Jedro

Pritožnica se neutemeljeno zavzema, da so bili v konkretni zadevi podani razlogi iz (upoštevaje vsebino pritožbe tretjega odstavka) 254. člena ZPP za angažiranje novega sodnega izvedenca. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v ekspertizi angažiranega izvedenca ni podanih takšnih okoliščin (nasprotij, pomanjkljivosti, utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja), ki bi narekovale angažiranje novega izvedenca. Obširnemu pritožbenemu nestrinjanju z zaključki izvedenca, kar ni utemeljen razlog za angažiranje novega, ni mogoče slediti.

Podjemnik pridobi pravico do plačila, ko je delo opravljeno. Šlo je za ustno naročilo in toženka, ki se brani, da takšnega naročila sploh ni bilo, ne more sedaj uspešno v smislu zastaranja ločevati opravljanega dela na fazo izdelave programa (op. tudi sicer iz izpodbijane sodbe izhaja, da je šlo za poskusno uporabo in da so sledile še dodelave, popravki in nadgradnje) in fazo vzdrževanja. Za takšen zaključek bi morala toženka zatrjevati in izkazati dogovor o izročitvi in prevzemu opravljenega posla po delih v smislu četrtega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika.

V našem procesnem pravu je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov z upoštevanjem metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Izpostavljanje, da tožnik ni delal evidence opravljenih delovnih ur, da ne razpolaga s popisom ur in s kakršnokoli evidenco ur (op. na drugem mestu se v pritožbi omenja sistem za upravljanje različic), potrjeno s strani toženke, je neutemeljeno, saj so bili obseg tožnikovega dela in njegova vrednost ugotovljeni z drugimi izvedenimi dokazi.

V našem procesnem pravu je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov z upoštevanjem metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Izpostavljanje, da tožnik ni delal evidence opravljenih delovnih ur, da ne razpolaga s popisom ur in s kakršnokoli evidenco ur (op. na drugem mestu se v pritožbi omenja sistem za upravljanje različic), potrjeno s strani toženke, je neutemeljeno, saj so bili obseg tožnikovega dela in njegova vrednost ugotovljeni z drugimi izvedenimi dokazi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih I. in III. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo zahtevku za plačilo 65.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2017 dalje do plačila, (II.) zavrnilo presežni tožbeni zahtevek za plačilo 134.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2017 dalje do plačila in (III.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnik) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe plačati toženi stranki (toženki) 2.822,81 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe (izpodbijani del) je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu podrobneje ne povzema, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, uveljavlja prekoračitev tožnikove trditvene podlage, kršitev 254. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in absolutni bistveni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter poseg v pravico do sodnega varstva. Izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da je prišlo do sklenitve ustne podjemne pogodbe, da je tožnik izvajal dela izven sklenjene vzdrževalne pogodbe in da vtoževana terjatev ni (vsaj delno) zastarana. Preko kritike izvedenskega dela tudi obširno izpodbija višino prisojenega zneska.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica se neutemeljeno zavzema, da so bili v konkretni zadevi podani razlogi iz (upoštevaje vsebino pritožbe tretjega odstavka) 254. člena ZPP za angažiranje novega sodnega izvedenca. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v ekspertizi angažiranega izvedenca ni podanih takšnih okoliščin (nasprotij, pomanjkljivosti, utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja), ki bi narekovale angažiranje novega izvedenca. Obširnemu pritožbenemu nestrinjanju z zaključki izvedenca, kar ni utemeljen razlog za angažiranje novega, ni mogoče slediti. Sodni izvedenec je izdelal pisno mnenje in pisno dopolnitev mnenja. Toženka je sicer podala pisne pripombe na dopolnitev mnenja, v katerih je primarno predlagala angažiranje novega izvedenca, podredno pa dopolnitev mnenja, vendar je sodišče prve stopnje izvedenca nato še zaslišalo. Z zaslišanjem so bili odpravljeni dvomi v pravilnost podane ekspertize in obširno pritožbeno izpodbijanje ekspertize ni utemeljeno. Slednje je celo nekoliko presenetljivo, saj se je zaslišanje izvedenca zaključilo brez pripomb na njegovo delo in predlogov v smislu tretjega odstavka 254. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni kršilo omenjene določbe ZPP, tudi ni podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti in toženki ni bila kršena pravica do poštenega sodnega postopka.

