Jedro

Iz Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v Policiji izhaja, da se naloge tožnikovega delovnega mesta opravljajo v treh nazivih in sicer policijski inšpektor III (29. izhodiščni plačni razred), policijski inšpektor II (30. izhodiščni plačni razred) in policijski inšpektor I (32. izhodiščni plačni razred). Tožnik je 1. 1. 2007 napredoval v uradniški naziv policijski inšpektor II in bil v tem nazivu uvrščen v 35. plačni razred. Zato tožnik na svojem delovnem mestu v tem uradniškem nazivu (policijski inšpektor II) ni mogel več napredovati v višji plačni razred (drugi odstavek 16. člena ZSPJS), tudi če je v letu 2010 izpolnjeval pogoje za napredovanje, glede na to, da je bil v letih 2007, 2008, 2009 in 2010 ocenjen z letno oceno odlično. Le v kolikor tožnik ne bi napredoval pet plačnih razredov, bi lahko s 1. 4. 2010 napredoval v višji plačni razred, pri čemer bi to bil kvečjemu 35. plačni razred. Ker pa je ta plačni razred dosegel, v letu 2010 ni mogel napredovati v plačnem razredu, temveč je s 1. 5. 2010 napredoval v višji uradniški naziv policijski inšpektor I ter bil na podlagi napredovanja v naziv in z doseženimi petimi napredovanji v plačnem razredu pravilno razvrščen v 37. plačni razred od 1. 5. 2010 dalje.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se izpodbijana sodba v celoti na novo glasi: „Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Sklep tožene stranke št. ... z dne 29. 8. 2011 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbo iz delovnega razmerja št. ... z dne 29. 2. 2012 se razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna tožnika razvrstiti v 39. plačni razred od 1. 5. 2010 dalje in s tožnikom skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se bo tožniku določila osnovna plača na podlagi uvrstitve v 39. plačni razred ter z njim določiti dodatek k osnovni plači, del plače za delovno uspešnost in način odpravljanja nesorazmerij v osnovni plači vse od 1. 5. 2010 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku od 1. 5. 2010 dalje obračunati razlike in sicer med plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če bi bila plača obračunana glede na 39. plačni razred in dejansko obračunano plačo za 37. plačni razred, nato pa mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezno neto razlike v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne neto razlike v plači od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku vse pravdne stroške v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila“ , se zavrne kot neutemeljen.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 464,50 EUR, v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 217,40 EUR, v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se razveljavita sklep tožene stranke št. ... z dne 29. 8. 2011 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbo iz delovnega razmerja št. ... z dne 29. 2. 2012 (točka I izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika razvrstiti v 39. plačni razred od 1. 5. 2010 do 31. 3. 2012 in z njim skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se bo tožniku določila osnovna plača na podlagi uvrstitve v 39. plačni razred, ter z dnem določiti dodatek k osnovni plači, del plače za delovno uspešnost in način odpravljanja nesorazmerij v osnovni plači, vse od 1. 5. 2010 do 31. 3. 1012 (pravilno 2012) v roku 15 dni in pod izvršbo. Kar je zahteval tožnik več ali drugače pa je zavrnilo (točka II izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od 1. 5. 2010 do 31. 3. 2012 obračunati razlike v plači in sicer med plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi bila obračunana glede na 39. plačni razred in dejansko obračunano plačo za 37. plačni razred, nato pa po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne neto razlike v plači, od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni in pod izvršbo, kar pa je zahteval več pa je zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku vse pravdne stroške v znesku 509,35 EUR v roku 15 dni in pod izvršbo. V primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka IV izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v II. in III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču v novo sojenje, ali pa ga spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ni upravičen do plačila razlike v plači v skladu z višjim plačnim razredom za čas od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2014, ker je dne 4. 11. 