Jedro

Delodajalec ima zakonsko obveznost odpuščenega delavca zaposliti na drugem delovnem mestu (88/3. čl ZDR) samo v primeru, da je to delovno mesto prosto. Navedeno pa ne izhaja iz spisovnih podatkov v predmetni zadevi. Glede na to, da delovno mesto v kooperaciji ni bilo prosto, tožena stranka tožnici za to delovno mesto ni mogla ponuditi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odločbe z nazivom „odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 16. 1. 2012“ (I. točka izreka), ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki po izteku 120 delovnega (očitna napaka; pravilno: dnevnega) odpovednega roka ni prenehalo in še vedno traja (II. točka izreka) ter naložilo toženi stranki, da tožnico pozove nazaj na delo in ji od dne prenehanja delovnega razmerja pa do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja izplača vse zapadle plače in ostale prejemke, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti izplačila pa do dne izplačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna poskrbeti, da se za tožnico vpiše v evidenco ZPIZ-a pokojninska doba od dne prenehanja delovnega razmerja pa do ponovne reintegracije (IV. točka izreka) in tožnici v roku 15 dni povrne pravdne stroške (V. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala skladno z določbo 88. člena ZDR, ker tožnici ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi zaradi razlikovanja po spolu, čeprav bi to lahko storila, in je na to delovno mesto zaposlila drugega delavca iz razloga, ker je tožnica ženska, je nejasen in se sodba glede tega ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje ne pojasni, za katero delovno mesto naj bi toženka ponudila pogodbo o zaposlitvi tožnici, niti ne pojasni, katerega delavca naj bi namesto tožnice tožena stranka na to delovno mesto zaposlila. Zato je podana kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Dejstvo je, da tožena stranka v tistem času, ko je januarja 2012 odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici, ni imela prostega niti enega delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudila tožnici. To sta potrdila na zaslišanju zastopnik tožene stranke in priča A.A., ki je povedala, da so pri toženi stranki v času odpovedi pogodbe tožnici ugotovili, da so vsa delovna mesta že zasedena in da za tožnico ni bilo mogoče najti prostega delovnega mesta. Delovno mesto kooperacije v času odpusta tožnice ni bilo prosto in ga je zasedal delavec B.B., ki je bil do ukinitve obrata obutve na sedežu tožene stranke vodja tega obrata, za tem in tudi še pred tem pa se je uvajal za dela na področju kooperacije z C.C., ki je prej opravljal ta dela in se je upokojil 30. 11. 2010. Z dnem 1. 12. 2010 je B.B. prevzel ta dela in je bil po oceni tožene stranke zanje tudi najbolj usposobljen in je imel tudi največ izkušenj s tega področja. Tega delovnega mesta tako tožnici ni bilo mogoče ponuditi, ker je bilo že zasedeno že več kot eno leto pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici. Navedeno je tožena stranka tudi dokazala z listinskimi dokazi. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka sama priznala, da tožnici ni ponudila prostega delovnega mesta iz razloga, ker je ženska in da je na to prosto delovno mesto zaposlila drugega delavca. Pred letom 2010 so pri toženi stranki občasno dejansko opravljali delo na področju kooperacije še drugi delavci, tudi tožnica, vendar ta okoliščina v zvezi z odpovedjo ni relevantna. Tožena stranka nadalje navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki ne verjame, da tožnica ni usposobljena za delo na področju kooperacije, ker je pred časom to delo opravljala. Sama tožnica je potrdila, da je pri kooperentu uvajala v proizvodnjo določen model obutve, drugega dela pa ni opravljala. Delo na področje kooperacije se je v zadnjih letih bistveno spremenilo. Od ukinitve obrata obutve na sedežu tožene stranke in preselitvi proizvodnje v drugo državo, je potrebno to delo praktično ves čas opravljati na terenu v drugi državi, poleg ožjega tehničnega dela pa obsega še več drugih opravil. Pred prenosom proizvodnje so se namreč pri kooperentih opravljale le posamezne manjše faze dela. Delavec mora odpravljati tudi morebitne manjše napake na strojih ter poročati o kvaliteti. Vsega navedenega, razen uvajanja artikla v proizvodnjo, tožnica ni delala. Protispisen je zaključek, da naj bi priča A.A. potrdila, da je tožnica opravljala vsa dela iz aneksa k njeni pogodbi o zaposlitvi, saj priča tega ni potrdila.