6. Ni mogoče slediti pritožbeni tezi, da bi moralo sodišče prve stopnje očitno izrecno pojasniti zakaj šteje, da je prišlo do „soglasja volj, da tožnik proti (dodatnemu) plačilu opravi za toženko neko delo“, oziroma da takšnega soglasja volj ni bilo, kar naj bi izhajalo iz izpovedb A. A. in toženke. Gre za lastno in neutemeljeno dokazno oceno toženke, ki ji ni mogoče slediti. Vsebina izpodbijane sodbe je širša in sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevalo vse izvedene dokaze, medtem ko toženka v pritožbi izpostavlja le izseke iz dveh izpovedb, čemur ni mogoče slediti. Obstoječa vzdrževalna pogodba se je nanašala na programe D., kar je v izpodbijani sodbi obrazloženo. Toženka tožniku ni ničesar plačala za opravljeno delo na programih E. (bistven je program F.). Tožniku je bilo podano ustno naročilo A. A. za delo na programu F. Obseg „pomoči“ tožnika B. B. je razviden iz predvsem 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik je na programu delal z delavcem toženke (B. B.) in toženka jima je zagotovila prostore za delo na programu. Tožnik in toženka sta dva gospodarska subjekta (op. za gospodarske subjekte je značilno izvajanje pridobitne dejavnosti), ki sta že poslovno sodelovala na podlagi vzdrževalne pogodbe za programe D., in toženka v pritožbi izpostavlja zastaralni rok za gospodarske pogodbe. Tožnik je želel doseči poplačilo izvedenega dela preko sklenitve nove vzdrževalne pogodbe, vendar mu to ni uspelo. O tem sta se pravdni stranki pogajali, pri čemer ni mogoče zaslediti nekakšne neodplačnosti oziroma vsebovanosti izvedenega dela v obstoječi vzdrževalni pogodbi (glej npr. e-sporočilo toženke v prilogi A7). Nerazumno je zavzemanje toženke, da ni prišlo do ustne sklenitve podjemne pogodbe, medtem ko so nekakšni izpostavljeni miselni pridržki A. A. pravno nerelevantni. Upoštevna je izražena „poslovna“ volja toženke in iz izpodbijane sodbe ter spisa ne izhaja, da ni prišlo do sklenitve podjemne pogodbe glede programa F. Vzdrževalna pogodba se ne nanaša na program F. in izkazano je ustno naročilo tožniku za delo na programu F. Sklicevanje toženke, da je vzdrževalna pogodba predvidevala, da je treba vsak dodaten projekt opredeliti rokovno in zneskovno v delovnem nalogu, ki ga ni bilo, in da je tožnik delal v okvirih vzdrževalne pogodbe, ni utemeljeno. Vzdrževalna pogodba se nanaša le na programe D. Drži, da vzdrževalna pogodba zajema vsa področja vzdrževanja, ki niso predmet pogodbe med D. in toženko, vendar toženka v pritožbi izpusti celotno besedilo 1. člena pogodbe, iz katerega izhaja, da se nanaša le na programe D. Podobno neutemeljeno izpostavlja le 2. člen pogodbe. Vzdrževanje programske ter strojne opreme in podpora za uporabo le-te po navodilih uporabnika, se nanašajo na omogočanje trajne uporabe programov D. (1. člen pogodbe). Tudi iz ravnanja tožnika ne izhaja, da ni šlo za dodatno naročena dela izven vzdrževalne pogodbe. Njegova ravnanja kažejo le, da se je zavzemal za drugačen način plačila (v okviru sklenitve nove vzdrževalne pogodbe, do česar ni prišlo).