2013 podpisal aneks k pogodbi o zaposlitvi. Ker je že leta 2010 izpolnil pogoje za napredovanje v 39. plačni razred, mu mora v skladu z 11. členom Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede tožena stranka priznati takšen višji plačni razred tudi za obdobje od 1. 4. 2012 dalje oziroma za obdobje od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2014 ter mu tudi za to obdobje obračunati in izplačati vtoževane razlike v plačah. Ni mogoče preizkusiti razlogov sodbe, zakaj aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 11. 2013 narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka za obdobje od 1. 4. 2012 dalje, zato je v tem delu tudi podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbo dvanajstega odstavka 11. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, pri tem pa je več kot očitno prezrlo določbo drugega odstavka 16. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), ki določa, da lahko javni uslužbenci na delovnih mestih, kjer je mogoče tudi napredovanje v višji naziv v posameznem nazivu, napredujejo največ za 5 plačnih razredov, javni uslužbenci, kjer ni mogoče napredovati v naziv, pa lahko na delovnem mestu napredujejo največ za 10 plačnih razredov. Če z napredovanjem na delovnih mestih, kjer je mogoče napredovanje v naziv skupaj v vseh nazivih ni mogoče napredovanje za 10 plačnih razredov, je v najvišjem nazivu mogoče napredovati za toliko plačnih razredov, da je doseženo napredovanje v nazivih skupno za 10 plačnih razredov. Javni uslužbenec lahko na podlagi ZSPJS na delovnem mestu oziroma v nazivu napreduje v višji plačni razred, pri čemer o tem napredovanju odloča pristojni organ oziroma predstojnik. Skladno s tretjim odstavkom 16. člena ZSPJS lahko javni uslužbenec na podlagi tega zakona napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Za napredovalno obdobje se upošteva čas, ko javni uslužbenec dela na delovnih mestih, za katere je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Izpolnjevanje pogojev za napredovanje preveri pristojni organ oziroma predstojnik enkrat letno. Tožnik je v času ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v letu 2010 zasedal delovno mesto policijski inšpektor - pomočnik komandirja, šifra delovnega mesta ... na postaji policije A., v uradniškem nazivu policijski inšpektor II in bil upoštevaje že doseženo napredovanje uvrščen v 35. plačni razred. Iz takrat veljavnega Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v Policiji izhaja, da so se naloge tožnikovega delovnega mesta opravljale v treh nazivih in sicer policijski inšpektor III (29. izhodiščni plačni razred), policijski inšpektor II (30. izhodiščni plačni razred) in policijski inšpektor I (32. izhodiščni plačni razred). Za presojo v konkretnem primeru je bistveno, da uradniški naziv policijski inšpektor II ni najvišji naziv delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik, saj so se lahko naloge na tem delovnem mestu opravljale tudi v uradniškem nazivu višji policijski inšpektor I. in da je tožnik ob preverjanju izpolnjevanja pogojev za napredovanje v višji plačni razred v letu 2010 že dosegel najvišji plačni razred v nazivu policijski inšpektor II, to je 35. plačni razred, in takrat ni mogel biti uvrščen v višji plačni razred. Skladno z določbo prvega odstavka 5. člena Uredbe se namreč postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev izvede vsako leto do 15. marca za vse javne uslužbence. Zato je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je tožnik v letu 2010 izpolnil pogoje za napredovanje, skladno z dvanajstim odstavkom 11. člena Uredbe morala napredovati. V letu 2010 ni izpolnil pogoja za napredovanje v smislu določbe drugega odstavka 16. člena ZSPJS, saj je bil ob preverjanju pogojev že uvrščen v najvišji plačni razred uradniškega naziva policist inšpektor II in zato v višji plačni razred ni mogel napredovati. Tožnik je 1. 5. 2010 napredoval v višji uradniški naziv policijski inšpektor I in bil na podlagi drugega odstavka 200. člena ZSPJS pravilno uvrščen v 37. plačni razred, upoštevaje 32. izhodiščni plačni razred za ta naziv in je obdržal tudi 5 plačnih razredov, ki jih je že dosegel. Šele po izvedenem postopku preverjanja pogojev za napredovanje v naslednjem letu je tožnik izpolnil pogoje za napredovanje v višji plačni razred, vendar pa tudi s 1. 4. 2011, saj je začel veljati Zakon o interventnih ukrepih, ki je v prvem odstavku 8. člena določil, da javni uslužbenci, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje v letu 2011, v letu 2011 ne napredujejo. Zato je povsem zakonito napredoval 1. 4. 2012 in ima od takrat dalje tudi pravico do plače v skladu s 39. plačnim razredom.

Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke, predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (

Uradni list RS, št. 56/2002 s spremembami; ZSPJS) v prvem odstavku 16. člena določa, da lahko javni uslužbenec na podlagi tega zakona na delovnem mestu oziroma v nazivu napreduje v višji plačni razred. O tem napredovanju odloča pristojni organ oziroma predstojnik. V skladu z drugim odstavkom 16. člena ZSPJS lahko javni uslužbenci na delovnih mestih, kjer je mogoče tudi napredovanje v višji naziv, v posameznem nazivu napredujejo največ za pet plačnih razredov, javni uslužbenci, kjer ni mogoče napredovati v naziv, lahko na delovnem mestu napredujejo največ za deset plačnih razredov. Če z napredovanjem na delovnih mestih, kjer je mogoče napredovanje v naziv, skupaj v vseh nazivih ni mogoče napredovanje za deset plačnih razredov, je v najvišjem nazivu mogoče napredovati za toliko plačnih razredov, da je doseženo napredovanje v nazivih skupno za deset plačnih razredov. Po tretjem odstavku 16. člena ZSPJS lahko javni uslužbenec na podlagi tega zakona napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. V istem odstavku 16. člena ZSPJS je določeno tudi napredovalno obdobje, in sicer je to čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred, kot napredovalno obdobje pa ZSPJS določa, da se upošteva čas, ko je javni uslužbenec delal na delovnih mestih, za katere je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe.

V drugem odstavku 17. člena ZSPJS določa, da se postopek in način preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje po tem zakonu za javne uslužbence v organih državne uprave, v upravah lokalnih skupnosti, v pravosodnih organih, v javnih zavodih in drugih uporabnikih proračuna določi z uredbo vlade. Vlada RS je na tej podlagi sprejela Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uradni list RS, št. 51/08, 91/08 in 113/09 – Uredba), ki v drugem odstavku 2. člena določa, da je napredovalno obdobje čas od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve, v katerem javni uslužbenec pridobi tri letne ocene, ki mu omogočajo napredovanje. Uredba v prvem odstavku 8. člena določa, da pripada javnemu uslužbencu plača na osnovi plačnega razreda, pridobljenega z napredovanjem, od 1. aprila v letu, ko izpolni pogoje za napredovanje v višji plačni razred. Po poteku prehodnega obdobja se postopek napredovanja na podlagi Uredbe izvaja tako, da javni uslužbenci, ki se jim začne šteti novo napredovalno obdobje do vključno 1.4. v koledarskem letu, napredujejo po preteku triletnega napredovalnega obdobja, če izpolnjujejo pogoje za napredovanje, kot jih določata ZSPJS in Uredba, in sicer s 1.4. v koledarskem letu, pri čemer mora biti pogoj preteka treh let napredovalnega obdobja izpolnjen.

Tožnik je zaposlen pri toženi kot policijski inšpektor - pomočnik komandirja na postaji policije A.. Iz Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v Policiji (B16) izhaja, da se naloge tožnikovega delovnega mesta opravljajo v treh nazivih in sicer policijski inšpektor III (29. izhodiščni plačni razred), policijski inšpektor II (30. izhodiščni plačni razred) in policijski inšpektor I (32. izhodiščni plačni razred). Tožnik je 1. 1. 2007 napredoval v uradniški naziv policijski inšpektor II ter v tožbi navedel, da je v tem nazivu uvrščen v 35. plačni razred. Zato tožnik na svojem delovnem mestu v tem uradniškem nazivu (policijski inšpektor II) ni mogel več napredovati v višji plačni razred, skladno z zgoraj navedeno določbo drugega odstavka 16. člena ZSPJS, tudi če je v letu 2010 izpolnjeval pogoje za napredovanje, glede na to, da je bil v letih 2007, 2008, 2009 in 2010 ocenjen z letno oceno odlično. Le v kolikor tožnik ne bi napredoval pet plačnih razredov, bi lahko s 1. 4. 2010 napredoval v višji plačni razred, pri čemer bi to bil kvečjemu 35. plačni razred. Ker pa je ta plačni razred dosegel, v letu 2010 ni mogle napredovati v plačnem razredu, temveč je, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, s 1. 5. 2010 napredoval v višji uradniški naziv policijski inšpektor I ter bil na podlagi napredovanja v naziv in z doseženimi petimi napredovanji v plačnem razredu pravilno razvrščen v 37. plačni razred od 1. 5. 2010 dalje.

