Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pri varovanju državne meje glede na opisan način izvajanja te naloge ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.

Neutemeljeno se tožena stranka sklicuje, da je dokazni postopek pokazal, da je bolj smotrno, da se objekti varujejo na daljše obdobje in ne s sistemom rotacij. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju stražo opravljal kot običajno delovno nalogo, ki se je izvajala redno in kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati za pripravljenost na določenem kraju zneske razvidne iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); v presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 950,28 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je v predmetni zadevi sodišče sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018, ki pa glede odgovora na vprašanje, ali se pripravljenost na delo, ki je bila odrejena tožniku šteje v delovni čas ali ne, ne predstavlja ustaljene pravne prakse. Vrhovno sodišče RS je v citirani zadevi sodišču EU postavilo vprašanje za predhodno odločanje, in sicer ali se Direktiva 2003/88/ES uporablja tudi za delavce, ki delajo na obrambnem področju. Iz sodbe sodišča EU C-742/19 z dne 15. 7. 2021 izhaja, da uporaba določb Direktive načeloma ni izključena, razen kadar posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti oboroženih sil, neizogibno nasprotujejo tej direktivi. Odločilo je, da je vojaška dejavnost vojaške osebe izključena iz področja uporabe Direktive, kadar dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede, oziroma kadar sistem rotacije zaposlenih, ni primeren glede na tako posebno dejavnost, oziroma kadar se dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti. Tožena stranka se ne strinja z zaključkom sodišča, da že sama narava spornih vojaških dejavnosti (straža, varovanje državne meje, vaje usposabljanja) ne izključuje uporabe Direktive. Več kot očitno je sodišče EU državam članicam omogočilo, da celotne kategorije vojaških dejavnosti izvzamejo iz področja uporabe Direktive, zato preseneča obrazložitev sodišča, da je tožena stranka dokazno breme zmogla zgolj v omejenem obsegu. Tožena stranka je bila dolžna dokazati, da je neka vojaška dejavnost v splošnem izključena iz področja uporabe Direktive in da je tožnik bil vključen v opravljanje te dejavnosti, tožnik pa bi nato lahko podal nasproten ugovor in je dokazno breme na njem, da dokazuje, da Direktiva zanj vseeno velja. V konkretnem primeru pa je sodišče toženi stranki naložilo dokazno breme, ki ga glede na materialno pravo tožena stranka ne nosi. Z zmotno porazdelitvijo dokaznega bremena je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Gre za sodbo presenečenja. Iz izreka sodbe EU v zadevi C-742/19 z dne 15. 7. 2021 je jasno razvidno, da so izjemne dejavnosti, ki izključujejo uporabo Direktive alternativno določene. Tožena stranka je dokazala, da sistem rotacij ni primeren, vendar pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je namesto primernosti sistema rotacij zaposlenih ugotavljalo, ali je sistem rotacij na splošno možen. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da straža predstavlja tako posebno dejavnost, da zanjo sistem rotacije zaposlenih ni primeren, ni pa tožena stranka trdila, da je nalogo varovanja vojaških objektov mogoče šteti za vojaško operacijo. Kljub obširnim navedbam tožene stranke, da straža predstavlja tako posebno dejavnost, je sodišče navedbe tožene stranke zavrnilo s sklicevanjem na sodbo v zadevi VSRS VIII Ips 196/2018. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, ki jih je le-ta podala v svojih pripravljalnih vlogah v zvezi s stražo, niti ni opravilo dokazne ocene glede odločilnih dejstev v zvezi s tem. Po oceni tožene stranke je neprimerno sklicevanje sodišča prve stopnje na stališče iz sodbe VSRS VIII Ips 196/2018, ker iz sodbe ni razvidno, da bi stranki v predmetnem konkretnem postopku navajali dejstva, ki narekujejo izključitev uporabe Direktive. Na navedeno je tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo. Tožena stranka je podrobno pojasnila razloge za razlikovanje med posameznimi oblikami vojaške dejavnosti in tudi za razloge za odrejanje pripravljenosti za vsako od teh dejavnosti. Za odločitev v sporu je odločilno, katero vrsto vojaške dejavnosti je tožnik opravljal, kakor tudi ne gre spregledati, da sama sodba VSRS VIII Ips 196/2018 razlikuje med različnimi oblikami vojaške dejavnosti. Tožena stranka je zatrjevala, da so naloge varovanja državne meje izključne iz uporabe Direktive, in sicer iz razlogov po vseh štirih alinejah SEU v zadevi C-742/19 z dne 15. 7. 2021. Sodišče niti ni opravilo dokazne ocene o tem, ali naloge varovanja državne meje predstavljajo vojaško operacijo v pravem pomenu besede, temveč je v zvezi s tem obrazložilo zgolj, da je za zavarovanje državne meje pristojna policija, pripadniki SV pa so bili v podporni vlogi. Sodišče je v obrazložitvi sodbe (v 33. točki do 36. točke) zmotno in nepravilno utemeljilo svoje ugotovitve, s tem ko je odločilo, da pri varovanju državne meje ne gre za izjemo od uporabe direktive, ker dejavnosti, ki traja več let ni mogoče označiti za izredno situacijo, ter da je varovanje državne meje mogoče izvajati v sistemu rotacij. Priče so jasno izpovedale v kakšnem obsegu in v kakšnem smislu so se spreminjale naloge glede na organizacijo dela s pripravljenostjo oziroma rotacijami. Tožena stranka je pojasnila razlike v organizaciji dela in naloge pripadnikov na meji, torej za celotno nalogo VDM in ne za posameznika, kar bi moralo zadostovati, sodišče pa neobrazloženo temu ni sledilo. Že samo dejstvo, da je Policija zaprosila SV za pomoč jasno opredeljuje, da se je nekaj spremenilo, zato je Vlada RS tudi izdala podlago za vključitev SV v nalogo VDM. Kot tožnik sam navaja, so namen Direktive "resne izjeme", kar povečanja števila migracij na meji, zaprosilo policije za pomoč pri opravljanju nalog VDM, zagotovo so. Sodišče je zato napačno zaključilo, da ker so pogoji za izvajanje operacij (izredne razmere) trajali več let, naloga ni več izredna. Aktivnosti na meji so se začele s sklepom Vlade RS in se je operacija Odboj izvajala na podlagi Direktive. Da je dejavnost varovanja državne meje, kot jo je opravljal tožnik v vtoževanem obdobju, ustrezala vsem elementom vojaške operacije izhaja tudi iz pisnih izjav prič A. A. in B. B. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen kot vojak specialist manipulant z vnetljivimi snovmi voznik ADR v oddelku C., ki je v času usposabljanja ter vaj opravljal naloge logistične podpore vadbencem. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ugodilo tožniku v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na naloge tožnika, ki jih je izvajal v zvezi s selitvijo SIMES (streliva in minsko eksplozivna sredstva ter raket) iz TS D. v TS E. v mesecu avgustu 2020. Tožnik je s prevozom materialnih sredstev, postavitev tabora, kot logistična podpora na vaji sodeloval pri vojaški vaji, nudil logistično podporo ter se posredno tudi sam uril in če logistične podpore ne bi bilo, vaja ne bi bila uspešno izvedena, kar je tudi samo povzelo sodišče. Napačna je odločitev sodišča, ki se nanaša na naloge tožnika v zvezi z opravljanjem prevozov osebne oborožitve, streliva in opreme iz Nizozemske v Slovenijo v mesecu decembru 2020. Tožena stranka si ne predstavlja, kako bi bilo mogoče nalogo opraviti po sistemu rotacije, zato tovrstna dejavnost zagotovo pomeni opravičljivo izjemo od uporabe Direktive. Sodišče je tudi neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za čas pripravljenosti na vajah na Madžarskem 2017, 2019 in 2021, kjer so v vajo bile vključene vse enote SV, po celotnem ozemlju RS, kot tudi izven ozemlja RS. Naloga SV je bila predvsem podpora zavezniškim silam, da so nemoteno prečkale ozemlje RS in omogočiti ustrezno vadbeno okolje tako za zavezniške kot za lastne sile. Bistven namen je bil torej preveriti zmogljivosti logistične brigade, torej tožnika, ki se je pred tem tudi uril. Tožena stranka si ne predstavlja, kako bi bilo mogoče nalogo opraviti po sistemu rotacije, zato tovrstna dejavnost zagotovo pomeni opravičljivo izjemo od uporabe Direktive. Enako pa velja tudi za čas pripravljenosti na mednarodni vaji F. na Hrvaškem v mesecu maju in juniju 2021, kjer je tudi šlo za hkratno urjenje logističnega polka in ostalih udeležencev na vaji, zato je sodišče v tem delu neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Večdnevne rotacije pa so se spremenile v času sprejetja ukrepov za obvladovanje epidemije (obdobje marec 2020 do april 2022), ko so bili številni ukrepi za preprečevanje širjenja okužbe SARS-Cov-2. Izvajanje nalog varovanja z rotacijo ni bilo mogoče zagotoviti, saj je šlo za veliko število okuženih, karanten, samo izolacij, odsotnosti zaradi starševskega varstva, kljub temu pa je bilo potrebno nalogo varovanja objektov izvajati. Omejitve so veljale tudi za tiste, ki so bili napoteni na varovanje državne meje, usposabljanja in vaje. Sodišče se do navedenega v sodbi sploh ni opredelilo in je neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na izpostavljene naloge. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je bil v spornem obdobju pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vojak specialist manipulant z vnetljivimi snovmi voznik ADR v oddelku C. V vtoževanem obdobju je tožena stranka tožniku odredila pripravljenost na določenem kraju v zvezi z izvajanjem straže oziroma varovanja vojaških objektov, v zvezi z varovanjem državne meje in izvajanjem vaj oziroma usposabljanja na terenu. Med strankama ni bilo sporno število tožnikovih ur, ko je imel odrejeno pripravljenost na delu, pa tudi ne vrednost ur, za katere je zahteval plačilo. Sporno med strankama je bilo vprašanje, ali je tožnik glede na dejanske okoliščine opravljanja dela in naravo aktivnosti upravičen do plačila 100 % urne postavke, ali pa je toženka s tem, ko mu je za čas pripravljenosti na delo izplačevala dodatek v višini 50 % urne postavke pravilno in v celoti izpolnila svojo obveznost do tožnika.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je za spor pomembna sodba SEU C-742/19, ki opredeljuje izjeme,v katerih je treba člen 1 (3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4 (2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te Direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. 8. Napačno je pritožbeno zavzemanje, da je Sodišče EU državam članicam omogočilo izključitev celotne kategorije vojaških dejavnosti iz področja uporabe Direktive. Sodišče prve stopnje se je s pojasnilom, da uporabe prava EU ni mogoče izključiti v zvezi z vsemi dejavnostmi oboroženih sil, temveč samo tistih, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, pravilno sklicevalo na razloge sodbe C-742/19. V dokaznem postopku je pravilno ugotavljalo, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. V tem okviru je ustrezno ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v tej vojaški dejavnosti vpet tožnik.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče v predmetni zadevi toženi stranki naložilo dokazno breme, ki ga glede na materialno pravo (citirano sodba sodišča EU) ne nosi in gre zato za zmotno uporabo materialnega prava. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče zmotno porazdelilo dokazno breme. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Ker je bila tožena stranka tista, ki je zatrjevala, da je podana izjema od uporabe Direktive, je v zvezi s temi navedbami nosila dokazno breme.

