Jedro

Za priznanje investicijske olajšave v opredmeteno osnovno sredstvo morajo biti izpolnjeni pogoji glede opredelitve opredmetenega osnovnega sredstva po SRS kot vsebinski pogoji glede uporabe opredmetenega osnovnega sredstva za opravljanje dejavnosti davčnega zavezanca.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke – revidenta proti odločbi Davčnega urada Ljubljana z dne 20. 4. 2007. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je bilo revidentu za leto 2004 naloženo plačilo davka od dohodkov iz dejavnosti v znesku 48.394,52 EUR (točka I izreka) ter davka na dodano vrednost s pripadajočimi obrestmi v znesku 265,92 EUR (točka II/1 izreka). Z odločbo tožene stranke z dne 14. 8. 2008, je bila revidentova pritožba zoper navedeno prvostopenjsko odločbo kot neutemeljena zavrnjena.

2. Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, da revident v letu 2004 ni bil upravičen do uveljavljane investicijske olajšave od pridobitve stanovanja, saj mu v postopku ni uspelo dokazati, da bi stanovanje uporabljal pri opravljanju svoje dejavnosti oziroma v poslovne namene; sicer pa sledi utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

3. Revident v reviziji, katere dovoljenost utemeljuje po 1. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava (48. člena Zakona o dohodnini, 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb ter 15. člena Zakona o davčnem postopku) ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku). Med drugim navaja, da predložene listine potrjujejo, da je bilo stanovanje pridobljeno za namene opravljanja poslovne dejavnosti ter so zato izpolnjeni tudi pogoji za pripoznanje odhodkov (amortizacije, vzdrževanja ter komunalnih storitev). Predlaga, da se reviziji ugodi ter priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revident uveljavlja dovoljenost revizije na podlagi vrednosti izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki presega 20.000 EUR ter z zelo hudimi posledicami, ki jih ima izpodbijana odločitev zanj. Po presoji revizijskega sodišča je že podlaga za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 podana. Po navedeni zakonski določbi je revizija med drugim dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta v zadevah, v katerih obveznost izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Sporna višina revidentove obveznosti iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti znaša 48.394,52 EUR ter torej omenjeni znesek presega. Ker je revizija dovoljena že na podlagi vrednostnega kriterija, revizijsko sodišče ni preizkušalo drugega zatrjevanega pogoja, določenega v 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V zadevi je sporno priznanje tako imenovane investicijske davčne olajšave za nakup nepremičnine – stanovanja – po 48. členu Zakona o dohodnini – ZDoh v višini 40 % investiranega zneska ter posledično tudi priznavanje stroškov amortizacije, vzdrževanja ter komunalnih storitev v zvezi z navedeno nepremičnino kot poslovno potrebnih stroškov. Revident v reviziji ni izpodbijal odločitve o dodatni odmeri DDV za leto 2004 v znesku 260,24 EUR s pripadajočimi obrestmi. Zato Vrhovno sodišče glede na določbo 86. člena ZUS-1 prvostopenjske sodbe v tem delu ni preizkusilo.

9. Po 48. členu ZDoh lahko zavezanec v letni davčni napovedi uveljavlja zmanjšanje davčne osnove v višini 40 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva, razen v osebna motorna vozila. Po stališču sodišča prve stopnje, ki temelji na ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 642/2008 z dne 9. 12. 2010) morajo biti za priznanje obravnavane davčne olajšave izpolnjeni tako pogoji glede opredelitve opredmetenega osnovnega sredstva po Slovenskem računovodskem standardu – SRS 1/01 (opredmeteno osnovno sredstvo je sredstvo v lasti ali finančnem najemu, ki se uporablja pri ustvarjanju proizvodov ali opravljanju storitev oziroma dajanju v najem ali za pisarniške namene ter se bo po pričakovanjih uporabljalo v več kot enem obračunskem obdobju – SRS 1.1.; opredmeteno osnovno sredstvo pa se v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja pripozna, če je verjetno, da bodo pritekale gospodarske koristi, povezane z njim, in je mogoče njegovo nabavno vrednost zanesljivo izmeriti – SRS 1.8.), kot vsebinski pogoj(i) glede uporabe opredmetenega osnovnega sredstva za opravljanje dejavnosti davčnega zavezanca v smislu 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO – UPB1) v povezavi z 2. in 4. členom Pravilnika o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca (Ur. l. RS, št. 3/2003, v nadaljevanju Pravilnik), ki predstavljata pravno podlago za razmejevanje davčno priznanih od davčno nepriznanih odhodkov davčnih zavezancev.

10. Iz relevantnih dejanskih okoliščin, na katere je Vrhovno sodišče vezano in ni pristojno za presojo njihove pravilnosti (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je bil revidentov namen ob nakupu oziroma pridobitvi stanovanja uporaba stanovanja v zasebne namene. Revident, na katerem je bilo v smislu 15. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP dokazno breme, pa za svoje trditve, da je stanovanje pridobil in uporabljal izključno za poslovne namene oziroma za opravljanje svoje dejavnosti, ni predložil nikakršnih dokazov.

11. Glede na relevantne dejanske okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da za priznanje sporne davčne olajšave niso izpolnjeni vsebinski pogoji, določeni v 12. členu ZDDPO – UPB1, po katerem morajo biti odhodki, da so davčno priznani, neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti oziroma so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov. V skladu s Pravilnikom pa se za davčno nepriznane odhodke štejejo odhodki, ki ne pripomorejo k poslovanju, ker so nepotrebni ali neupravičeni, oziroma odhodki, ki niso običajni za poslovanje (prvi odstavek 2. člena), oziroma stroški, ki se nanašajo na zasebno življenje lastnikov ali povezanih oseb (prvi odstavek 4. člena). Ker je bilo glede na navedeno materialno pravo – 48. člen ZDoh, 12. člen ZDDPO – UPB1 ter 2. in 4. člen Pravilnika – pravilno uporabljeno ter revidentu utemeljeno ni bila priznana uveljavljana davčna olajšava, tudi stroški amortizacije, vzdrževanja ter komunalnih storitev, ki se nanašajo na navedeno stanovanje, utemeljeno niso bili priznani kot poslovno potrebni stroški.

12. Ker je sodišče prve stopnje iz relevantnih dejanskih ugotovitev pravilno pritrdilo stališču davčnih organov, da je bil revidentov namen ob nakupu stanovanja uporaba v zasebne namene, zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) nista izkazani.

13. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so po njegovi presoji odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 15. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).