Sodišče prve stopnje je tako ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno razlogovalo, da je tožnik 1. 5. 2010 izpolnil pogoje za napredovanje v plačni razred, pri čemer se je sklicevalo na določbo dvanajstega odstavka 11. člena Uredbe, ki določa, da javni uslužbenec, ki v letih 2009 in 2010 izpolni pogoje za napredovanje, določene v 4. in 5. členu te uredbe, lahko napreduje v skladu s to uredbo, če v tekočem letu izpolni pogoj treh let od zadnjega napredovanja. Uredba namreč v 4. in 5. členu določa postopek ocenjevanja in postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev, kar glede na obrazloženo ni bistveno, saj je odločilno le, da tožnik ni izpolnjeval pogoje za napredovanje v skladu z določbo drugega odstavka 16. člena ZSPJSL in bi bilo njegovo napredovanje v tedanjem uradniškem nazivu za več kot pet plačnih razredov v nasprotju z ZSPJS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani ugodilni del sodbe spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

V zvezi s pritožbo tožnika, ki se zavzema za to, da bi mu tudi za čas od od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2014 pripadala plača ob upoštevanju napredovanja v letu 2010 v 39. plačni razred, je že zgoraj obrazloženo, da tožnik ni upravičen do 39. plačnega razreda od 1. 4. 2010 dalje. Zato je tudi za sporno obdobje od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2014 utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je sicer svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je tožnik s 1. 4. 2012 napredoval v 39. plačni razred ter s toženo stranko sklenil dne 4. 11. 2013 aneks k pogodbi o zaposlitvi, vendar to glede na obrazloženo ni bistveno, saj tožnik pred 1. 4. 2012 ni bil upravičen do 39. plačnega razreda, kar pa mu je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno prisodilo za čas od 1. 5. 2010 do 31. 3. 2012. Posledično niso pravno odločilne pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje svoje odločitve v tem delu ni obrazložilo, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno navajanje, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik šele od 1. 4. 2012 dalje upravičen do 39. plačnega razreda, protispisna, ker sklep ne ureja pravice do plače za obdobje pred 1. 4. 2014. Sklep št. ... z dne 28. 5. 2012 (B19) določa napredovanje tožnika s 1. 4. 2012 za 2 plačna razreda, vendar hkrati določa tudi, da tožnik pridobi pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom skladno z zakonom, ki ureja dodatne interventne ukrepe za leto 2012. Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (Uradni list RS, št. 110/2011 s spremembami; ZDIU12) je v prvem odstavku 6. člena določil, da ne glede na 16. in 17. člen ZSPJS in na njegovi podlagi sprejetih predpisov ter ne glede na določbe drugih predpisov in splošnih aktov, javni uslužbenci in funkcionarji, ki v letu 2012 napredujejo v višji plačni razred, pridobijo pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom s 1. julijem 2012. Zakon za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/12, s spremembami; ZUJF) pa je v prvem odstavku 163. člena določil, da ne glede na 16. in 17. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in na njegovi podlagi sprejetih predpisov ter določbe drugih predpisov in splošnih aktov javni uslužbenci in funkcionarji, ki v letu 2012 napredujejo v višji plačni razred, pridobijo pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom s 1. junijem 2013. V izplačila plač v zvezi z napredovanjem je posegel tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (ZIPRS1314-A) (Uradni list RS, št. 46/2013), ki se uporablja od 1. 6. 2013 dalje. Le-ta je v prvem odstavku 62. d. člena določil, da ne glede na prvi odstavek 163. člena ZUJF in na njegovi podlagi sprejetih predpisov ter določbe drugih predpisov in splošnih aktov javni uslužbenci in funkcionarji, ki so v letu 2012 napredovali v višji plačni razred in niso pridobili pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom, pridobijo pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom s 1. aprilom 2014. Sklep o napredovanju v 39. plačni razred z dne 28. 5. 2012 je torej določal plačo tožnika v spornem obdobju do 1. 4. 2014, zato tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZUPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj je upoštevanje sklepa z dne 28. 5. 2012 bistveno za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožnika ter potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti.

Zaradi uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank pred sodiščem prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 165. člena ZPP spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnik v postopku ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in nadaljnji; ZOdvT) pa je tožena stranka upravičena do nagrade za postopek v višini 183,30 EUR (1,3 x 141,00 EUR - tar. št. 3100), za narok v višini 169,20 EUR EUR (1,2 x 141,00 EUR - tar. št. 3102), do potnih stroškov (2x) za relacijo B. - C. - B. v višini 92 ,00 EUR ter 20,00 EUR pavšal (tar. št. 6002). Tožena stranka je torej upravičena do priglašenih stroškov v višini 464,50 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 217,40 EUR (nagrada za postopek 197,40 EUR ter materialni stroški po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR).

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).