7. Neutemeljeni so očitki, da je tožnikova terjatev (delno) zastarana. Pritožbeno sodišče v tem delu soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki so vsebovani v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Drži, da se je izdelani program pričel uporabljati poleti 2012, vendar je zavzemanje toženke, da gre za nekakšno dokončano in zaključeno celoto (dejansko predano v uporabo) in da je za to celoto začel teči zastaralni rok že poleti 2012 neutemeljeno. Naročeno delo je obsegalo ne samo izdelavo programa, ampak tudi njegovo vzdrževanje, in tožnik je vse navedeno delal do 10.4.2014. Podjemnik pridobi pravico do plačila, ko je delo opravljeno. Šlo je za ustno naročilo in toženka, ki se brani, da takšnega naročila sploh ni bilo, ne more sedaj uspešno v smislu zastaranja ločevati opravljanega dela na fazo izdelave programa (op. tudi sicer iz izpodbijane sodbe izhaja, da je šlo za poskusno uporabo in da so sledile še dodelave, popravki in nadgradnje) in fazo vzdrževanja. Za takšen zaključek bi morala toženka zatrjevati in izkazati dogovor o izročitvi in prevzemu opravljenega posla po delih v smislu četrtega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika. Lastno in neutemeljeno je njeno mnenje, da ob drugačnem stališču zastaranje za programiranje oziroma razvoj programov nikoli ne bi začelo teči v „življenjski“ dobi programa; da je splošno znano, da se vsa živa programska oprema posodablja; da so kasnejše dodelave, prilagoditve, olepšave, novi moduli, vzdrževanje, ipd. samostojne celote in predmet samostojnega zastaranja; da ima stališče sodišča prve stopnje za posledico nezastarljivost plačila za razvoj programa in da je to v nasprotju s pravno varnostjo. Tožnik vtožuje plačilo za svoje delo na programu vse do prekinitve sodelovanja s toženko in v tej pravdi se presoja plačilo po konkretni ustni podjemni pogodbi. Goli dejstvi poskusne uporabe programa poleti 2012 in izdelave navodil za uporabo dne 22.4.2012, ne pomenita, da je bila dogovorjena izvršitev in izročitev posla po delih. Gre namreč za dogovor o enotnem poslu, ki se je izvrševal vse do 10.4.2017, čeprav je morebiti mogoče ločiti samo vzdrževanje od razvoja programske opreme. Predmetnega ne spremeni dejstvo, da je angažirani izvedenec ločeno ovrednotil ceno in trajanje vzdrževanja programa F. 8. V delu glede vzdrževanja programa F. sodišče prve stopnje ni odločalo mimo tožbenih trditev in s tem storilo (nekonkretizirane) bistvene kršitve določb pravil postopka. Samostojen izraz vzdrževanje (v trajanju 24 mesecev po ceni 800,00 EUR na mesec) je res uporabil šele izvedenec, vendar je tožnik zatrjeval delo na programu vse do prekinitve sodelovanja in omenjal dodelave, povečane stroške vzdrževanja, razvijanje programa, nedokončanje del v letu 2012, ipd., kar jasno kaže, da ni prišlo do prekoračitve trditvene podlage. Tožnik je tudi sicer postavil zadostno trditveno in dokazno podlago za presojo tožbenega zahtevka. Z izvedbo dokaza z izvedencem, ki je njegovo „vzdrževanje“ ovrednotil in čemur je sodišče prve stopnje sledilo, do zatrjevane kršitve ni prišlo in je pravilna ugoditev tožbenemu zahtevku tudi v tem delu.

9. Lastno in neizkazano je mnenje toženke, da tožnikova dokazna podlaga ne omogoča ovrednotenja tožnikovega dela na programu F. V našem procesnem pravu je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov z upoštevanjem metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Izpostavljanje, da tožnik ni delal evidence opravljenih delovnih ur, da ne razpolaga s popisom ur in s kakršnokoli evidenco ur (op. na drugem mestu se v pritožbi omenja sistem za upravljanje različic), potrjeno s strani toženke, je neutemeljeno, saj so bili obseg tožnikovega dela in njegova vrednost ugotovljeni z drugimi izvedenimi dokazi. Iz izvedenega dokaznega postopka zares izhaja, da je večino dela na programu F. opravil B. B. (tožniku je od potrebnih 11,5 mesecev za izvedbo projekta pripisanih le 5,1 meseca in polovično „vzdrževanje“ v trajanju 24 mesecev), zato je nejasno, kaj želi toženka doseči s selektivnim izpostavljanjem le nekaterih ugotovljenih dejstev v tej smeri (npr. da je B. B. na programu delal 8 ur na dan). Pozabi npr. dodati, da je B. B. za opravo dela, ker v začetku ni bil dovolj računalniško izobražen, porabil več časa. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je šlo za (preprost) prepis že izdelanega programa v nov računalniški jezik, čeprav je B. B. ocenil, da je „prepisani“ del programa cca. ¼ do 1/3 novega programa. Omenjeno pričanje je treba upoštevati v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi in ugotovitvami, pri čemer iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil pomemben del projekta v izdelavi prototipa (simulatorja v novi programski kodi, ki je vseboval kritične dele, ki jih ni bilo mogoče testirati v „živo“ na pečeh). V tem sporu se je ugotovil obseg tožnikovega dela na programu F. in njegova vrednost, zato je neutemeljeno pavšalno pritožbeno polemiziranje, da je delal tudi na drugih zadevah in da vsega časa, ko se je nahajal pri toženki, ni mogoče avtomatično pripisati delu na programu F. Ni mogoče slediti toženkinemu zavzemanju, da je objektivno nemogoče razmejiti prispevek tožnika in B. B. Predmetno je sodišče prve stopnje razmejilo na podlagi izvedenih dokazov (pričanj in izvedbe dokaza s sodnim izvedencem) in z razmejitvi pritožbeno sodišče pritrjuje. Delež B. B. in starega programa F. je ovrednoten.

