Jedro

Dejstvo je, da gre v tem primeru za ugotovljeno popolno škodo (totalka), to pa pomeni, da je vozilo tako poškodovano, da popravilo ni več smotrno, ne le stroškovno, temveč tudi tehnično. Izvedenec torej ne more ugotavljati stroške za popravilo vozila, kot je to storil v predmetni zadevi in na ta način ugotavljati škodo.

Izrek

Pritožbama se ugodi, zato se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zavarovalnino iz naslova kasko zavarovanja v znesku 115.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.12.2003 do plačila ter ji povrniti 34.209,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.08.2006 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka je pritožbo vložila iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. V pritožbi navaja, da je ves čas postopka zatrjevala, da znaša vrednost rešenih delov vozila tožnice 1.500.000,00 SIT, to je toliko, kot sta za odkup poškodovanega avtomobila ponujala N.O. in M.S. Oba sta strokovnjaka kar pomeni, da je bilo to vozilo tržno zanimivo in po vsej verjetnosti je to vozilo bilo vredno tudi več. Na to, da je bila tržna vrednost najmanj taka pa posredno kaže tudi dejstvo, da tožnica ni bila pripravljena vozila prodati samo za tako ceno, temveč ga je raje popravila, saj se je nedvomno zavedala, da je tržna vrednost vozila večja. Tožena stranka še poudarja, da je namen izplačila zavarovalnine iz zavarovalne pogodbe v tem, da pride zavarovanec v isti položaj v katerem se je nahajal pred nastankom zavarovalnega primera. Z izplačilom zavarovalnine pa ne more priti v boljši položaj od tistega v katerem bi bil, če zavarovalni primer ne bi nastal. Odškodnina torej ne more biti večja od škode, ki jo je zavarovanec pretrpel z nastankom škodnega primera. Tožnica pa skuša zase pridobiti večjo zavarovalnino, kar je v nasprotju z 949.čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Istočasno pa pomeni, da skuša zavarovalnici povzročiti tudi večjo škodo, kar je v nasprotju z načelom nepovzročanja škode in v nasprotju z dolžnostjo ravnanj za preprečevanje ali zmanjšanje škode.

Tožeča stranka se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. V pritožbi izrecno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Oprlo se je na izvedensko mnenje izvedenca A.V., na katerega pa je tožeča stranka imela pripombe in ga ni sprejela. Mnenje izvedenca M.P. pa sodišče ni upoštevalo. V nadaljevanju pritožbe kritizira mnenje izvedenca V., kajti pri svoji cenitvi ni upošteval poškodb motorja, čeprav je na zapisniku tožene stranke nedvomno ugotovljeno, da je motor blokiran. Dejstvo, da poškodbe na motorju niso podrobneje ugotovljene in opisane pa ne more iti v škodo tožeči stranki. Glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo je dolžnost tožene stranke, da po prijavi s strani svojega zavarovanca pristopi k ugotavljanju in cenitvi škode. Izvedenec V. je v konkretnem primeru vrednost rešenih delov izračunal tako, da je od vrednosti vozila na dan škode odštel vrednost potrebnih popravil, čeprav bi se v primeru, ko bi vrednost popravil presegla vrednost vozila pred nezgodo lahko zgodilo, da bi ta znašala nič ali pa da bi bila celo negativna. Na vprašanje, kako bi v tem primeru ocenil vrednost rešenih delov pa izvedenec V. ni dal prepričljivega odgovora oziroma je bil ta v nasprotju z njegovimi predhodnimi izpovedbami in ugotovitvami v izvedenskem mnenju. Izvedenec bi tem primeru ugotavljal, kaj je na avtomobilu še celega in po izkušnjah skušal oceniti, koliko bi se dalo še iztržiti. Očitno je, da je v konkretnem primeru brez utemeljenega razloga uporabil drugačen način. Nekonsistentnost izvedenskega mnenja izvedenca V. se pokaže tudi v delu, ko naj bi za vrednost rezervnih delov upošteval predračun pooblaščenega servisa P.K. Za obseg mehaničnega, kleparskega in ličarskega dela pa je izvedenec uporabil normativ po programu, ki ga uporabljajo na zavarovalnici T., kjer je izvedenec zaposlen. Tožeča stranka meni, da bi izvedenec tudi pri tej oceni moral upoštevati normative pooblaščenega servisa in ne uporabiti programa ustanove, ki se ukvarja z enako gospodarsko dejavnostjo kot tožena stranka. Tožeča stranka se ne more strinjati z razlogi zakaj sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedenskega mnenja izvedenca M.P. Po mnenju pritožbe je to mnenje pravilno in korektno. Sodišče prve stopnje bi mnenje izvedenca P. lahko primerjalo tudi z mnenjem izvedenca S., ki pa ga je sodišče upoštevalo zgolj kot navedbe tožene stranke, saj je bilo izdelano pred pravdo. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje tudi napačno odločilo o stroških postopka, kajti ti niso odmerjeni skladno z uspehom v sporu obeh pravdnih strank. Poleg tega pa tudi sodišče ni priznalo določenih stroškov tožeče stranke, čeprav jih je ta imela in jih je tudi pravilno specificirala v svojem stroškovniku.

Pritožbi sta utemeljeni.

Obe pravdni stranki vlagata pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in opozarjata, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo višino škode. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v predmetni zadevi gre za kasko zavarovanje in vozilo, ki je bilo zavarovano pri toženi stranki, je bilo v prometni nezgodi poškodovano tako, da popravilo ni bilo več smotrno. Šlo je torej za totalno škodo. Med strankama je bila torej sklenjena zavarovalna pogodba, katere sestavni del so zavarovalni pogoji. Teh pa v spisu ni in sodišče prve stopnje jih ni vpogledalo. V zavarovalnih pogojih pa je določeno, katero škodo krije tožena stranka po zavarovalni pogodbi in način obračuna te škode. Vrednost vozila pred nezgodo med strankama ni sporna in ta je znašala 3.744.000,00 SIT, sporna pa je le vrednost rešenih delov. Sodišče prve stopnje je sicer postavilo dva izvedenca avtomobilske stroke, ki sta rešene dele ocenila. Oprlo se je na mnenje izvedenca A.V., vendar pa pritožbeno sodišče ne more preizkusiti pritožbene graje obeh pravdnih strank glede pravilnosti tega mnenja. V spisu namreč ni zavarovalnih pogojev iz katerih je razviden način cenitve rešenih delov. Dejstvo namreč je, da gre v tem primeru za ugotovljeno popolno škodo (totalka), to pa pomeni, da je vozilo tako poškodovano, da popravilo ni več smotrno, ne le stroškovno, temveč tudi tehnično. Izvedenec torej ne more ugotavljati stroške za popravilo vozila kot je to storil v predmetni zadevi in na ta način ugotavljati škodo, ampak mora škodo ugotoviti na način, kot je določeno v zavarovalnih pogojih. Pritožbeno sodišče je zato moralo obema pritožbama ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje bo torej najprej moralo v okviru materialno procesnega vodstva toženo stranko pozvati, da predloži zavarovalne pogoje in na podlagi teh izvedencu naložiti, da mnenje dopolni in natančno ter v skladu s temi poda oceno vrednosti rešenih delov.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3.odst. 165.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).