Jedro

Pomen vrednostnih pojmov iz kazenskopravne norme 1. odstavka 201. člena KZ, kot so skrb, vzgoja, zanemarjanje je treba vsebinsko razlagati ne le v povezavi z okoliščinami konkretnega primera, pač pa tudi v povezavi z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki pojasnjuje vsebino roditeljskih dolžnosti na eni strani ter otrokove pravice in koristi na drugi strani.

Zanemarjanje mladoletne osebe preraste v kaznivo dejanje po 1. odstavku 201. člena KZ, kadar je izraženo kot huda kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje, pri čemer nastanek zanemarjenosti mladoletnika ni zakonski znak tega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba 1. odstavka 201. člena Kazenskega zakonika (KZ) in je zato podana kršitev po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 4.2.2002 M.A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let po 3. in 1. odstavku 103. člena KZ SRS (Uradni list SRS, št. 12/77) v zvezi s 16. členom KZ SRS (točka 1) ter kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po 1. odstavku 201. člena KZ RS v zvezi s 16. členom KZ RS (točka 2). Za dejanje pod točko 1 mu je določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, za dejanje pod točko 2 pa kazen eno leto zapora, nato pa mu izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora ter varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi zagovornika in izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja pod točko 1 razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, v katerem je bila dne 25.11.2004 izrečena zavrnilna sodba. Glede kaznivega dejanja pod točko 2 pa je višje sodišče sodbo spremenilo in M.A. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po 1. odstavku 201. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ.

Zoper navedeno sodbo višjega sodišča je vrhovni državni tožilec A.P. dne 7.1.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. odstavka 201. člena KZ na način, določen v 1. točki 372. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, glede na to, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obtoženca, da ugotovi zatrjevano kršitev zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP M.A. oprostilo obtožbe, "da je kot roditelj zanemarjal mladoletno osebo, za katero mora skrbeti, tako da je hudo kršil svoje dolžnosti vzgoje, njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje pa je bila bistveno zmanjšana zaradi duševnih motenj s tem, da je v času od 26.11.1996 do 31.8.2001 na svojem domu V. kot roditelj nad svojo hčerko S., rojeno 25.3.1986 večkrat kričal, da je kurba, prasica in da sta z mamo lezbijki, kakor tudi je vpričo nje žalil njena brata M. mlajšega in M. s prascem in merjascem, ju pogosto tudi pretepal ter vsem grozil, da bo vse pobil, da jih bo pobil z nožem ali ponoči odprl plinsko bombo, zaradi česar vse je bilo S. strah, da ponoči ni upala spati, ji je bilo slabo, pričela pa je tudi občasno mežikati z očmi, jecljati pri govoru ter pokati s prsti, dejanje pa je storil v okoliščinah, ko je bila, zaradi zasvojenosti od alkoholizma, podpovprečne inteligentnosti in organske oškodovanosti možganov, njegova sposobnost obvladovanja čustvenih vzgibov in posledičnih dejanj bistveno zmanjšana;" s tem naj bi storil kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe po 1. odstavku 201. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ.

Višje sodišče je v obrazložitvi sodbe med drugim navedlo, da v obravnavanem primeru iz opisa dejanja, "kot ga je v zaključni besedi podala državna tožilka" (navedba v navednicah se očitno nanaša na tožilkino modifikacijo obtožnega akta na glavni obravnavi dne 4.2.2002), ne izhaja, da je obtoženec huje kršil svoje dolžnosti vzgoje, pač pa le, da je v časovnem obdobju petih let večkrat kričal in zmerjal svojo hčer ter vpričo nje žalil tudi njena brata, ju pretepal ter vsem skupaj grozil, da jih bo pobil. Po mnenju pritožbenega sodišča "opisanega ravnanja ni mogoče uskladiti z zakonskimi znaki očitanega kaznivega dejanja" po 1. odstavku 201. člena KZ. Opis dejanja naj bi vseboval zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, za katerega pa ustrezen predlog za pregon ni bil podan.

Kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po 201. členu KZ lahko osebe, ki so v zakonu navedene kot možni storilci tega kaznivega dejanja, storijo bodisi s surovim ravnanjem (2. odstavek) ali z zanemarjanjem mladoletne osebe (1. odstavek). Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe po 1. odstavku stori roditelj, posvojitelj, skrbnik ali druga oseba, ki zanemarja mladoletno osebo, za katero mora skrbeti, tako da hudo krši svoje dolžnosti skrbi in vzgoje.

Kaznivo dejanje je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in mladino (XXI. poglavje). Namen inkriminacije je zaščita mladoletne osebe pred hujšimi opustitvami ali zlorabami dolžnosti tistih, ki jih predpisi zavezujejo k neposredni skrbi in vzgoji mladoletnih oseb. Med osebami, ki lahko storijo kaznivo dejanje po 1. odstavku 201. člena KZ, so navedeni tudi mladoletnikovi roditelji (starši). Njihove pravice in dolžnosti do otrok, ki sestavljajo roditeljsko pravico, so opredeljene v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR - UPB1 - Uradni list RS, št. 69/2004). Zato je treba pomen vrednostnih pojmov iz kazenskopravne norme, kot so skrb, vzgoja, zanemarjanje vsebinsko razlagati ne le v povezavi z okoliščinami konkretnega primera, pač pa tudi v povezavi z navedenim predpisom, ki pojasnjuje vsebino roditeljskih dolžnosti na eni strani ter otrokove pravice in koristi na drugi strani. Ti predpisi so zato pomembno merilo pri razlagi vsebine in dometa obravnavane inkriminacije.

