Jedro

Za utemeljenost zahtevka za povrnitev škode iz naslova izgube dohodka od zaključka zdravljenja dalje mora tožnik (med drugim) dokazati, da so njegove delovne sposobnosti v celoti ali deloma zmanjšane in da je zmanjšanje delovne sposobnosti posledica nedopustnega ravnanja, za katerega odgovarja toženec.

Stranka nima apriorne pravice do drugega mnenja in zgolj njeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. V primeru, ko je izvedensko mnenje jasno, izčrpno in nedvoumno, je razlog za postavitev novega izvedenca iste stroke in glede iste dokazne teme podan šele, ko je podano realno znanstveno tveganje za napako.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek 203,42 EUR zviša za 112,91 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, (1) da je toženka dolžna tožnici iz naslova premoženjske škode plačati še 1.156,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2010 (I. točka izreka), (2) da se v presežku zahtevek iz naslova premoženjske škode zavrne (II. točka izreka), (3) da se zavrne zahtevek za plačilo mesečne rente v znesku 366,11 EUR od vložitve tožbe dalje z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), in (4) da je tožnica dolžna toženki povrniti del stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi (IV. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Neutemeljeno je zavrnjen zahtevek za plačilo mesečne rente. Pred škodnim dogodkom je bila popolnoma zdrava in je opravljala delo v polnem delovnem času in nadure. Z izvedencem finančne stroke je bilo dokazano, da ji zaradi omejene delovne zmožnosti, ugotovljene z odločbo ZPIZ, redno nastaja izguba na dohodku. Opravlja nadpovprečno naporno delo. Ker je bila pred škodnim dogodkom zdrava in ker je delovna invalidnost nastala zaradi poškodb, je jasno, da je podana vzročna zveza med izgubo na dohodku in prometno nesrečo. Delo je tako fizično kot psihično zahtevno. Odločitev temelji na mnenju izvedenca, ki ga tožnica ne sprejema. Predlagala je izvedbo dokaza z novim izvedencem, čemur sodišče ni sledilo, in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tudi izvedenec je pojasnil, da tožnica ne zmore opravljati težjih fizičnih del ali dvigovati bremen, težjih od 10 kg, delo z bolniki na P. kliniki pa vsekakor zahteva tudi premeščanje bolnikov.

Nesprejemljiva je ugotovitev v sodbi, da je tožnici ostala delovna nezmožnost zaradi bolezni in ne poškodbe. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, ali je tožničina invalidnost v vzročni zvezi s škodnim dogodkom ali ne. Četudi se ji je razvila kakšna bolezen, je to posledica poškodb iz obravnavanega škodnega dogodka. V sodbi niso navedeni razlogi, zaradi katerih je bilo na tak način odločeno pred invalidsko komisijo. Neutemeljeno je stališče sodbe, da sodišče ni vezano na upravno odločbo. Četudi ni vezano, obstaja. Dopuščen je nasproten dokaz, katerega breme nosi toženka. Edini relevanten organ, ki odloča, ali so posamezniki sposobni opravljati svoje delo ali ne, so organi ZPIZ in njihove izvedenske komisije.

Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Za izvedenino je plačala 2.919,60 EUR in ne 2.266,47 EUR. Glede na vtoževani znesek, ugotovljen v sodbi, sta nepravilno ovrednoteni tudi nagrada za postopek in za narok. Ni upoštevan strošek za pritožbeni postopek. Napačno je izračunan pobot. 3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po drugem odstavku 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora tisti, ki drugemu prizadene telesno poškodbo ali njegovo zdravje in poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. Za utemeljenost zahtevka za povrnitev škode iz naslova izgube dohodka od zaključka zdravljenja dalje mora torej tožnik (med drugim) dokazati, da so njegove delovne sposobnosti v celoti ali deloma zmanjšane in da je zmanjšanje delovne sposobnosti posledica nedopustnega ravnanja, za katerega odgovarja toženec.

6. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev škode zaradi izgube dohodka v obdobju od januarja 2010 dalje in v bodoče temelji na ugotovitvah, (1) da je tožnica v prometni nesreči 28. 6. 2007 utrpela zlom drugega vretenca, izvin in nateg vratne hrbtenice in posledično posttravmatsko stresno motnjo in posttravmatski miofascialni glavobol, (2) da lumbalgija in PASM (pretirano aktiven sečni mehur) nista posledici škodnega dogodka, (3) da bolniki, ki utrpijo istovrstno poškodbo, načeloma lahko opravljajo tudi težja fizična dela in se posvečajo športnim aktivnostim, ker je hrbtenica stabilna, zlom pa zarasel, (4) da je tožnici ostala zmanjšana gibljivost vratu pri iztegovanju in rotaciji glave zaradi bolečnosti približno za četrtino, da ne more več opravljati res težkih fizičnih del, lažja in srednje težka fizična dela pa lahko opravlja, in da lahko težja bremena prenaša le s povečanimi napori, (4) da je tožnica zmožna za delo srednje medicinske sestre na odprtem oddelku psihiatrične bolnišnice za poln delovni čas, (5) da je bila tožnici z odločbo ZPIZ z dne 17. 12. 2009 priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom zaradi bolezni, z odločbo ZPIZ z dne 14. 6. 2011 pa ji je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom zaradi poškodbe, (6) da tožnica ni niti določno trdila, niti dokazala, da bi morala pri svojem delu dvigovati ali nositi bolnike ali druga težja bremena.

7. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je bilo na tožnici dokazno breme glede trditve, da zaradi posledic škodnega dogodka, za katere odgovarja toženkin zavarovanec, ne more opravljati poklicnega dela za polni delovni čas.

8. Neutemeljen je očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče ni postavilo novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca z obrazložitvijo, da postavljena izvedenca, ki sta bila seznanjena z odločbo ZPIZ, nista dvomila o tem, da je tožnica sposobna za delo srednje medicinske sestre za polni delovni čas. Poleg tega so delovno sposobnost v postopku pred ZPIZ ocenjevali specialisti medicine dela in športa, ortoped in specialist splošne medicine, v tem postopku pa sta se o vprašanju izrekla specialist nevrokirug, ki se dnevno srečuje in zdravi poškodbe in posledice poškodb, istovrstne poškodbam tožnice, in psihiater, ki pozna delo srednje medicinske sestre v psihiatrični bolnišnici. Na podlagi tega je zaključilo, da ni podan indic, da obstaja realno tveganje za morebitno napako v že podanih mnenjih.

9. Sodišče prve stopnje je sledilo stališču sodne prakse, da stranka nima apriorne pravice do drugega mnenja in zgolj njeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. V primeru, ko je izvedensko mnenje jasno, izčrpno in nedvoumno, je razlog za postavitev novega izvedenca iste stroke in glede iste dokazne teme podan šele, ko je podano realno znanstveno tveganje za napako.1 Pritožničino nesprejemanje izvedenskih mnenj, pridobljenih v pravdi, tako še ne zadostuje za postavitev drugega izvedenca.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da bi morala biti odločilna teža dana odločbi ZPIZ. Kot je bilo navedeno v sklepu II Cp 3026/2016 z dne 15. 3. 2017, izdanem v prvem sojenju, sodišče ni vezano na odločbo ZPIZ, v izpodbijani sodbi pa ji je kot enemu od dokazov dana ustrezna teža. Zmotno je pritožbeno stališče, da so organi ZPIZ edini relevanten organ, ki odloča o sposobnosti posameznikov za opravljanje svojega dela. Predmet odločanja je v vsakem od postopkov drugačen – v pravdi se odloča o pravici do povrnitve škode, v upravnem postopku pa o pravicah iz invalidskega zavarovanja – pristojni organ oziroma sodišče pa vsak zase samostojno odločata o zadevi iz svoje pristojnosti. Medtem ko sta izvedenca podala obrazloženo mnenje o tem, ali posledice škodnega dogodka omejujejo tožničino delovno sposobnost, pa odločba ZPIZ, ki jo je tožnica predložila kot dokaz, nima razlogov, ki bi jih bilo mogoče primerjati z izvedenskima mnenjema.