10. Izvedenska ekspertiza ni nepreverljiva in arbitrarna. Objektivna nerazvidnost, kriteriji in merila, ipd., so le pavšalni pritožbeni izrazi, s katerimi toženka skuša neutemeljeno vzbuditi dvom v pravilnost izvedenčevega mnenja. Razmejitev tožnikovega dela od dela B. B. ter ocena vrednosti tožnikovega dela je bila opravljena upoštevaje trditveno podlago in vse izvedene dokaze (listinske dokaze, zaslišanja in ekspertizo). Izvedeni dokazi so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča takšni, da so bila pravno relevantna dejstva, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, pravilno ugotovljena. Lastno, neutemeljeno in pavšalno je zavzemanje toženke, da ekspertize ni mogoče objektivno preveriti, karkoli naj bi že to pomenilo. Ekspertiza ni rezultat subjektivne in arbitrarne ocene izvedenca, ampak je izdelana na podlagi preostalega spisovnega gradiva in na podlagi strokovnega znanja ter izvedenčevih izkušenj (primerjave z lastnimi podobnimi projekti). Gre za preverljivo ekspertizo, ki je logična, razumljiva in notranje skladna. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je izvedenec prevzel funkcijo sodišča, je pa sodišče v konkretni zadevi za svoje lastne zaključke potrebovalo njegovo znanje, kar je pravzaprav smisel izvedbe dokaza z izvedencem. Nedopustna in zato neupoštevna pritožbena novota (glej 337. člen ZPP) je sklicevanje toženke, da je izvedenec upošteval strankam nepoznane kriterije, konkretneje „pogovore (kakšne?)“. Toženka ne pojasni, zakaj pripomb na njegovo delo v tej smeri ni na prvi stopnji sojenja podala pravočasno (npr. v pisnih pripombah zoper pisno mnenje) in na podlagi kakšnih utemeljenih razlogov to uveljavlja šele v pritožbi. Nenazadnje je izvedenec svoje zaključke obrazložil na podlagi spisovnega gradiva in pripomb na njegovo delo po opravljenem zaslišanju ni bilo. Izjavi izvedenca, da bi drug izvedenec lahko prišel do drugačnih zaključkov in da bi tudi sam lahko napisal, da tega objektivno ne more oceniti, sta izvzeti iz konteksta zaslišanja izvedenca in ne izkazujeta, da je izvedenec na silo oziroma za vsako ceno ter z golim ugibanjem izdelal svoje mnenje. Ekspertiza je preverljiva na podlagi trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank. Glede slednje velja kot bistveno izpostaviti predvsem izpovedbi tožnika in priče B. B. ter opravljen ogled programa s strani izvedenca. Deleže je ovrednotilo sodišče na podlagi spisovnega gradiva in ekspertize. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da ni bila opravljena celovita presoja vseh izvedenih dokazov in da le-ta ni obrazložena v tolikšni meri, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, kar je pritožbeno sodišče tudi storilo. Očitek absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se ni nekritično oprlo na neobrazloženo razmejitev izvedenca. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da deležev ni razmejilo sodišče. Kako bi sodišče prve stopnje to lahko in moralo storiti samo, brez pomoči izvedenca, je neutemeljeno in nepojasnjeno pritožbeno zavzemanje. Sodišče prve stopnje je za razmejitev prispevka tehnologa in programerja k izvedenemu delu potrebovalo pomoč strokovnjaka.