Tožnica je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo tožničine stroške sestave odgovora na pritožbo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ne pojasni, za katero delovno mesto naj bi tožena stranka tožnici ponudila pogodbo o zaposlitvi in katerega delavca naj bi namesto tožnice na to delovno mesto zaposlila. Pri tem navaja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (8. točka) sicer res izrecno ne navede, za katero delovno mesto bi tožena stranka tožnici lahko ponudila pogodbo o zaposlitvi, vendar navede, da gre za delo na terenu pri kooperantih, kar je po oceni pritožbenega sodišča dovolj, še posebej, ker tudi iz aneksa delavca B.B. (B11) izhaja, da opravlja delo v kooperaciji. Očitek, da ni navedlo, katerega delavca naj bi tožena stranka namesto tožnice zaposlila pa ne drži, saj je sodišče prve stopnje slednje izrecno navedlo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožena stranka navaja še, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo, da je priča A.A. potrdila, da je tožnica opravljala vsa dela iz aneksa k njeni pogodbi o zaposlitvi, česar pa navedena priča ni potrdila. Po vsebini v tem delu sodišču prve stopnje očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena, glede katere pritožbeno sodišče zaključuje, da je podana, saj priča A.A. res ni izrecno potrdila, da je tožnica vsa dela iz aneksa opravljala. Priča je izpovedala le, da je imela tožnica sklenjena aneks za razna druga dela, da ni konstantno delala na nekem delovnem mestu, temveč je pomagala pri različnih delovnih mestih, delala je v skladišču, v razvoju in tudi v kooperaciji.

Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je bilo delo v kooperaciji, ki ga je opravljal B.B. v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga, zasedeno. Tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti na drugih delih in, če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožena stranka tožnico lahko zaposlila na drugih delih, in sicer na delu na terenu pri kooperantih, na katerega je bil premeščen B.B.. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo navedeno določbo ZDR. Delodajalec ima zakonsko obveznost odpuščenega delavca zaposliti na drugem delovnem mestu samo v primeru, da je to delovno mesto prosto. Navedeno pa ne izhaja iz spisovnih podatkov v predmetni zadevi. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana dne 16. 1. 2012. B.B., katerega naj bi tožena stranka neupravičeno zaposlila za delo v kooperaciji, je to delo opravljal (vsaj) že od 1. 12. 2010, kar je razvidno iz aneksa k njegovi pogodbi o zaposlitvi (B11). Priča A.A. je tudi izpovedala, da je bil B.B. na to delovno mesto razporejen namesto C.C., ki je odšel, kar je razvidno tudi iz potrdila o prijavi - odjavi za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje (B14). C.C. je bil odjavljen iz zavarovanja dne 30. 11. 2010 (kljub temu, da zadnja številka letnice iz priloge ni razvidna, je iz kopije razvidno, da je ZZZS OE D. prejel potrdilo dne 1. 12. 2010), to je dan pred tem, ko je to delo začel opravljati B.B.. Tudi direktor tožene stranke, E.E., in priča A.A. sta izpovedala, da je bilo delovno mesto že zasedeno. Glede na to, da delovno mesto v kooperaciji ni bilo prosto in tožena stranka tožnici za to delovno mesto ni mogla ponuditi pogodbe o zaposlitvi, je nepomembno, ali je tožnica zanj izpolnjevala pogoje. Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih navedb v zvezi s slednjim ni opredelilo.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, ali je bilo tožnico možno zaposliti na kakšnem drugem delovnem mestu, pod spremenjenimi pogoji ali jo prekvalificirati za drugo delo. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje (355. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj prekluzivnih rokov, ki jih določa ZDR, in ali je odpoved ustrezno obrazložena oz. ali vsebuje utemeljen razlog (česar sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ugotavljalo). V kolikor bo sodišče v ponovljenem postopku (ponovno) ugotovilo, da je podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bo moralo ugotoviti, ali bi tožena stranka tožnico lahko zaposlila pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. jo prekvalificirati za drugo delo. Pri tem bo moralo upoštevati časovne okvire redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice in se opredeliti do vprašanja, na katerem prostem delovnem mestu bi bilo mogoče tožnico zaposliti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.