Jedro

Glede na to, da so dediči v konkretni zadevi prava neuke stranke, upoštevaje naravo zahtevka iz 32. čl. ZD, ki je delno tudi dednopravne narave (zahtevek je odvisen od uvedbe dedovanja), kar pomeni, da se ta zahtevek uveljavlja v okviru zapuščinskega postopka, bi novota lahko vplivala na obseg zapuščine, pri čemer je zakonodajalec predvidel, da se v zapuščinskem postopku čim natančneje razčistijo tudi vsa vprašanja, povezana z obsegom zapuščine v razmerju med dediči, je pritožbeno sodišče pritožbeno novoto dovolilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sodi v zapuščino ½ nepremičnin vpisanih v vl. št. 479 k.o. H. ter sredstva na osebnem računu zapustnice pri N.L. d.d. ter za dediče na podlagi zakonitega dedovanja proglasilo zapustničinega vdovca S. L., zapustničino hči S. G. in zapustnikovega sina J. L., vsakega do 1/3 zapuščine.

Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložil dedič, zapustničin sin J. L, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče na zapuščinski obravnavi 22.12.2009 postopek izjemno hitro zaključilo, ne da bi dediča opozorilo na pravice zahtevati izločitev iz zapuščine na račun vlaganj v zapustničino premoženje, skladno z 32. čl. Zakona o dedovanju – ZD. Dedič ni vedel, v kakšni fazi je postopek, da je narok že obravnava, na kateri bi moral že postaviti svoj zahtevek. Poleg tega je iz spisa razvidno, da so v tej smeri že tekli dogovori, predložen je bil že nepodpisan dedni dogovor, zaključek obravnave je bil zato za pritožnika popolno presenečenje. Navaja, da je preko 30 let vlagal v nepremičnine staršev, zgradil je gospodarske objekte, adaptiral stanovanjski objekt, zato je upravičen, da se iz zapustničinega premoženja izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju in ohranitvi vrednosti tega premoženja. Takšen zahtevek mu oče, zapustničin vdovec, priznava.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik, zapustničin sin, šele v pritožbi postavlja zahtevek na podlagi 32. čl. ZD, ki določa, da imajo zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Postavi se vprašanje prepovedi navajanja novot v pritožbenem postopku v zapuščinskem postopku (337. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 163. čl. ZD). Po mnenju pritožbenega sodišča, ki je v skladu tudi z večinsko sodno prakso, določilo 337. čl. ZPP velja tudi v zapuščinskih zadevah za dejstva in dokaze, ki jih mora navajati ali predložiti stranka postopka, ob tem, da je pri standardu „brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti“ upoštevati naravo zapuščinskega postopka.

Glede na to, da so dediči v konkretni zadevi prava neuke stranke, upoštevaje naravo zahtevka iz 32. čl. ZD, ki je delno tudi dednopravne narave (zahtevek je odvisen od uvedbe dedovanja), kar pomeni, da se ta zahtevek uveljavlja v okviru zapuščinskega postopka, da bi novota lahko vplivala na obseg zapuščine, pri čemer je zakonodajalec predvidel, da se v zapuščinskem postopku čim natančneje razčistijo tudi vsa vprašanja, povezana z obsegom zapuščine v razmerju med dediči, je pritožbeno sodišče pritožbeno novoto dovolilo. Pritožbi je zato ugodilo, izpodbijani sklep o dedovanju razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V nadaljevanju postopka naj torej pritožnik svoj zahtevek konkretizira, o njem naj se sodediča izjasnita, nato pa naj sodišče o zadevi ponovno odloči oziroma v primeru spora postopek prekine (2. točka 212. čl. ZD).