11. Vprašanja, na katera je odgovarjal izvedenec, so zares nekoliko neustrezno oblikovana in na prvi pogled od izvedenca terjajo presojo v konkretni zadevi, vendar v izpodbijani sodbi ni podlage za zaključek, da sodišče ob strokovni pomoči izvedenca presoje ne bi opravilo samo. Na tem mestu velja le pripomniti, da toženka v prvem sojenju, čeprav ji je bil vročen sklep o postavitvi prvega (in kasneje izločenega) izvedenca, sami (enaki) formulaciji vprašanj ni z ničemer nasprotovala. Ali je tožnik opravil dela programiranja na programu F. in ali jih je opravil sam ali v sodelovanju s sodelavci (prvo vprašanje izvedencu) je v tem sporu pravzaprav nesporno dejstvo in gre za vprašanje, ki je povsem odvečno. Dokaj nesporno sta namreč na programu delala oba z B. B. Drugo vprašanje izvedencu je bilo v kolikšnem obsegu je tožnik opravil dela programiranja, vrednost tega dela in potreben čas ter ali gre za obsežno, bolj ali manj obsežno delo in kako se vrednoti v okviru računalniškega programiranja. Seveda je sodišče prve stopnje potrebovalo izvedenca, da se je (še dodatno) prepričalo o obsegu tožnikovih del na programu. Tožnik je namreč zatrjeval, da je opravil 4000 ur po 50,00 EUR na uro in sodišče prve stopnje ni razpolagalo s strokovnim znanjem, da bi takšno trditev lahko preizkusilo. Izvedenec je na splošno pojasnil potreben obseg in trajanje del ter ocenil tožnikov prispevek k opravljenemu delu. Razložil je, da je uporabil svoje strokovno znanje in izkušnje za oceno, koliko bi (po fazah) za opravljeno delo B. B. in tožnika potreboval zunanji izvajalec. Mnenje v tem delu ni pavšalno in neobrazloženo. Toženkino zavzemanje, da bi moral pojasniti nekakšna neobrazložena merila (drugje objektivne in strokovne kriterije, normative, strokovno literaturo, ipd.), ni utemeljeno. Izpostavil je še, da so se dela izvajala stihijsko, da ni evidence del in da se je bilo mogoče opreti na ogledani program in (med drugim) predvsem na izpovedbi B. B. in tožnika. „Subjektivna“ ocena izvedenca je ocena na podlagi strokovnega znanja in izkušenj. Izvedenec je svoje strokovno znanje in izkušnje pojasnil ter konkretni program primerjal z njegovimi podobnimi projekti. Predmetno je povsem zadoščalo za izdelavo ekspertize, ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, in ne gre za noben poseg v toženkino pravico do sodnega varstva. Toženka je nenazadnje svojo pravico do sodnega varstva uveljavljala in zaključke izvedenca (neuspešno) izpodbijala (med drugim tudi) s predložitvijo svoje ocene in dveh ponudb.

