Jedro

Če je delavec v času od dokončnega priznanja pravic do skrajšanega delovnega časa iz naslova invalidskega zavarovanja pa do trenutka, ko lahko te pravice realizira, v bolniškem staležu, mu gre tudi nadomestilo iz tega naslova za polni delovni čas. Nadomestilo mu izplačuje delodajalec, od 31. dne zadržanosti dalje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Predmet spora v tej zadevi je vprašanje zavezanca za plačilo nadomestila plače za čas bolniškega staleža v primeru delavca, pri katerem je ugotovljena invalidnost s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom. Delavka tožeče stranke je bila uvrščena v II. kategorijo invalidnosti z odločbo drugo tožene stranke z dne 31. 12. 2002 s pravico do dela na svojem delu s polovico polnega delovnega časa od 10. 12. 2002 dalje. Odločba je postala pravnomočna 30. 1. 2003, delavka pa dela s polovičnim delovnim časom ni nastopila, saj je bila v bolniškem staležu neprekinjeno od 6. 1. 2003 do 30. 4. 2003. Drugo tožena stranka je z odločbo z dne 23. 10. 2003 odločila, da delavka nima pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Zato je tožeča stranka uveljavljala povračilo izplačanih nadomestil plače za čas bolniškega staleža od 6. 1. do 30. 4. 2003 od prvo tožene stranke. Ta je z izpodbijanimi odločitvami ugotovila, da je bila delavka upravičena do nadomestila le za polovični delovni čas, zaradi česar je prišlo do preplačila.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb drugo tožene stranke. Ugotovilo je, da delavki pravica do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom po 190. členu ZPIZ92 ne pripada, ker takega dela ni nastopila in ga zaradi posledic bolezni tudi ni bila zmožna opravljati. Delavka je bila začasno zadržana z dela od 6. 1. 2003 v polnem delovnem času, kar izhaja tudi iz listin v upravnem spisu prvo tožene stranke.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. V spornem obdobju delavka tožeče stranke ni imela odločbe o priznanju pravice do nadomestila iz invalidskega zavarovanja, zato je odklonitev pravice do nadomestila zaradi zadržanosti od dela zaradi bolezni za poln delovni čas oziroma zavrnitev zahtevka delodajalca za povrnitev izplačanih nadomestil, v nasprotju tudi s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja.

4. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je prvo tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je za odločitev o tem, ali je prvo tožena stranka dolžna nositi breme nadomestila za vseh 8 ur ali le za 4 ure delavkine začasne zadržanosti z dela, pomembno le dejstvo, ali je bila zavarovanka za 4 ure upokojena. To dejstvo pa ni sporno. Nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela predstavlja nadomestilo za plačo in ne nadomestilo za nadomestilo, ki delavki pripada iz naslova delne upokojitve. Pričetek izplačevanja nadomestila plače za čas ugotovljene trajne nezmožnosti za delo oziroma za čas, ki je bila delavka delno upokojena za 4 ure in se presoja po določilih ZPIZ-1 pa ne vpliva na dejstvo, da ima delavka od dneva dokončnosti odločbe dalje pravico do dela v skrajšanem delovnem času, saj ni mogla imeti več delovnega razmerja z 8 urnim delovnim časom. Zato ji za čas, za katerega je bila delno upokojena, lahko pripada le nadomestilo iz naslova invalidskega zavarovanja. Prilaga tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 739/2006 z dne 25. 9. 2007, ki potrjuje stališče tožene stranke.

5. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena tožeči ter drugo toženi stranki, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani. Drugo tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tožeča stranka pa predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka prvo tožena stranka sicer zatrjuje, vendar zgolj pavšalno in brez kakršnekoli izrecne navedbe, za katero kršitev, ki je lahko revizijski razlog, naj bi šlo. Zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni ne moglo ne smelo preizkusiti.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Revizija izhaja iz dveh zmotnih dejanskih in pravnih predpostavk. Po določbi 446. člena ZPIZ-1 se do pričetka uporabe tega zakona za odločanje o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporabljajo določbe prej veljavnega ZPIZ92. Povsem zmotno pa je navajanje prvo tožene stranke, da je bila delavka tožeče stranke delno upokojena. Uveljavila je namreč pravico iz invalidskega zavarovanja kot delovni invalid in ne pravice do delne pokojnine iz naslova pokojninskega zavarovanja (41. člen ZPIZ92 oziroma 58. člen ZPIZ-1). Zato njenega položaja ni mogoče primerjati ali enačiti z zavarovanci, ki so uveljavili delno pokojnino.