11. Izvedenec je resda navedel, da ne more opravljati težjih fizičnih del, kot so dvigovanje bolnikov ali drugih bremen, težjih od 10 kg, hkrati pa, da lahko še naprej opravlja službo srednje medicinske sestre. Tožnica je mnenju, da je sposobna za opravljanje svojega dela, oporekala s sklicevanjem na mnenje izvedenca E. S., ki ga v postopku ni predložila. Po dopolnitvi mnenja je navedla, da mora pri delu dvigovati težja bremena, da precej dela v prisilnih položajih in da mora biti pri delu aktivna in dinamična, česar ne zmore, na njeno počutje in aktivnost pa vpliva tudi posttravmatska stresna motnja. Izvedenec nevrokirurške stroke je v ustni dopolnitvi mnenja navedel, da "ne gre za tako hudo poškodbo, da nekdo ne bi mogel opravljati dela zdravstvenega tehnika" in da se omejitve pri tožnici nanašajo na res težka fizična dela. Izvedenka psihiatrične stroke pa je bila mnenja, da je tožnica sposobna za delo srednje medicinske sestre na odprtem oddelku psihiatrične bolnišnice za polni delovni čas.

12. Pravda je torej vsaj od predložitve mnenja nevrokirurga osredotočeno tekla o vprašanju, ali je tožnica sposobna za opravljanje dela srednje medicinske sestre na odprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, vendar tožnica ni podala niti konkretnih navedb (in predlagala dokazov) o značilnostih dela, niti ni navedla, kakšne so bile ugotovitve izvedenske komisije v postopku pred ZPIZ, da bi bilo mogoče primerjati tamkajšnja mnenja z mnenji, pridobljenimi v tem postopku. Ob izostanku konkretnih navedb (in dokazov) o tem, kakšne zahteve so povezane z opravljanjem tožničinega poklicnega dela, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da tožnica ni dokazala, da zaradi posledic škodnega dogodka zmore opravljati svoje delo le v polovičnem delovnem času.

13. Utemeljen je del pritožbenih očitkov v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Pritožnica utemeljeno opozarja na napako v seštevku stroškov, ki jih je v postopku založila za izvedbo dokazov z izvedenci. Gre za znesek 3.116,61 EUR (in ne 2.266,47 EUR, kot je navedeno v sodbi)(1.596,65 EUR za izvedenca nevrokirurške stroke, 633,98 za izvedenko psihiatrične stroke in 885,98 EUR za izvedenca finančne stroke). Utemeljen je tudi očitek, da sodišče ni upoštevalo pritožničinih stroškov prvega pritožbenega postopka, ki znašajo 893,04 EUR (712 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT in 20 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, ne pa tudi priglašeni izdatki po tar. št. 6000 ZOdvT, ki jih tožnica ni izkazala). Znesek tožničinih stroškov, potrebnih za pravdo, tako znaša 7.207,39 EUR. Glede na 12,99 % uspeh, ugotovljen v izpodbijani sodbi, je upravičena do povrnitve 929,75 EUR. Ker je toženka upravičena do povrnitve 613,42 EUR, je tožnici po pobotanju dolžna plačati 316,33 EUR, kar je 112,91 EUR več, kot je navedeno v izpodbijani sodbi.

14. Po ugotovitvi, da v zvezi z izpodbijanim delom sodbe o zavrnitvi zahtevka niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, in da je bilo deloma zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s stroškovno odločitvijo, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v IV. točki izreka (glede stroškov postopka) spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih tožnici dolguje toženka, zvišalo za 112,91 EUR (2. točka 365. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker je tožnica uspela le glede odločitve o stroških, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. sodbo VS RS II Ips 171/2017 z dne 13. 7. 2017.