Jedro

Ni pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja, če po PUP, ki ureja posege v prostor na konkretnem področju, novogradnje niso dovoljene.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo pod točko I. izreka odločbe je tožena stranka odpravila odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 5.7.1993, s katero je tožnikoma bilo izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše ter vkop rezervoarja za kurilno olje na parceli št. 12 pod tam navedenimi pogoji. Pod točko 2 izpodbijane odločbe je tožena stranka zahtevek tožečih strank zavrnila. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da območje obravnavane lokacije ureja odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za posege v prostor na širšem mestnem območju (Uradno glasilo št. 10/88, 1/89, 10/89 in 3/90). Lokacija se nahaja v območju stavbnih zemljišč, v urejevalni enoti. Iz citiranega odloka izhaja, da gre na tem konkretnem območju za sklenjeno zazidavo z enostanovanjskimi hišami v obliki samostojnih in vrstnih hiš iz 70-ih let po osmem zazidalnem načrtu (Uradno glasilo št. 6/68 in 2/74), brez avtorske arhitekture. V celoti gre za stavbno zemljišče. Tu so dovoljene le prezidave in dozidave obstoječih stanovanjskih objektov do 15% njihove velikosti za stanovanjske in pomožne prostore, gradnja pomožnih objektov za vrstne hiše do 10m2 na enoto. Po potrebi je dovoljena tudi gradnja podpornih zidov. Iz citiranih določb izhaja, da novogradnje na tem območju niso dovoljene. Tožena stranka je na tej podlagi ugotovila, da je organ prve stopnje kršil materialni zakon, saj je dovolil gradnjo, ki ni v skladu s pogoji iz prostorskih ureditvenih pogojev in je na podlagi 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izpodbijano prvostopno odločbo odpravila, ter iz enakih razlogov zahtevek zavrnila.

V tožbi in njeni dopolnitvi tožnika navajata, da izpodbijana odločba ni upoštevala dveh novih dejstev, to je odločbe Geodetske uprave z dne 10.9.1993, s katero je bila opravljena parcelacija parcele št. 12 na parcelo št. 12/1 - stanovanjska hiša in dvorišče v skupni izmeri 475 m2 in na parcelo št. 12/2 v izmeri 354 m2, na kateri je predvidena gradnja stanovanjske hiše skladno z lokacijsko dokumentacijo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da je 18.8.1993 začel veljati novi odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na širšem mestnem območju, in po katerem je za predmetno območje dovoljena prezidava in povečava obstoječih objektov za stanovanjske in spremljajoče prostore, po potrebi tudi gradnja opornih zidov in gradnja spremljajočih objektov, pri čemer pa ni več predpisana omejitev pozidave do 15%.

V odgovoru na tožbo prizadeti stranki O. in N.M. navajata, da sprejetje novega odloka o PUP, ki je začel veljati po izdani odločbi organa prve stopnje, ni relevantno dejstvo v tem upravnem sporu in predlagata, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporna ugotovitev tožene stranke, da predvidena gradnja ni v skladu s pogoji po navedenem odloku o prostorsko ureditvenih pogojih, ki ureja predmetno območje in po katerem novogradnje na tem območju niso dovoljene. Na tej podlagi je tožena stranka odpravila odločbo prvostopnega upravnega organa in hkrati zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnila. Sodišče ne dvomi v pravilno odločitev tožene stranke, saj je oprta na pravilno materialno določbo, to je 2. odstavek 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93), po kateri se izda lokacijsko dovoljenje na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta pa se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen). Tudi tožbena ugovora, naj sodišče upošteva, da je bila z geodetsko odmero opravljena parcelacija predmetne parcele, ter da je bil 10.8.1993 objavljen novi odlok, ki dovoljuje prezidavo in povečavo na obravnavanem območju brez omejitev, ne moreta vplivati na drugačno rešitev te zadeve. Odločba o parcelaciji je pomemben dokaz, saj stranka tudi na njeni podlagi dokazuje ali je opravičena razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi. Vendar tega dejstva tožena stranka v obravnavanem primeru niti ni presojala, ker je zavrnila zahtevek zaradi drugih razlogov (nedovoljenost novogradenj na tem območju). Tudi tožbenega ugovora, da od 10.8.1993 po novem odloku ni več omejitev za prezidave in povečave, tožnika ne moreta uspešno uveljavljati. Sodišče v upravnem sporu presoja le zakonitost izpodbijane odločbe in je pri tem dolžno upoštevati predpise, ki so veljali v času izdaje odločbe prve stopnje. Zato kasnejši predpis, kot je v obravnavanem primeru novi odlok, ni relevanten. Pač pa bo na podlagi novega PUP in in z njim v skladu s temi usmeritvami izdelano lokacijsko dokumentacijo lahko stranka vložila nov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Ker po vsebini zatrjevani tožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan, je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena ZUS. Navedeno določbo je uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).