi z zapisom v pogodbi, da ta ne pomeni prekinitve delovnega razmerja za nedoločen čas, je sodišče druge stopnje spregledalo natančno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da so določbe o trajanju zaposlitve iz 1. člena pogodbe same s seboj v nasprotju, vendar je na podlagi zaslišanja prič ugotovilo, da je pri sestavi vzorca pogodbe o zaposlitvi prišlo do strojepisne napake. Sodišče druge stopnje se do tega dela dokaznega postopka oziroma dokazne ocene ni opredelilo, zaradi česar je sodba tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav izpoved obeh prič je ključna za razumevanje in pravilno razlago izpodbijanega nasprotja v 1. členu pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je sodišče druge stopnje navedlo, da je bila pogodba sklenjena za določeno sistemizirano delovno mesto, kar je zmoten pravni argument, saj bi to pomenilo (v nasprotju z 3. alinejo prvega odstavka 29. člena ZDR), da je pogodbo o zaposlitvi za določen čas mogoče skleniti zgolj za nesistemizirano delovno mesto. Nadalje izpodbija zaključek sodišča druge stopnje o nenavadnosti pogodbenih določil o redni in izredni odpovedi v pogodbi o zaposlitvi z dne 1.6.2003 in opozarja, da je bilo pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je tožena stranka uporabila vzorec pogodbe o zaposlitvi in ga ni prilagajala trajanju delovnega razmerja. Zato določbe o redni in izredni odpovedi v pogodbi niso nenavadne, temveč se skladajo s pravilno presojo sodišča prve stopnje. Nepravilen je zaključek o nepotrebnosti uskladitve sporne pogodbe o zaposlitvi z ZDR, saj je običajno, da se pravni subjekti prilagajajo novim zakonskim zahtevam dalj časa, to pa še posebej velja za manjše gospodarske družbe, kot je tožena stranka. Že bežna primerjava dveh pogodb o zaposlitvi kaže, da so bile delavcem ponujene povsem druge, torej nove pogodbe o zaposlitvi. Zakaj je to storila oziroma, ali je resnično obstajala zakonska potreba po novih pogodbah, ne more biti stvar presoje pritožbenega sodišča, zato je tudi ta argument brez vsebinske teže. Nepravilno izpolnjena prijava na predpisanem obrazcu za zavarovanje ne ustvarja pogodbenega razmerja za nedoločen čas. Revizijo zaključuje s tem, da je sodišče druge stopnje povsem spregledalo izpoved dveh prič, zaradi česar v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in kar predstavlja revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list R Slovenije, št. 26/99 in nadalj.). Sodišče druge stopnje je ocenilo zgolj listine, ki ob nepravilni razlagi morda dokazujejo tožbene navedbe. T o ni pravilno, saj bi sodišče druge stopnje moralo pretehtati vse dokaze.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišča druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo (v tej zadevi le glede odločitve o obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas, o reintegraciji in reparaciji), in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Nosilni argumenti odločitve sodišča prve in druge stopnje se povsem razlikujejo. To je razvidno že iz gornjih povzetkov utemeljitve sodb sodišča prve in druge stopnje v zvezi z odločitvijo o obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas. V podkrepitev svojih zaključkov je sodišče druge stopnje izhajalo tudi iz drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, čeprav ni opravilo obravnave. Kljub temu se je sodišče druge stopnje v delu, ki je predmet revizije, sklicevalo na določbo 4. točke 358. člena ZPP. Po tej določbi lahko sodišče druge stopnje drugače uporabi materialno pravo le na podlagi enakega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ker pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bi bilo pri presoji revizijskega sodišča mogoče upoštevati spremembo dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje brez glavne obravnave le, če bi revident izrecno uveljavljal bistveno kršitev določb postopka s tem v zvezi, to je relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP ali celo absolutno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tožena stranka nobene od teh kršitev ne uveljavlja (splošno revizijsko sklicevanje na 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP ne zadošča), revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega ni smelo in moglo preizkusiti.

Revizija izrecno uveljavlja le bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo utemeljuje s tem, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, da zaradi tega v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in da je v tem delu sodba tako pomanjkljiva, da se ne more preizkusiti. Ta bistvena kršitev ni podana, saj ima sodba sodišča druge stopnje razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Če so ti razlogi drugačni kot v sodbi sodišča prve stopnje in teh razlogov sodišče druge stopnje sploh ne omenja, še ne pomeni, da izpodbijana sodba razlogov nima. Zato je revizijsko sodišče lahko opravilo le materialno presojo zakonitosti sodbe sodišča druge stopnje in pri tem izhajalo iz dejanskih ugotovitev in zaključkov tega sodišča in ne sodišča prve stopnje. To je potrebno izrecno poudariti, saj nekateri materialno pravni razlogi revizije temeljijo na dejanskem stanju, ki ne izhaja iz sodbe sodišča druge stopnje. 54. člen ZDR določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Če kot pravno neodločilne odmislimo vse ostale razloge in revizijske navedbe glede njih, je sodišče druge stopnje med drugim ugotovilo, da v pogodbi o zaposlitvi ni bilo izrecno navedenega razloga za zaposlitev tožnika za določen čas in da je tožena stranka imela potrebo po delu, ki ga je opravljal tožnik za nedoločen čas (kar je dejanska ugotovitev sodišča druge stopnje). Sledi zaključek o tem, da ni obstajal začasno povečan obseg dela, torej eden od zakonsko določenih razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po 3. alineji 1. odstavka 52. člena ZDR, ki ga je tožena stranka sicer navedla v prejšnji pogodbi o zaposlitvi tožnika za določen čas od 1.3.2003 do 31.8.2003. Že ta zaključek po določbi 54. člena ZDR zadošča za presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Revizijske navedbe o obvezni vsebini pogodbe o zaposlitvi, glede katere ZDR ne predpisuje izrecne opredelitve določenega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, so neutemeljene, saj izpodbijana sodba ne temelji le na ugotovitvi o izostanku izrecno navedenega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, temveč tudi in predvsem na zaključku, da ta razlog sploh ni bil podan.

Glede na navedeno in v skladu z 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.