Jedro

Sodišče obsojencu vpogleda v spis ni odreklo, zato njegova pravica do pregleda spisa niti ni mogla biti prekršena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 24.4.2009 je bil obsojeni R.Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena mu je bila kazen pet mesecev zapora, v plačilo so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka ter premoženjskopravni zahtevek oškodovanca v znesku 17.104,45 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 11.11.2009 pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 12.12.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z vlogo z dne 12.1.2010 je obsojenec sodišču predlagal odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 8.1.2010, predlagal zavrnitev zahteve, ker le-ta izraža le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Obsojenec se je o odgovoru državnega tožilca pisno izjavil z vlogo z dne 20.1.2010 in 22.2.2010. B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita), - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti, - da se pri odločanju o zahtevi sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

5. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami: da je sodba nerazumljiva, da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, da so ti razlogi popolnoma nejasni in v nasprotju s seboj, da je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, da sodba v izreku vsebuje več zelo raznovrstnih pomanjkljivosti, da je izrek sodbe nerazumljiv, da sodišče ne obrazloži katera dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov zlasti pri ugotavljanju ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca, da sodišče ne navede, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč mora konkretno navesti v čem naj bi bile kršitve zakona. Obsojenec v zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretno ne navaja v čem je izrek sodbe nerazumljiv, katerih razlogov o odločilnih dejstvih sodba ne vsebuje, verodostojnosti katerih protislovnih dokazov sodišče ni obrazložilo, niti v čem je nasprotje o vsebini listin v razlogih sodbe in listinami v spisu. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da gre za tako posplošene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, da jih ni mogoče preizkusiti.

6. Neutemeljeno obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da sodnica na glavni obravnavi dne 24.4.2009 ni prebrala dopisa osebe A.P., je pa navedla dopis osebe, ki ni povezana z zadevo; da sodba vsebuje navedbo dopisa A.P., vendar ne navede iz katerih razlogov ni ugodilo navedbam v dopisu, iz katerega je razvidno dejansko stanje, ki obsojenca v celoti razbremenjuje očitka storitve kaznivega dejanja in da bi moralo sodišče ravnati tako, kot je to v dopisu predlagal G.P. Ker sodišče v sodbi in v zapisniku o glavni obravnavi kot pisca dopisa navaja A.P., je razvidno, da dopisa sodnica ni prebrala. Dne 30.4.2009 je na sodišče naslovil prošnjo za vpogled v spis, od sodišča pa ni prejel nikakršnega odgovora.

7. Po določbi petega odstavka 128. člena ZKP ima obdolženec pravico pregledati in prepisati spise ter si ogledati dokazne predmete. Način pregleda (v času uradnih ur v kazenski pisarni sodišča prve stopnje) pa podrobneje ureja Sodni red. Obsojenec je z vlogo z dne 30.4.2009 sodišče prve stopnje zaprosil za vpogled v kazenski spis. Na podlagi podatkov kazenskega spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz spisa ne izhaja (niti tega obsojenec ne zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti), da bi mu sodišče vpogled v spis odreklo. Zato pravica obsojenca do pregleda spisa niti ni mogla biti prekršena.

8. Sodišče prve stopnje je dne 24.3.2009 opravilo glavno obravnavo, na kateri je obsojenec podal svoj zagovor in povedal, da je (oškodovančev) denar izročil „temu ki je uvažal avtomobile in sicer A.P.“. Glavna obravnava je bila preložena na 24.4.2009. Sodišče prve stopnje je dne 2.4.2009 prejelo pismo, kjer sta kot pisca navedena A.P. in G.P. iz Essna, pismo je bilo oddano dne 1.4.2009 priporočeno na pošti Maribor. Kot izhaja iz zapisnika je sodnica na glavni obravnavi dne 24.4.2009 dopis prebrala, na prebrane listine pa nihče ni imel pripomb. Zato navedbe obsojenca v zahtevi, da sodnica na obravnavi dopisa ni prebrala, v podatkih spisa nimajo podlage. Zaslišanja piscev dopisa pa obsojenec niti ni predlagal. Kolikor pa obsojenec s temi navedbami izraža dvom v verodostojnost izpovedbe oškodovanca in listinskih dokazov, na katere je sodišče oprlo svojo dokazno oceno, pa drugače kot izpodbijana pravnomočna sodba ocenjuje izvedene dokaze. S tem pa po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenec uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP) in zato o predlogu za odložitev nastopa kazni ni odločalo.

10. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel je dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.