10. Neutemeljena je pritožba, ko sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do navedb tožene stranke, v zvezi s stražo niti to zadevno ni opravilo dokazne ocene glede odločilnih dejstev, in sicer se ni opredelilo do navedbe, da je straža bolj učinkovita in da so objekti bolje zavarovani, če pripadniki - stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur, da gre za interes državne varnosti in da se stražarska služba izvaja neprekinjeno. Očitki kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podani. Sodišče prve stopnje je navedbe tožene stranke preizkusilo skladno z 8. členom ZPP, svojo odločitev pa utemeljilo z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tudi dejstvo, če bi v primeru straže šlo za posebno bojno nalogo v miru, pri kateri pripadniki Slovenske vojske na straži nosijo orožje ne izkazuje, da straža predstavlja izredni dogodek. Zgolj dejstvo, da pripadnik vojske na straži nosi orožje ter da je straža v pravilih vojske definirana kot posebna bojna naloga v miru, še ne pomeni, da straža, ki se je izvajala v okoliščinah, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, predstavlja izredni dogodek. V primeru straže je šlo za vnaprej načrtovano običajno mirnodobno delovno nalogo vojske, s katero se zagotavlja kontinuiteta varovanja objektov SV in kot je izhajalo iz izpovedi tožnika in priče G. G., je šlo pri izvajanju nalog straže za izvajanje delovnih obveznosti Slovenske vojske, ki so bile vnaprej načrtovane. Pripadniki so bili po ukazu nadrejenega razporejeni na stražo v določen vojaški objekt. Okoliščina, da se na stražo razporejajo zgolj visoko izurjeni pripadniki SV, kot je to zatrjevala tožena stranka in kot izhaja iz Direktive št. 13-05, kaže na to, da straža, kot jo je v obravnavani zadevi opravljal tožnik, ni potekala v okviru začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja. Sodišče prve stopnje pa se je opredelilo tudi do trditev tožene stranke o tem, da sistem rotacije zaposlenih ni primeren (točka 27 obrazložitve).

