Jedro

Plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni vezano izključno na lastništvo stavbnega zemljišča, ampak ga plačuje neposredni uporabnik zemljišča oz. stavbe (62. čl. ZSZ).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 9.5.1994, s katero mu je bilo v letu 1993 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od stanovanjskih prostorov in garaže, v znesku 12.608,00 SIT. Tožena stranka svojo odločitev opira na 2. in 3. odstavek 60. člena in 1. odstavek 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) in jo utemeljuje z dejstvom, da je tožnik kot lastnik neposredni uporabnik stanovanjskih prostorov in garaže in je zato v skladu z navedenimi zakonskimi določbami zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki po 58. členu ZSZ predstavlja trajno obveznost in s tem vir javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča (41. člena zakona). Plačujejo ga neposredni uporabniki zazidanih stavbnih zemljišč, ne glede na to, da so ob izgradnji stavbe že plačali prispevek za urejanje stavbnega zemljišča. Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo in smiselno navaja, da je edini lastnik stavbnega zemljišča, na katerem stoji stavba in garaža in zato na njem nima nobene razpolagalne pravice Sklad stavbnih zemljišč. Določila ZSZ iz leta 1984 so neveljavna, saj so bili predpisi izdani do razglasitve ustave iz leta 1991 veljavni le do 31.12.1993. Ustava ne pozna več družbene lastnine in zagotavlja razpolagalno pravico lastniku. Tudi ne dopušča drugačnih davčnih obremenitev za meščane iz naslova zemljiške lastnine in posesti. Od svojega zemljišča plačuje kmetijski davek, od zgradb zgradarino in od vsega še dohodnino. Tožnik je zemljišče pridobil s pravnim poslom in plačilom polne tržne cene in prometnega davka. Prepričan je, da je odmera nadomestila zakonsko in ustavno nedopustna, zato meni, da so podani razlogi za presojo skladnosti ZSZ z ustavo in pričakuje odpravo teh določb. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zahteva povrnitev vseh stroškov v zvezi z navedenimi postopki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V upravnem sporu presoja sodišče zakonitost dokončnih posamičnih aktov, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo (1. odstavek 157. člena ustave). Po 40. členu Zakona o upravnih sporih (ZUS) pa zakonitost izpodbijanega upravnega akta presoja sodišče v mejah tožbenega zahtevka, pri čemer ni vezano na tožbene razloge. O skladnosti zakonov z ustavo pa je pristojno odločati Ustavno sodišče RS (160. člen ustave). Sodišče vloži zahtevo za presojo ustavnosti zakona, če nastane vprašanje ustavnosti v zvezi s postopki, ki jih vodi. V tem primeru sodišče ne vidi utemeljenega razloga za vložitev take zahteve v zvezi z Zakonom o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 do 33/89). Res je sicer, da je zakon že iz leta 1984 in da ustava ne pozna več družbene lastnine, vendar ta dejstva sama po sebi, glede na funkcijo in namen nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki sploh ni vezan na lastnino, še ne pomenijo, da navedeni zakon ni v skladu z ustavo, sprejeto leta 1991. Zmotna je tudi tožnikova trditev, da je zakon neveljaven, ker so bili predpisi izdani do razglasitve ustave iz leta 1991, veljavni le do 31.12.1993. Ustavni zakon za izvedbo ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91), na katerega verjetno tožnik opira svojo trditev, v 1. členu določa, da predpisi in drugi splošni akti, ki so veljali na dan razglasitve te ustave, ostanejo v veljavi. Določbe predpisov, ki niso v skladu s to ustavo, je treba z njo uskladiti najkasneje do 31.12.1993. Iz te določbe torej ne izhaja, da so predpisi, sprejeti pred uveljavitvijo ustave, postali neveljavni po navedenem datumu.

O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker, po določbi 61. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), trpi v upravnem sporu vsaka stranka svoje stroške.

Sodišče je zato presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).