11. Revizijsko sodišče je v podobni zadevi že odločilo (sodba VIII Ips 251/2006 z dne 4. 12. 2007) in pri tem navedlo: "Po določbi 190. člena ZPIZ (op.: ZPIZ92) se je delovnemu invalidu, kar je tožnica postala, nadomestilo plače izplačevalo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom (uresničitev pravice iz invalidskega zavarovanja) do (op.: pravilno od) takrat, ko je dejansko začel delati s takim časom. Po dejanski ugotovitvi nižjega sodišča je tožnica pričela delati s skrajšanim delovnim časom 5. 5. 2003. Do takrat je zato njena delovna obveznost, kljub odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti, znašala še poln delovni čas, in bi ji moral delodajalec tudi plačevati polno plačo, če ne bi imela od tožene stranke priznane začasne nezmožnosti za delo in s tem pravice do denarnega nadomestila. Ob taki ugotovitvi, da bi (tudi po stališču tožene stranke, izraženem v zadnjem odstavku revizije) tožnica bila upravičena do polne plače (ne nadomestila), je v primeru zadržanosti od dela zaradi bolezni (kar je s sklepom ugotovila tožena stranka) upravičena tudi do polnega denarnega nadomestila. Dejstvo, da je dobila dokončno priznane pravice iz invalidskega zavarovanja nekaj prej, kot je pričela delati s skrajšanim delovnim časom, ob ugotovitvi, da je lahko realizirala pravice iz invalidskega zavarovanja šele, ko je dejansko pričela z delom s krajšim delovnim časom, na njeno pravico do polnega denarnega nadomestila zaradi zadržanosti od dela zaradi bolezni ne vpliva." Ob taki odločitvi Vrhovnega sodišča se izkaže, da je (sicer pravnomočna) odločitev Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 739/2006 napačna.

12. V obravnavani zadevi gre za podoben primer. Delodajalec je svoji delavki izplačal polno nadomestilo plače za čas, ko je bila po odločitvi pristojnih organov prvo tožene stranke začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Sočasno je bilo odločeno tudi o delavkinih pravicah iz invalidskega zavarovanja: priznana ji je bila invalidnost (34. člen ZPIZ92) s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom (117. člen ZPIZ92). Zahtevek delavke za nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom pa je drugo tožena stranka zavrnila. Izpodbijana sodba v tem delu sicer ni predmet revizije, vendar je kljub temu treba ugotoviti, da je bila odločitev pravilna. Po določbi 129. člena ZPIZ92 gre namreč tako nadomestilo delovnemu invalidu II. kategorije, ki na podlagi (predhodno) priznane pravice do tega nadomestila "dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti". Podobno tudi 190. člen ZPIZ92 jasno določa, da se nadomestilo "izplačuje od dneva začetka dela s skrajšanim delovnim časom". Dokler delavec na podlagi dokončne odločitve ZPIZ ne začne delati s skrajšanim delovni časom, mu mora delodajalec zagotavljati pravice iz delovnega razmerja za polni delovni čas.

13. Če je delavec v času od dokončnega priznanja pravic do skrajšanega delovnega časa iz naslova invalidskega zavarovanja pa do trenutka, ko lahko te pravice realizira, v bolniškem staležu, mu gre tudi nadomestilo iz tega naslova za polni delovni čas. Nadomestilo mu izplačuje delodajalec, od 31 dne zadržanosti dalje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja oziroma prvo tožene stranke.

14. Res je delodajalec tisti, ki mora delavcu zagotoviti delo s skrajšanim delovnim časom. Toda v času, ko je po odločitvah pristojnih organov prvo tožene stranke delavec (zavarovanec) za delo začasno popolnoma nezmožen, mu takega dela ne samo ne more, temveč tudi ne sme ponujati ali ga v to celo siliti. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč namreč izhaja, da je bila delavka tožeče stranke v bolniškem staležu za polovični delovni čas od 27. 7 2002 do 5. 1. 2003, od 6. 1. 2003 pa do 6. 5. 2004 - torej tudi v spornem obdobju - pa za polni delovni čas. Tožeča stranka je zato lahko svoji delavki izplačala le nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni za poln delovni čas in utemeljeno zahteva povrnitev izplačanih nadomestil od prvo tožene stranke.

15. Ker je po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, zatrjevani revizijski razlog ni podan, zato je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

16. Iz navedb tožeče stranke v odgovoru na revizijo ne izhaja ničesar, kar bi bistveno vplivalo na odločitev sodišča. Zato je revizijsko sodišče sklenilo, da krije tožeča stranka stroške zanj sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).