Način storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 201. člena KZ, s katerim se uresniči njegov celoten opis, je zanemarjanje mladoletne osebe. Zanemarjanje je v najbolj splošnem pomenu mogoče opredeliti kot premajhno aktivnost in prizadevanje, zaradi česar pride do nezaželenih posledic. Zanemarjanje mladoletne osebe preraste v kaznivo dejanje, kadar je izraženo kot huda kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje. Intenziteta kršitve teh dolžnosti je merilo, ki razmejuje kaznivo dejanje od ravnanj, ki pomenijo prekršek zoper javni red in mir. Kot hude kršitve dolžnosti skrbi in vzgoje je mogoče opredeliti le takšna ravnanja, ki očitno presegajo meje običajne skrbi in vzgojnih ukrepov proti mladoletniku v okviru uresničevanja roditeljske pravice, ki pomenijo kršitev temeljnih dolžnosti staršev in ki so trajnejše narave. Tako je zanemarjanje mladoletnika v okviru obravnavane inkriminacije mogoče na splošno opredeliti kot ustvarjanje stanja resne in trajnejše ogroženosti vzgoje, preživljanja, skladnega osebnostnega razvoja ali življenja in zdravja mladoletne osebe. Nastanek zanemarjenosti mladoletnika ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Kot izvršitevno dejanje prihaja v poštev katerokoli ravnanje (storitev ali opustitev), s katerim je mogoče udejaniti zakonski znak hude kršitve dolžnosti skrbi in vzgoje.

Na podlagi navedene razlage določbe 1. odstavka 201. člena KZ ter analize opisa obravnavanega kaznivega dejanja, ki je predmet vložene zahteve, je treba pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodišče druge stopnje z izrekom oprostilne sodbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP kršilo kazenski zakon na način, določen v 1. točki 372. člena ZKP, ko je ugotovilo, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da bi obtoženec huje kršil svoje dolžnosti vzgoje oziroma da opisanega obtoženčevega ravnanja ni mogoče uskladiti z zakonskimi znaki obravnavanega kaznivega dejanja.

V sodbi, s katero sodišče spozna obdolženca za krivega, mora med drugim navesti tudi dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe (1. točka 1. odstavka 359. člena ZKP). Huda kršitev dolžnosti vzgoje je v strukturi obravnavanega kaznivega dejanja slej ko prej njegova bistvena sestavina in v konkretnem primeru tudi edina sporna točka. V opisu dejanja je izražena z uvodno trditvijo, da je obtoženec kot roditelj hudo kršil svoje dolžnosti vzgoje mladoletne oškodovanke in v nadaljevanju konkretizirana s primeri obtoženčevega fizičnega in psihičnega maltretiranja oškodovanke in njenih družinskih članov (kričanje, zmerjanje, pretepanje žene in otrok, grožnje z umorom), opisane pa so tudi posledice takšnega obtoženčevega ravnanja na oškodovanki.

ZZZDR ureja dolžnosti staršev do otrok oziroma pravice in dolžnosti, ki sestavljajo roditeljsko pravico (2. odstavek 4. člena). Ta obsega skrb za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi mladoletnih otrok; med drugim vključuje tudi dolžnost staršev, da s svojo dejavnostjo svojim otrokom omogočijo pogoje za zdravo rast in skladen osebnostni razvoj, kot tudi dolžnost vzgoje otrok (102. in 103. člen). Z opisanim agresivnim in asocialnim obnašanjem v družinskem krogu je obtoženec v občutljivem obdobju oškodovankinega odraščanja oškodovanko izpostavljal konfliktnim situacijam in v družini ustvaril ozračje, ki je ogrožalo njeno vzgojo (kar se praviloma pokaže šele kasneje), osebnostni razvoj in celo zdravje. Dolžnost vzgoje med drugim predpostavlja, kot je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, da roditelj s svojim ravnanjem in pravilnim odnosom do mladoletnega otroka poskrbi, da otrok odrašča v okolju, v katerem se počuti varno, da se čuti ljubljenega in sprejetega in da mu dobri družinski odnosi omogočajo normalen osebnostni in duševni razvoj.

Očitek, da gre za hudo kršitev dolžnosti vzgoje, ki znatno presega meje običajnih ravnanj, pa je v opisu izražen tudi z navedbami o nekajletnem trajanju obtoženčevega fizičnega in psihičnega nasilja ter z navajanjem posledic na oškodovanki, ki izražajo resnost ogrožanja oškodovankine vzgoje oziroma njenega osebnostnega razvoja. V opisu dejanja so določno in na dovolj konkreten način navedeni tudi ostali zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja; opis dejanja sicer res obsega tudi elemente kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, kot je ocenilo višje sodišče, vendar pa je to dejanje zaradi razmerja specialnosti zajeto v splošnejšem opisu, ki obsega še nekatere druge zakonske znake, zaradi česar so v obtoženčevem ravnanju podani vsi elementi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po 1. odstavku 201. člena KZ.

Ob takšnem razumevanju opisa kaznivega dejanja je Vrhovno sodišče ugodilo utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar se je v skladu z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP omejilo zgolj na ugotovitev, da je drugostopenjsko sodišče z izrekom oprostilne sodbe v navedenem obsegu prekršilo kazenski zakon, saj so v opisu dejanja zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po 1. odstavku 201. člena ZKP.