Jedro

Določba 123. člena SZ ne govori o tožbi, temveč o "uveljavljanju pravice" do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti. Prekluzivni rok je strogi rok, ki ga zakonodajalec določi zaradi pravne varnosti dolžnika oziroma zavezanca. Ker pa s tem odvzame pravico dotedanjemu upravičencu, mora zakonodajalec rok v zakonu natančno določiti tako, da ni nobenega dvoma, da gre za prekluzivni rok. Določba 123. člena SZ nima takšnih značilnosti. Ker 123. člen SZ govori o roku za uveljavitev pravice, tako ne določa prekluzivnega roka za vložitev tožbe, temveč za vložitev zahteve za prodajo stanovanja po 117. členu.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se v drugi točki izreka razveljavi in zadeva vrne v tem obsegu sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo zaradi izostanka, s katero je toženo stranko obsodilo na sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje št. 11 v II. nadstropju stanovanjske hiše v L. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke zoper to odločitev ugodilo, sodbo zaradi izostanka razveljavilo in tožbo zavrglo.

Proti tej odločitvi je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče zmotno presojalo rok za vložitev tožbe po 117. členu Stanovanjskega zakona. Revidentka meni, da je v 123. členu določen rok za zahtevo na sklenitev pogodbe, ne pa rok za vložitev tožbe. Sicer bi upravičenec prišel v situacijo, ko bi zavezanec ugovarjal preuranjenost tožbe, ker bi bila ta vložena pred potekom 30-dnevnega roka od vložitve zahteve. Meni še, da so bili na prvi stopnji podani vsi pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbo zoper sodbo zaradi izostanka z dne 10.3.1994 zavrne kot neutemeljeno in to sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Nasprotna stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Izpodbijani sklep sodišča druge stopnje temelji na presoji, da je za odločitev o tožbenem zahtevku pravno odločilen čas, ko je tožnik vložil tožbo na sklenitev kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje, tj. dne 16.11.1993. Sodišče druge stopnje je bilo mnenja, da 1. odstavek 123. člena Stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) ureja rok za vložitev tožbe in ne roka za vložitev zahteve za odkup stanovanja. Na podlagi takšne razlage je zato tožbo kot prepozno zavrglo.

Revizijsko sodišče se s takšno razlago ne strinja. Določba 123. člena SZ ne govori o tožbi, temveč o "uveljavljanju pravice" do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti. Prekluzivni rok je strogi rok, ki ga zakonodajalec določi zaradi pravne varnosti dolžnika oziroma zavezanca. Ker pa s tem odvzame pravico dotedanjemu upravičencu, mora zakonodajalec rok v zakonu natančno določiti tako, da ni nobenega dvoma, da gre za prekluzivni rok. Določba 123. člena SZ nima takšnih značilnosti. V njej ni določeno, da mora upravičenec vložiti tožbo v dveh letih od uveljavitve zakona. Ker zakonodajalec ni tako določil, je potrebna dodatna razlaga, ta pa pripelje do uporabe 117. člena SZ. Iz primerjave obeh določil, ki se obe nahajata v oddelku zakona, ki ureja privatizacijo stanovanj, izhaja, da se dvoletni rok nanaša na vložitev zahteve, ne pa na vložitev tožbe. Ne more veljati enak rok za vložitev zahteve za odkup in za vložitev tožbe, saj je vložitev zahteve pri zavezancu del postopka za uveljavljanje pravice do nakupa. Zahtevo je treba vložiti pred tožbo in zavezancu dati rok 30 dni za sklenitev pogodbe. Uveljavljanje pravice do nakupa se torej začne z zahtevo. In ker 123. člen SZ govori o roku za uveljavitev pravice, tako ne določa prekluzivnega roka za vložitev tožbe, temveč za vložitev zahteve za prodajo stanovanja po 117. členu. Če je bila torej zahteva vložena pravočasno (pred 19.10.1993), pa lastnik stanovanja ni sklenil pogodbe o prodaji stanovanja, je mogoče zahtevati prodajo s tožbo, ki mora biti vložena v splošnem zastaralnem roku (primerjaj pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji dne 18. in 19.6.1996, "Pravna mnenja", št. 1/96 stran 7). Ugotovljeno je bilo, da je tožnik vložil zahtevo dne 13.10.1993, torej pravočasno.

Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo. Vendar pa ni smelo slediti predlogu revidentke in izpodbijani sklep spremeniti, ker je sodišče druge stopnje s sklepom tožbo zavrglo. Zato je sklep druge stopnje razveljavilo in zadevo vrača temu sodišču v ponovni oziroma nadaljnji pritožbeni postopek. V ponovnem postopku bo pritožbeno sodišče moralo obravnavati še preostale pritožbene razloge tožene stranke in nato o njeni pritožbi ponovno odločiti.

Revizijsko sodišče je zato drugostopni sklep v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrača sodišču druge stopnje v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP v povezavi s 4. odstavkom 400. člena ZPP).