12. Pritožbena trditev, da je izvedenčeva opredelitev trajanja posameznih faz sistema nerealna, pretirana in v nasprotju z normativi, je preveč pavšalna, da bi ji bilo mogoče slediti. Toženka povsem spregleda, da se je na predloženo oceno C. C. sodni izvedenec celo delno oprl in pojasnil, zakaj je izvedenčeva ocena del pravilna. Pritožbenemu sklicevanju na omenjeno oceno ni mogoče slediti. Bistven razlog je v tem, da v njej ni upoštevanih vseh faz opravljenega dela. Tudi ni vsebovana izdelava prototipa, ki je bil bistven za izvedbo projekta. Pojasnjeno je, da ni šlo le za prepis starega programa F. in nekakšno enostavno programiranje (glej 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Da je ¼ do 1/3 programske opreme bilo prepisane (stari program F.) je le izpovedba B. B. o prepisu, pri čemer je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da ni šlo le za prepis. Hkrati je stari program F. upoštevan, in sicer izključno kot prispevek B. B. k projektu (glej opombo 5 na 10. strani izpodbijane sodbe). Gre za oceno, ki jo je pridobila sama stranka in ki ji ob pojasnilih angažiranega sodnega izvedenca, ni mogoče slediti na način, kot se zavzema toženka. S citiranjem, kaj vse naj bi iz ocene izhajalo, toženka ne vzbudi dvoma v ugotovitve sodišča prve stopnje. V delih, v katerih se sklicuje na skladnost ocene „s podatki iz literature“ in na strinjanje „večine avtorjev“, velja izpostaviti, da v oceni (priloga B35) ni navedenih nobenih virov literature in avtorjev. V točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe je argumentirano in prepričljivo pojasnjeno, zakaj sta s strani toženke pridobljeni ponudbi neustrezni za ovrednotenje tožnikovega dela. Da omenjeni ponudbi izkazujeta tržno vrednost programa kot celote, je lastna dokazna ocena, ki ji ni mogoče slediti. Angažirani izvedenec res ni pridobil ponudb na trgu, vendar je izdelani projekt primerjal z vrednostjo njemu poznanih projektov na trgu. Po svojem strokovnem znanju in izkušnjah je ugotavljal običajno tržno plačilo za opravljeno delo. Nenazadnje sama toženka v pritožbi svoje kalkulacije izvaja iz vrednosti 50 EUR na uro, medtem ko (z izjemo neutemeljenega sklicevanja na oceno in ponudbi) ne konkretizira, kakšen obseg dela in v kakšni vrednosti je po njeno opravil tožnik. Ponudb sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo v okviru kritike dela angažiranega izvedenca (glej 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Ponudba G. s.p. se nanaša na golo reprogramiranje obstoječe kode v drugo programsko okolje in je neprimerljiva z obsegom in vrednostjo opravljenega dela. Podobno velja za ponudbo H. d.o.o., ki je „ponudba zaradi ponudbe“ (brez predmeta ponudbe (tehnološko), roka, tehnologije, itd.). Trditev, da naj bi se število ur v ponudbah ujemalo z ocenjenimi urami iz ocene, ne vzpostavi dvoma v dejanske zaključke sodišča prve stopnje. Pojasnjeno je že, da v oceni niso upoštevane vse izvedene faze projekta.

13. Da je tožnik izvajal v trajanju 24 mesecev oziroma do prenehanja sodelovanja vzdrževanje na sistemu (pripravljenost in korekture), ki je bilo potrebno, je med drugim (glej tudi izvedene listinske dokaze) izkazano z zaslišanji (predvsem tožnika in priče B. B.) in izvedencem. Tožnik je v tej smeri postavil zadostno trditveno podlago, kar je pojasnjeno že zgoraj. Angažirani izvedenec je pojasnil trajanje vzdrževanja in vrednost le-tega. Lastno, pavšalno in neizkazano je stališče toženke, da je vzdrževanje v vrednosti 20% cene programa letno pretirano. Ob zaslišanju je izvedenec v začetku sicer nekoliko nejasno izpovedoval, vendar je na koncu razložil na primerljivem projektu, da je tu zadeva zahtevnejša, ker se posega v peči. Da sta k vzdrževanju sistema prispevala tožnik in B. B. je sicer tudi ocena izvedenca, vendar iz izpodbijane sodbe izhaja, da gre za dejanski zaključek sodišča, ki ima podlago ne samo v ekspertizi, ampak tudi v izvedenih zaslišanjih. Skladno z navedenim je ekspertizo mogoče preizkusiti. Pritožbenemu zavzemanju, da je takrat B. B. že obvladal programiranje in da je potemtakem le on vzdrževal sistem, ni mogoče slediti. Tudi sam izvedenec je izrecno poudaril, da je B. B. še potreboval tožnika. Izvedenec je zares vse tožnikovo delo, ki ga je tožnik opredelil s skupnim izrazom „programiranje“, ovrednotil po fazah (glej 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in po enotni postavki, vendar iz tega ne izhaja, da je vrednost izvedenega dela kakorkoli napačno ugotovljena. Predmetno izhaja tudi iz pojasnil izvedenca. Gre za enotno ceno načrtovanja in razvoja programske opreme (programiranje, testiranje, design, ipd.). Nenazadnje celo toženka v pritožbi ne ponudi druge cene, temveč svoje neutemeljene kalkulacije izvaja le na podlagi cene 50 EUR na uro.

14. Ker drugih pritožbenih očitkov toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

15. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.