11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje glede straže napačno uporabilo materialno pravo, ko je sistem rotacije ocenjevalo skozi prizmo absolutne nezmožnosti, namesto primernosti. Neutemeljeno se tožena stranka sklicuje, da je dokazni postopek pokazal, da je bolj smotrno, da se objekti varujejo na daljše obdobje in ne s sistemom rotacij. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju stražo opravljal kot običajno delovno nalogo, ki se je izvajala redno in kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi. Na podlagi Direktive št. 13-04 (Direktiva za načrtovanje, organizacijo in izvajanje varovanja objektov SV in objektom MORS dodeljenih v varovanje) in Direktive št. 13-05 (Oblikovanje in delovanje stalnih sil SV) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predstavlja staža redno, mirnodobno, vnaprej načrtovano dejavnost tožene stranke, ki ni bila organizirana kot odziv na izredne razmere ali neposredno grožnjo za nacionalno varnost. 12. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil glede na naravo straže, ki jo je opravljal tožnik, sistem rotacije primeren. Ne gre za tako posebno dejavnost, da bi za njeno izvajanje bil potreben posebaj usposobljen kader, niti ne gre za posebaj občutljivo nalogo, zaradi česar rotacije ne bi bile primerne. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe tožene stranke in predložene dokaze, da naj bi bila straža bolj učinkovita, objekti bolje varovani brez rotacije, da bi zaradi rotacije lahko nastale nepopravljive posledice, vendar je pravilno zaključilo, da tožena stranka tega ni dokazala. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je stražo mogoče organizirati tudi s sistemom rotacije, brez odrejene pripravljenosti. O navedenem se je sodišče prve stopnje prepričalo z zaslišanjem tožnika in priče G. G. ter pisne izjave H. H., kar je obrazložilo v točki 27 obrazložitve sodbe. Način varovanja posameznih objektov se je od decembra 2022 spremenil iz večdnevnih rotacij na 12-urne rotacije, ker je Generalštab SV izdal dopolnilo Direktive zavarovanja objektov in torej pripadniki rotirajo vsakih 12 ur, kar potrjuje ugotovitev primernosti rotacije, pri čemer pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo primernosti, ampak le možnost rotacij.

13. Sodišče prve stopnje pri zaključku, da je sistem rotacije pri straži primeren, ni izhajalo le iz sodbe VIII Ips 196/2018, na katero se je sicer utemeljeno sklicevalo, saj obravnava vprašanje plačila za čas stalne pripravljenosti v času straže. Da straža ne predstavlja dejavnosti, ki bi bila lahko izvzeta iz uporabe Direktive je utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu, upoštevajoč navedbe in dokaze obeh strank, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da svoje odločitve ni pojasnilo in da se je sklicevalo le na odločitev Vrhovnega sodišča RS.

14. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da varovanje državne meje ne predstavlja posebne dejavnosti, zaradi katere bi se lahko izključila uporaba Direktive 2003/88/ES. Tožena stranka tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje neutemeljeno uveljavlja, da ni šlo za redno delo tožnika in da je pomembno le, ali predstavlja varovanje državne meje posebno vojaško dejavnost, za katero se izključi uporaba Direktive. Tožena stranka sodišču prve stopnje tudi očita, da ni opravilo dokazne ocene o tem, ali naloge varovanja državne meje predstavljajo vojaško operacijo v pravem pomenu besede, temveč da je v zvezi s tem le obrazložilo, da je za varovanje državne meje pristojna Policija, pripadniki SV pa so v podporni vlogi. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je dejavnost varovanja državne meje tožnik opravljal na način, da je opravljal 12-urno delo na južni državni meji v obliki varovanja meje skupaj s policistom, nato je sledilo 12 ur pripravljenosti na izredne dogodke v primeru eskalacije na državni meji. Rotacije so potekale neprekinjeno pet dni, pri čemer so pripadniki SV nudili pomoč Policiji pri varovanju meje. Tožnik je spal v vojašnici v I., od koder se je nato vozil na različne lokacije (J., K., …), kar je izpovedal tudi zaslišan G. G. O načinu izvajanja varovanja državne meje se je sodišče prepričalo iz pisnih izjav B. B. in A. A., in sicer da se je varovanje državne meje izvajalo kontinuirano od leta 2015 do 2022 in je postala ustaljena praksa aktivnosti SV, kar pomeni, da se je vnaprej vedelo, da bo določeno število pripadnikov razporejeno na varovanje državne meje in kakšne bodo njihove aktivnosti, ki se v bistvenem niso spremenile tudi po poimenovanju aktivnosti v "operacijo Odboj". Vsebina dela pripadnikov SV pri varovanju meje je bilo sodelovanje s policisti, in sicer v mešanih policijskih patruljah in na opazovalnicah.

15. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pri varovanju državne meje glede na opisan način izvajanja te naloge ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Šlo je za vnaprej načrtovano in usklajeno dejavnost z organi Policije, kjer je SV nudila le podporo pri obvladovanju migracij, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pomeni, da varovanje državne meje in "operacije Odboj" ni mogoče označiti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Na to ne vpliva mnenje priče A. A., tožena stranka pa se prav tako neutemeljeno sklicuje na poimenovanja vojaške doktrine. Vojaška operacija v pravem pomenu besede je pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, njegova interpretacija pa ni odvisna od mnenja posamezne priče oziroma vojaške doktrine. V zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje in "operacije Odboj" je v istovrstnih zadevah tudi Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da skupno patruliranje ob meji s policistom, opazovanje in pripravljenost v vojašnici, ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede (sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 17/2024 in VIII Ips 12/2024).

16. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da zaradi epidemije rotacije niso bile mogoče oziroma primerne, saj povod za pripravljenost tožnika ni bila razglašena epidemija. Kadrovske težave, ki bi jih imela tožena stranka z zagotavljanjem rotacij zaradi epidemije in izpolnjevanja posebnih pogojev s strani zaposlenih, ki so veljali v obdobju razglašene epidemije, ne spremenijo sodelovanja SV pri varovanju državne meje s Policijo v tako posebno dejavnost, kjer je potrebna posebna usposobljenost, zaradi tega ta naloga tudi ni postala posebno občutljiva. Posledično ni pravno relevantno, ali so bile navedbe tožene stranke v zvezi s težavami, ki jih je prinašala epidemija, pavšalne.

17. Pravilno pa je sodišče prve stopnje odločilo tudi glede izvajanja vojaških vaj, urjenj in usposabljanj. Sodišče je na podlagi izpovedbe tožnika in neprerekanih dejstev ugotovilo, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto vojak specialist manipulant z vnetljivimi snovmi voznik ADR v oddelku C. ter da je v času vojaških vaj in usposabljanj na terenu opravljal funkcijo logistične podpore vadbencem oziroma usposabljancem. Sodišče je na podlagi izpovedi priče G. G. in B. B. ugotovilo, da so se vojaki, ki so zagotavljali logično podporo, hkrati tudi usposabljali. Tudi priča L. L. je izpovedal, da rotacije v primeru vaj oziroma usposabljanj niso možne tudi za pripadnike logistične enote, ki nudijo podporo pripadnikom na vaji oziroma usposabljanju. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da izvajanje vojaških vaj in usposabljanj ter s tem povezane logistične podpore zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, zato narava vojaških vaj in usposabljanj zahteva izključitev te dejavnosti iz Direktive 2003/88/ES. Z navedenim stališčem se tožena stranka tudi strinja. Ne strinja pa se z zaključkom sodišča, ki ga je zavzelo glede opravljanja posameznih, s strani tožnika izrecno opredeljenih opravil, v zvezi s katerim je tožnik uspel dokazati, da je šlo za posamezne prevoze, ki niso bili v zvezi z usposabljanjem (prevozi v zvezi s selitvijo SIMES iz TS D. v TS E. v mesecu avgustu 2020, prevozov materialnih sredstev in opreme iz Nizozemske v Slovenijo v mesecu decembru 2020, prevozom materialnih sredstev za izvedbo mednarodnih vaj M. na Madžarskem 2017, 2019 in 2021 ter prevozom materialnih sredstev za izvedbo mednarodne vaje F. na Hrvaškem v mesecu maju in juniju 2021). V zvezi z izvajanjem navedenih nalog je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne gre za izvajanje nalog z istim namenom in v istih okoliščinah, kot so se izvajala terenska usposabljanja in vaje ter s tem povezane logistične podpore vadbencem. Tožena stranka je sama navedla, da je v teh primerih tožnik izvajal zgolj prevoz. V tem pa ni izkazala nobenih okoliščin, po katerih bi se uporaba Direktive 2003/88/ES lahko izključila, saj gre v primeru vojaških vaj in usposabljanj in s tem povezane logistične podpore ter v konkretnem primeru, ko se je izvajal zgolj prevoz opreme in materialnih sredstev na določeno lokacijo, ter postavitev tabora, za popolnoma drugačne okoliščine in namen opravljanja nalog. V navedenih primerih je šlo za izvajanje običajnih, vnaprej načrtovanih nalogah tožnika v mirnem času.

18. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).